Jedro

Tožniku, invalidu III. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami od leta 2003 dalje, je bila v letu 2005 ob prenehanju delovnega razmerja priznana tudi pravica do nadomestila za invalidnost. Ker so mu bile v novem invalidskem postopku v okviru III. kategorije priznane nove omejitve pri delu od 1. 11. 2008, mu je toženec utemeljeno na novo odmeril tudi pravico do nadomestila za invalidnost, saj gre za spremembe v stanju invalidnosti, kljub temu da se sama kategorija invalidnosti ni spremenila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije pod št. ... z dne 11. 3. 2009 in št.... z dne 9. 6. 2009 odpravita in da mu je toženec dolžan izplačati razliko v nadomestilu za invalidnost v znesku 73,57 EUR mesečno, za čas od 24. 2. 2009 dalje do dneva pravnomočnosti prvostopenjske sodbe v enkratnem znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti plačila, v nadalje pa v mesečnih zneskih v višini 261,00 EUR z dnem zapadlosti posameznega plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, Navaja, da iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje neodvisno od njegove volje oziroma krivde in da je to bistveno merilo za višino odmere nadomestila za invalidnost na podlagi 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ki pa je tudi bistvo navedenega socialnega spora. Po njegovem se v tem primeru določi nadomestilo za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala ob nastanku invalidnosti. Prvostopno sodišče se v izpodbijani sodbi do tega dejstva sploh ni opredelilo oziroma ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, kar pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Povzema obrazložitev sodbe in citira 94. člen in prvi odstavek 96. člena ZPIZ-1. Meni, da je napačna ugotovitev sodišča, da ni mogoče upoštevati datum 2. 10. 2003 kot datum nastanka invalidnosti, ampak 21. 10. 2008, ko je prišlo do spremembe zdravstvenega stanja in s tem pridobitve nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Meni, da je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje napačna zato, ker je že v letu 2003, konkretno z odločbo z dne 1. 12. 2003 pridobil pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami in je v letu 2008 pridobil samo dodatne omejitve v smislu brez dviganja in prenašanja bremen nad 8 kg, medtem ko so mu bile ostale omejitve priznane že v letu 2003. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 94. člena ZPIZ-1 in tožniku priznalo nadomestilo za invalidnost v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku spremembe v invalidnosti, ker je bil le-ta ob tem prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in ni bil vključen v obvezno zavarovanje, saj bi moralo upoštevati dejstva in dokaze, ki so tudi v spisu, da je tožniku prenehalo delovno razmerje neodvisno od njegove volje oziroma krivde, saj mu je prenehalo zaradi stečaja delodajalca in mu pripada nadomestilo za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Navedeno dejstvo je toženec tudi upošteval pri odmeri nadomestila za invalidnost z odločbo z dne 16. 8. 2005, ko v obrazložitvi navaja, da je zavarovancu dne 14. 4. 2004 prenehalo delovno razmerje neodvisno od njegove volje. Tožnik je bil tudi ob odmeri nadomestila v letu 2005 prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in ni bil vključen v obvezno zavarovanje, pa mu je bilo nadomestilo kljub temu odmerjeno v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Tako se podlage za odmero nadomestila v ničemer niso spremenile, kar je tožnik ves čas navajal tudi v tožbi, prvostopno sodišče pa tega iz neutemeljenih razlogov sploh ni upoštevalo oziroma se do njegovih navedb sploh ni opredelilo. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 94. člena ZPIZ-1 v škodo tožnika in s tem tako, kot toženec poseglo v že pridobljene pravice tožnika. Vztraja, da se status tožnika od 16. 8. 2005 do 21. 10. 2008, to je do dneva spremembe invalidnosti, ni v ničemer spremenil, saj je bil še vedno nezaposlen in prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, kar pomeni, da še vedno ni vključen v obvezno zavarovanje in da še vedno obstaja dejstvo, da mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje ali krivde. Zato ne vidi razloga za tako različna merila ob prvem in drugem priznanju in odmeri nadomestila za invalidnost. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje, ter zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Predmet presoje pred prvostopnim sodiščem sta zavrnilna dokončna odločba toženca št. ... z dne 19. 6. 2009 in prvostopna odločba št. ...9 z dne 11. 3. 2009, sporno pa je, ali je tožnik še nadalje upravičen do nadomestila za invalidnost v višini, kot mu je bila odmerjena z odločbo št. ... z dne 16. 8. 2005. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec z odločbo št. ... z dne 1. 1. 12. 2003 tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki je fizično lažje, ne na vročini in na nezavarovani višini s polnim delovnim časom od 2. 10. 2003 dalje. Kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti mu je nato z odločbo št. ... z dne 16. 8. 2005 priznal nadomestilo za invalidnost v znesku 51.205,23 tedanjih SIT na mesec od 15. 4. 2005, ker je ugotovil, da je tožniku dne 14. 4. 2004 prenehalo delovno razmerje neodvisno od njegove volje in da se je v roku 30 dni od prenehanje delovnega razmerja prijavil pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Podlago za priznanje takšnega nadomestila je predstavljala odločba toženca z dne 1. 12. 2003. V novem postopku, ki se je začel zaradi priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja, je toženec z dokončno odločbo št. ... z dne 18. 2. 2009 odločil, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: fizično lažje delo, brez dviganja in prenašanja bremen nad 8 kg, ne na vročini in na višini s polnim delovnim časom od 1. 11. 2008 dalje. To je v skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPIZ-1 od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe v invalidnosti.

