Jedro

Posledica določitve odložnega pogoja za veljavnost pogodbe je, da pogodba ne začne učinkovati takrat, ko so izpolnjene vse predpostavke za sklenitev, temveč šele ko (in če) nastopi dejstvo, ki je postavljeno kot pogoj. Iz navedenega izhaja, da je z odložnim pogojem sklenjena pogodba veljavno sklenjena, pri čemer pa sta njeno učinkovanje oz. veljavnost odvisna od izpolnitve pogoja. Če se odložni pogoj ne izpolni pogodba med strankama ne začne veljati in zato med njima ne nastanejo nobene pravice in obveznosti. V tem primeru pogodbena stranka od nasprotne stranke ne more zahtevati izpolnitve dogovorjene v pogodbi.

Pravdni stranki sta v okviru načela prostega urejanja obligacijskih razmerij veljavnost dogovora sporazumno vezali na izpolnitev odložnega pogoja, katerega izpolnitev je odvisna izključno od volje tožene stranke. Za veljavnost dogovora sta sami določili posebno predpostavko, in sicer izpolnitev hotnega oz. potestativnega odložnega pogoja. Takšen pogoj sam po sebi ni nedopustnen niti ni v nasprotju z načelom enakopravnosti strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 746,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo prvi in tretji odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 98308/2017 z dne 25. 10. 2017 (I. točka izreka) in tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 36.600,00 EUR s pripadki zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranka v višini 1.658,21 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da tožena stranka na podlagi „Dogovora o izvedbi izvensodnega postopka preveritve ustreznosti denarne odpravnine“ z dne 29. 8. 2017 (Priloga A2; v nadaljevanju: Dogovor) tožeči stranki ni dolžna plačati vtoževanega zneska.

2. Proti izpodbijani sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je bila kot manjšinski delničar družbe A. d. d., po sklepu skupščine A. d. d. 28. 4. 2017, iztisnjena iz družbe. Delež tožeče stranke v družbi A. d. d. je bil prenesen na toženo stranko kot glavnega delničarja. Zaradi prenizke denarne odpravnine je tožeča stranka vložila predlog za sodni preizkus denarne odpravnine. Pravdni stranki sta se navkljub začetemu sodnemu postopku dogovorili, da bosta spor poskušali rešiti izvensodno. Zato sta 29. 8. 2017 sklenili Dogovor, v katerem se je tožeča stranka zavezala, da bo izvedla preizkus primernosti izplačane odpravnine, tožena stranka pa, da bo krila s tem povezane stroške, in sicer se je zavezala, da bo v roku 3 dni po sklenitvi Dogovora tožeči stranki nakazala pavšalni znesek v višini 30.000,00 EUR plus DDV (skupaj 36.600,00 EUR, točka 6.3. Dogovora). Dogovorili sta se tudi, da Dogovor stopi v veljavo z dnem podpisa pogodbenikov in pravočasnim plačilom iz točke 6.3. (točka 7.1. Dogovora). Tožena stranka dogovorjenega pavšalnega zneska za kritje stroškov izvedbe preizkusa primernosti izplačane odpravnine ni plačala. Tožeča stranka v tem postopku vtožuje plačilo dogovorjenega pavšalnega zneska.

6. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, je za odločitev v tem postopku bistveno, ali je Dogovor začel veljati in lahko tožeča stranka proti toženi stranki na njegovi podlagi uveljavlja zahtevek za plačilo dogovorjenega pavšalnega zneska.

7. V tem primeru sta se pravdni stranki glede veljavnosti Dogovora dogovorili: „Ta dogovor stopi v veljavo z dnem podpisa pogodbenikov in pravočasnim plačilom iz točke 6.3.“ To določilo je jasno in ne potrebuje razlage (in claris not fit interpretatio; prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ).2 Iz njega izhaja, da sta pravdni strani vezali veljavnost dogovora na dva pogoja, ki morata biti izpolnjena kumulativno, in sicer na podpis Dogovora s strani obeh pogodbenikov in pravočasno plačilo pavšalno dogovorjenega zneska v višini 30.000,00 EUR plus DDV.

8. Kljub temu, da je bil Dogovor sklenjen,3 pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni začel učinkovati. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in logično pojasnilo, da sta stranki začetek učinkovanja Dogovora vezali na pravočasno plačilo dogovorjenega pavšalnega zneska po 6.3. točki Dogovora. Torej sta določili posebno predpostavko za veljavnost Dogovora v obliki odložnega pogoja.

