Jedro

O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Čeprav gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, to ne pomeni, da se delavcu lahko odreče pravica do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (III. točka izreka) delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo na 251,35 EUR (namesto zneska 259,63 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 214,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 932,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 7. 2013 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 2.063,02 EUR za čas od 19. 7. 2013 do 18. 7. 2016 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku na znesek 3.248,05 EUR plačati davke in prispevke; plačati 252,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 10. 2012 dalje do plačila; plačati zakonske zamudne obrestmi od zneska 932,18 EUR za čas od 1. 10. 2012 do 18. 7. 2013; plačati zakonske zamudne obresti od zneska 2.063,02 EUR za čas od 1. 10. 2012 do 18. 7. 2013 (II. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka v 8 dneh od vročitve sodne odločbe povrniti tožniku stroške postopka v znesku 259,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo v ugodilnem delu in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da glede osnove za izračun odškodnine je v pripravljalni vlogi z dne 26. 3. 2018 podala obrazložitev, zakaj bi bilo treba upoštevati le nominalno osnovo (brez dodatkov) in do argumentov glede obračunavanja plače za dan (in ne 8-urni delavnik) napotitve, se sodišče ni opredelilo. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ob upoštevanju števila povprečnih mesečnih ur in celotne plače, ki vključuje osnovno plačo in dodatke, tožniku dosodilo še znesek 932,18 EUR, tj. znesek, ki presega delno pripoznavo tožbenega zahtevka v znesku 2.063,02 EUR. Po stališču pritožbe gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske, ki se razlikuje od vsakodnevnega dela v domovini. Zato je potrebno odškodnino za neizrabljeni tedenski počitek na misiji v tujini izračunavati za vsak dan napotitve in ob upoštevanju osnovne plače brez dodatkov. Navaja, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, ker je sodišče tožniku priznalo odškodnino za 20 dni neizkoriščenih dni tedenskega počitka, saj je bilo v navedenem obdobju, upoštevajoč posebni misijski dopust, ki ga je izrabil tožnik, le 19 polnih tednov, tj. od ponedeljka do petka. Skupno je tožnik upravičen le do 19 in ne 20 dni tedenskega počitka. Pritožba nasprotuje tudi prisojenim zakonskim zamudnim obrestim. Navaja, da je tožnik zahteval zakonske zamudne obresti od dneva vrnitve z misije, potrebno pa bi bilo upoštevati drugi odstavek 299. člena OZ, zato bi tožniku pripadale obresti šele od vložitve tožbe dalje, tj. od 7. 9. 2016. Meni, da je sodišče neutemeljeno tožniku priznalo kot potrebne stroške za vse pripravljalne vloge, toženi stranki pa zgolj za pripravljalno vlogo z dne 26. 3. 2018, ne pa tudi za pripravljalno vlogo z dne 23. 5. 2018, čeprav je v njej priglasila stroške te vloge. Glede na opredelitev potrebnosti stroškov meni, da ne more iti za potrebne stroške pri vlogah tožnika z dne 26. 4. 2018 in z dne 24. 5. 2018, kakor tudi ne z dne 13. 6. 2018. Neutemeljeno je sodišče tudi priznalo 50 točk za vlogo z dne 11. 9. 2018, ki je le pisna odpoved glavni obravnavi, kakor tudi vloga z dne 13. 9. 2018, saj v vseh primerih niti ne gre za vloge, pač pa za kratke dopise sodišču. Nasprotuje tudi priznanju stroškov za prvo pripravljalno vlogo tožnika z dne 18. 4. 2018, glede katere je tudi ugovarjala pomanjkanje elementa potrebnosti, ki ga zahteva 155. člen ZPP za priznanje stroškov, zaradi česar je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu višine priznanih stroškov toženi stranki za pripravljalno vlogo z dne 23. 5. 2018. 6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, razlogi sodbe so jasni in nasprotij med njimi ni, kar velja tudi za razloge v zvezi z vprašanji, ki jih pritožba izrecno izpostavlja. Po vsebini pritožba ob sklicevanju na navedene bistvene kršitve uveljavlja nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Tožena stranka je v vlogi z dne 26. 3. 2018 delno pripoznala tožbeni zahtevek za plačilo 2.063,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2016 dalje do plačila in tožnikove stroške postopka v znesku 336,00 EUR. Po določbi prvega odstavka 316. člena ZPP izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo.

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka na misiji v mirovni operaciji KFOR v času od 24. 4. 2012 do 30. 9. 2012. Ugotovilo je, da je tožnik upravičen do odškodnine za 20 dni neizrabljenega tedenskega počitka (od vtoževanih 21), glede na to, da je bil v času od 14. 7. 2012 do 27. 7. 2012 na posebnem misijskem dopustu, preostali del navedenega obdobja, to je 20 tednov, pa je bil na misiji v tujini.