Gre za situacijo, ko je tožnik v novem postopku pridobil pravico do premestitve na drugem delovnem mestu z dodatnimi omejitvami s polnim delovnim časom in pravico do nadomestila za invalidnost. Po presoji pritožbenega sodišča gre tudi v primeru spremembe v obsegu dodatnih omejitev pri delu, za spremembo v stanju invalidnosti v smislu 71. člena ZPIZ-1. Po citirani določbi 71. člena zakona zavarovanec, pri katerem je podana II. ali III. kategorija invalidnosti in se že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela, pridobi novo pravico, če na dan spremembe izpolnjuje pogoje starosti in pokojninske dobe, določene z zakonom za pridobitev nove pravice.

Na dan spremembe, ki predstavlja nov zavarovalni primer, se ugotavljajo pogoji za priznanje nadomestila za invalidnost, vključno o tem, kakšen ima zavarovanec na dan ugotovljene spremembe, status glede na določbo 94. člena zakona, ki določa različno odmero nadomestila za invalidnost glede na status zavarovanca.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri tožniku prišlo 21. 10. 2008 do sprememb v zdravstvenem stanju oziroma stanju invalidnosti in da je od 1. 11. 2008 pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Ker je bil tožnik na dan 21. 10. 2008 oziroma 1. 11. 2008 prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in ni bil obvezno zavarovan, je sodišče utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženec je tožniku pravilno v skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1 odmeril nadomestilo za invalidnost v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti, ne glede na to, da mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje.

Dejstvo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 14. 4. 2004 neodvisno od njegove volje, pri odmeri nadomestila za invalidnost na novo ugotovljene invalidnosti oziroma sprememb v stanju invalidnosti, nima nobenega vpliva. Pomembno je, kakšen status je tožnik imel na dan nastanka sprememb v stanju invalidnosti, torej na dan 21. 10. 2008 oziroma 1. 11. 2008. Le za odmero nadomestila za invalidnost v prvem primeru, to je z odločbo z dne 16. 8. 2004, je pomemben tožnikov status na dan nastanka III. kategorije invalidnosti, to je 2. 10. 2003 in dejstvo, da mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje.

Ne vpliva pa na odmero nadomestila za invalidnost oziroma ni pomembno dejstvo, da je bil tožnik enako kot v letu 2008, že v letu 2005, ko mu je bilo prvič priznano nadomestilo za invalidnost, brezposeln in prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. V prvem primeru, ko mu je bilo odmerjeno nadomestilo v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadalo ob nastanku invalidnosti, je predstavljala pravno podlago odločba toženca z dne 1. 12. 2003, in dejstvo, da je bil tedaj, torej na dan nastanka invalidnosti III. kategorije v delovnem razmerju in obvezno zavarovan in mu je nato kot invalidu III. kategorije dne 14. 4. 2004 prenehalo delovno razmerje, neodvisno od njegove volje. V drugem in spornem primeru pa odločba št. ... z dne 18. 2. 2009 pa dejstvo, da ob nastanku sprememb ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan. Zato je pri odmeri nadomestila za invalidnost uporabljena različna pravna podlaga.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bistven datum nastanka III. kategorije invalidnosti (v prvem primeru) oziroma v konkretnem primeru datum nastanka sprememb v stanju invalidnosti ter kot je že pritožbeno sodišče poudarilo, za samo odmero nadomestila tožnikov status, ki ga je imel v letu 2005 ter enakega v letu 2008, ko v obeh primerih ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, ni odločilno oziroma ni podlage, da bi se tožniku tudi v letu 2008 odmerilo nadomestilo za invalidnost v višini 60 % od invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti oziroma sprememb v stanju invalidnosti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.