9. Posledica določitve odložnega pogoja (drugi odstavek 59. člena OZ) za veljavnost pogodbe je, da pogodba ne začne učinkovati takrat, ko so izpolnjene vse predpostavke za sklenitev, temveč šele ko (in če) nastopi dejstvo, ki je postavljeno kot pogoj. Iz navedenega izhaja, da je z odložnim pogojem sklenjena pogodba veljavno sklenjena, pri čemer pa sta njeno učinkovanje oz. veljavnost odvisna od izpolnitve pogoja. Če se odložni pogoj ne izpolni, pogodba med strankama ne začne veljati in zato med njima ne nastanejo nobene pravice in obveznosti.4 V tem primeru pogodbena stranka od nasprotne stranke ne more zahtevati izpolnitve dogovorjene v pogodbi.

10. Ker v obravnavanem primeru tožena stranka v roku treh dni od sklenitve Dogovora ni plačala dogovorjenega pavšalnega zneska, se odložni pogoj ni izpolnil. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da se odložni pogoj v tem primeru ne šteje za uresničen niti na podlagi pravne fikcije po četrtem odstavku 59. člena OZ. Po tem določilom se pogoj šteje za uresničen, če njegovo uresničitev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja prepreči stranka, v katere breme je bil določen.

11. Pravdni stranki sta v okviru načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) veljavnost Dogovora sporazumno vezali na izpolnitev odložnega pogoja, katerega izpolnitev je odvisna izključno od volje tožene stranke. Za veljavnost Dogovora sta sami določili posebno predpostavko, in sicer izpolnitev hotnega oz. potestativnega odložnega pogoja.5 Takšen pogoj sam po sebi ni nedopustnen niti ni v nasprotju z načelom enakopravnosti strank. Zato tožeča stranka ne more uspeti s posplošeno pritožbeno trditvijo, da določilo 7.1. Dogovora predstavlja očitno nepravično pogodbeno klavzulo, ki je v očitnem nasprotju s 4. členom OZ.

12. Je pa takšen hotni pogoj po svoji naravi neugoden za tožečo stranka, saj je odločitev o izpolnitvi pogoja in s tem o veljavnosti Dogovora, izključno v sferi tožene stranke, v breme katere je izpolnitev pogoja.6 Upoštevajoč pojasnjeno tako samo dejstvo neplačila pavšalno dogovorjenega zneska v konkretnem primeru ne predstavlja ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Tožena stranka je namreč s tem, ko ni plačala dogovorjenega pavšalnega zneska, le izkoristila v Dogovoru sporazumno dogovorjeno možnost, da s svojim ravnanjem samostojno odloča o veljavnosti Dogovora in nastopu v njem dogovorjenih pravic in obveznosti. V tem ni nič nepoštenega oziroma nevestnega.

13. Kakšnih drugih ravnanj oziroma okoliščin, ki bi nakazovala na nevestno in nepošteno ravnanje tožene stranke pa tožeča stranka ni konkretno zatrjevala niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi. Tudi sicer nekonkretizirane trditve tožene stranke, da so člani nadzornega sveta tožene stranke pred podpisom Dogovora le-tega obravnavali in ga potrdili ter da so se tudi po podpisu sporazuma obojestransko izvajale aktivnosti v zvezi s poskusom izvensodne razrešitve spora in spremembe Dogovora, same po sebi ne nakazujejo na ravnanje tožene stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

14. Pavšalna pritožbena trditev, da tožena stranka svojega naziranja glede neveljavnosti Dogovora ni sporočila tožeči stranki, ampak jo je pustila v veri, da dogovor velja, predstavlja pritožbeno novoto. Tožeča stranka ni z ničemer pojasnila zakaj te trditve ni podala že pred sodiščem prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Sodba I Cpg 965/2016 z dne 15. 6. 2017 v tem primeru ni uporabljiva. Iz njene obrazložitve namreč izhaja, da veljavnost pogodbe v zadevi I Cpg 965/2016 ni bila vezana na izpolnitev odložnega pogoja, kar je v obravnavanem primeru bistveno za odločitev. Pogodba je v zadevi I Cpg 965/2016 med pogodbenima strankama učinkovala in je zato med njima ustvarila pravice in obveznosti, kar ni primer v obravnavani zadevi. Zato je bil v zadevi I Cpg 965/2016 prodajalec upravičen terjati izpolnitev pogodbe.