9. Neutemeljen je ugovor tožene stranke, da bi bil tožnik upravičen le do 19 in ne do 20 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Tožnik je bil v spornem obdobju, ob upoštevanju izrabe misijskega dopusta, na misiji v tujini od 24. 4. 2012 do 13. 7. 2012, ko mu pripada 11 dni tedenskega počitka, od konca dopusta od 28. 7. 2012 do 30. 9. 2012 pa 9 dni, v tem času pa mu tedenski počitek ni bil omogočen. Na vsakih sedem dni bi bil upravičen do tedenskega počitka, kar pomeni, da bi mu tožena stranka morala omogočiti tedenski počitek za 20 dni. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi povsem neutemeljene.

10. Glede temelja terjatve je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno pravno podlago. V skladu z določbami prvega odstavka 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), oziroma sedaj veljavnega prvega odstavka 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) ima delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Tudi po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl. - ZObr) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. - ZSSloV) je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Čeprav gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, to ne pomeni, da se delavcu lahko odreče pravica do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 932,18 EUR, zavrnilo pa tožbeni zahtevek za plačilo 252,85 EUR. Ugotovilo je, da tožniku pripada odškodnina za 20 dni neizkoriščenega tedenskega počitka in upoštevalo osnovo v višini 3.257,55 EUR, pri čemer je odškodnina za en dan v višini urne postavke 18,72 EUR izračunana glede na tožnikovo neto plačo za 174 ur, pomnoženo z osmimi urami. Plača pripadnika SV na misiji v tujini se namreč izračuna po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl. - Uredba) v neto znesku, ob upoštevanju povprečne delovne obveznosti 174 ur mesečno, kot je razvidno iz odločbe tožene stranke z dne 19. 3. 2012 (A1).

12. Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, ki je pri določitvi odškodnine v višini plače za en dan (neizrabljenega tedenskega počitka) izhajalo iz števila povprečnih mesečnih ur namesto iz števila dni v mesecu, kot to meni pritožba. Uredba v četrtem odstavku 6. člena, na katerega se sklicuje tožena stranka, ureja specifično situacijo, ko pripadnik SV opravlja službo izven države manj kot en mesec. Le v takem primeru bi se vrednost dnevne delovne obveznosti določilo glede na število dni, dejansko prebitih na delu v tujini oziroma bi se mesečna plača delila s številom dni v mesecu. V obravnavani zadevi pa je potrebno upoštevati 98.c člen ZObr, ki določa, da pripadniku za delo v MOM pripada plača po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS (glede osnove za odmero odškodnine), v drugem odstavku 98.c člena pa je še določeno, da se pripadniku plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno.

13. Ob upoštevanju te pravne podlage je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tožnikovo urno postavko tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom 174 ur in tožniku prisodilo odškodnino za 20 dni na misiji (upoštevaje 8 ur dnevno). Pri tem utemeljeno ni upoštevalo mesečne 30-dnevne obveznosti namesto 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka, saj za to ni materialnopravne podlage. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 226/2017 izhaja, da je relevantna celotna plača, tako osnovna plača kot dodatki, opredeljena v odločbi o plači, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku za 174 ur kot povprečni mesečni obveznosti. To pa pomeni, da je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri izračunu urne postavke ne bi smelo upoštevati dodatkov k plači, do katerih je bil tožnik upravičen.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nastanka zamude s plačilom odškodnine. Izpodbijana sodba je tudi v zvezi z odločitvijo o obrestnem zahtevku ustrezno obrazložena (11. točka obrazložitve), tako da ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi ustaljeno sodno prakso in pravilno štelo, da je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom ob tožnikovi vrnitvi z misije ter na tej podlagi tožniku prisodilo zamudne obresti od tega datuma dalje. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe, ker pred tem tožene stranke ni pozval k izpolnitvi obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Po tej določbi dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o obrestnem zahtevku pravilno uporabilo določbo 165. člena OZ, po kateri se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka (ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitve obveznosti) ni drugače določeno. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega odstavka, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Do vrnitve z misije bi namreč tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni ‑ tedenskega počitka, po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženo stranko oziroma je bil na razpolago delodajalcu). Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo tudi zamudne obresti za čas treh let pred vložitvijo tožbe, tj. od 19. 7. 2013 do dneva vložitve tožbe, tako kot je tožnik zahteval. 15. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo ter določbe ZPP o stroških postopka, ko je ugotovilo, da je tožnik uspel v sporu z 92 % (v višini 2.063,02 EUR, kar je tožena stranka pripoznala in v višini 932,18 EUR od vtoževanih 3.248,05 EUR), tožena stranka pa v višini 8 %.