16. Dejstva, da je tožena stranka po tem, ko ni plačala v Dogovoru dogovorjenega pavšalnega zneska, s strani odvetniške družbe pridobila pravno mnenje in ga posredovala tožeči stranki ter da sta se pravdni stranki tudi po poteku roka za plačilo pavšalno dogovorjenega zneska dogovarjali in iskali možnosti za izvensodno rešitev spora, ne predstavljajo ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ker tožena stranka ni pravočasno plačala dogovorjenega pavšalnega zneska, je bila tožeča stranka že nekaj dni po sklenitvi pogodbe (3 dni) seznanjena z dejstvom, da se odložni pogoj za veljavnost Dogovora ni izpolnil in da Dogovor ni začel veljati. Da bi tožena stranka tožečo stranko zavajala, da bo plačala po poteku roka in tako tožečo stranko držala v negotovosti, pa tožeča stranka niti ni trdila. Zato prizadevanja tožene stranke, da bi spor navkljub neveljavnosti Dogovora učinkovito rešila izvensodno tudi po oceni pritožbenega sodišča ne predstavljajo ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

17. Za odločitev v tem postopku ni odločilno niti dejstvo, da sta stranki isti dan kot je bil sklenjen Dogovor na sodišče poslali predlog za zadržanje postopka za določitev primerne odpravnine. Že zato ne, ker je bilo to dejanje opravljeno pred potekom roka za izpolnitev odložnega pogoja. Dodaten razlog pa je, da je ravnanje tožene stranke tudi po poteku roka za izpolnitev odložnega pogoja, kot je zgoraj že pojasnjeno, kazalo na njeno pripravljenost za učinkovito izvensodno razrešitev spora.

18. Ker Dogovor ni začel učinkovati, za odločitev v tem postopku ni pravno odločilno ali je kavza za sklenitev Dogovora odpadla ali ne. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih očitkov v zvezi s tem institutom ne bo opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge tožeče stranke za zaslišanje prič P. R., P. K., J. Š. in S. K. zavrnilo, ker je ocenilo, da niso potrebni (glej 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in ne zato, ker dokazni predlogi ne bi bili substancirani, kot je v pritožbi zatrjevala tožeča stranka.7 Dokazne predloge za zaslišanje prič P. G., M. R., P. R. in P. K. v zvezi z delom, ki ga je opravil P. G. pa je zavrnilo, ker tožeča stranka ni navedla ustrezne trditvene podlage (glej 5. in 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

20. Odločilna pravna dejstva o podpisu Dogovora in neizpolnitvi odložnega pogoja med pravdnima strankama niso bila sporna. Zato zaslišanje prič o tem, ali je bil Dogovor sklenjen in, ali je začel učinkovati, za odločitev v tem primeru ni odločilno.

21. Kot je zgoraj že pojasnjeno, tožeča stranka ni podala konkretnih trditev o ravnanju tožene stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi izvedbo predlaganih dokazov z zaslišanjem navedenih prič v zvezi s tem. V skladu z določili ZPP (212. člen) ter ustaljeno sodno prakso8 dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev, saj so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa temu, da stranke z njihovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo. Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka.9 Glede na navedeno sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zatrjevane kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo predlaganih prič v zvezi s sklenitvijo, učinkovanjem in izvrševanjem Dogovora.

22. Pritožbeno sodišče se je v skladu z določilom prvega odstavka 360. člena opredelilo le do tistih pritožbenih trditev, ki so bile za odločitev v pritožbenem postopku pravno odločilnega pomena.

23. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

24. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

25. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)10 ob upoštevanju, da je bila vrednost predmeta 36.600,00 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 1000 točk za odgovor na pritožbo (in ne zahtevanih 1125 točk) ter 2 odstotne materialne stroške (20 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.244,40 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 746,64 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 746,64 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 3 V skladu z določilom 15. člena OZ je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. 4 Primerjaj VSRS sodba II Ips 219/2011 z dne 20. 6. 2013 in VSL sodba I Cpg 952/2012 z dne 13. 11. 2013. 5 Glej: Novak v: Juhart/Možina, Uvod v civilno pravo, Ljubljana 2011, str. 203 in Štempihar v: Zasebno pravo, Ljubljana 1944, str. 215 (pod 3). 6 Primerjaj VSL sodba I Cpg 608/2015 z dne 8. 7. 2015. 7 Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je na podlagi izvedenih listinskih dokazov ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno. 8 Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015. 9 Primerjaj: VSL sodba II Cp 2498/2010 z dne 21. 12. 2010. 10 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.