16. V obravnavani zadevi ne gre za primer iz 157. člena ZPP, po katerem mora tožnik toženi stranki povrniti pravdne stroške v primeru, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika in njegov tožbeni zahtevek ter predlagala njegovo zavrnitev v celoti in naložitev plačila pravdnih stroškov tožene stranke tožniku. Tožena stranka se je torej spustila v obravnavanje glavne stvari, saj je zanikala tako dejansko kot pravno podlago tožnikovega tožbenega zahtevka in predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker tožena stranka ni pripoznala tožbenega zahtevka tožnika, še preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo 157. člena ZPP.

17. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povrnitve stroškov tudi za vlogo z dne 26. 4. 2018, v kateri je sporočil le naslov priče in sicer v višini 20 točk, prav tako za vlogo z dne 24. 5. 2018, v kateri je zaprosil za podaljšanje roka za predložitev pisne izjave priče v višini 20 točk, za vlogo z dne 13. 6. 2018, v kateri je umaknil dokazni predlog v višini 20 točk, za vlogo z dne 11. 9. 2018, ki se nanaša na podani predlog za odločitev izven naroka (50 točk) in 20 točk za vlogo z dne 13. 9. 2018, v kateri soglaša z odločitvijo izven naroka. V vseh teh primerih je namreč sodišče tožniku priznalo stroške le za kratke dopise sodišču (20 točk) in ne kot pripravljalne vloge, kot to zmotno navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je tudi toženi stranki priznalo vlogo z dne 4. 9. 2018 v višini 50 točk, za vlogo z dne 13. 9. 2018, katere bistvo je soglasje za odločitev izven naroka v višini 20 točk. Toženi stranki je priznalo tudi nagrado za odgovor na tožbo, nagrado za pripravljalno vlogo z dne 26. 3. 2018, nagrado za poravnalni in prvi narok in odsotnost iz pisarne ter 2 % materialne stroške. Pritožba pa v tem delu utemeljeno opozarja, da sodišče toženki ni priznalo pripravljalne vloge z dne 23. 5. 2018 v kateri je odgovarjala na navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2018. 18. Pritožbeno sodišče je, upoštevajoč Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015), toženi stranki priznalo še priglašene stroške pripravljalne vloge z dne 23. 5. 2018 v višini 225 točk (kar je na tej vlogi tudi priglasila), čeprav v vlogi z dne 13. 9. 2018 (v kateri je zakonita zastopnica priglasila vse stroške postopka), te pripravljalne vloge z dne 23. 5. 2018 ni priglasila. Tožena stranka je tako upravičena do povrnitve stroškov postopka za pripravljalno vlogo z dne 23. 5. 2018 v višini 225 točk oziroma ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR v višini 103,27 EUR. Sodišče prve stopnje je toženi stranki že priznalo skupaj 437,75 EUR in ob upoštevanju dodatno 103,27 EUR, znašajo stroški tožene stranke v skupnem znesku 541,02 EUR. Glede na uspeh tožene stranke v postopku v višini 8 %, tako toženi stranki pripada povračilo v višini 43,28 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo tožniku stroške postopka v skupni višini 685,47 EUR, glede na uspeh v višini 92 %, pa mu pripada povračilo v višini 630,63 EUR. Po medsebojnem pobotanju in upoštevajoč, da je bilo s pravnomočno delno sodbo na podlagi pripoznave tožniku že prisojeno 336,00 EUR stroškov postopka, mu tožena stranka dolguje še 251,35 EUR.

19. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo le pri odločitvi o pripravljalni vlogi tožene stranke, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev o stroških postopka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 251,35 EUR namesto zneska 259,63 EUR. V preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

20. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločalo o pritožbenih stroških. Tožena stranka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar je po oceni pritožbenega sodišča njen pritožbeni uspeh (le glede pripravljalne vloge z dne 23. 5. 2018) tako minimalen, da ji ni mogoče prisoditi pritožbenih stroškov, tožniku pa je dolžna povrniti stroške, ki so mu nastali v pritožbenem postopku (sodba VSRS opr. št. VIII Ips 164/2018 z dne 12. 3. 2019). Potrebni stroški tožnika so stroški odgovora na pravno sredstvo po tar. št. 3210 Odvetniške tarife v višini 375 točk, 2 % materialne stroške, vse povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 214,20 EUR.