Jedro

Ugovor pobota, ki ni bil uveljavljan pred sodiščem prve stopnje, se ne more uveljavljati v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločitev o varstvu in vzgoji mld. otroka pravdnih strank, dne 3.11.1983 rojene hčerke T. Č., ki je bila s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota na Vrhniki, opr. št. P 275/84 z dne 15.4.1985 dodeljena toženki E. Č., in sicer tako, da se mld.

hčerka pravdnih strank dodeli v vzgojo in varstvo tožniku S. Č..

Ugodilo je nadaljnjima tožbenima zahtevkoma tožnika, in je toženki E. Č. naložilo, da je dolžna plačati tožniku S. Č. znesek 96.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, to je od 2.3.1998 dalje do plačila, ter da je toženka E. Č. dolžna plačati tožniku za preživljanje mld. hčerke T. Č. od 1.3.1998 do 8.9.1998 preživnino v znesku 15.000,00 SIT mesečno, vse v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka.

V pritožbi izpodbija 2. in 3. točko izreka sodbe (verzijski zahtevek in plačilo preživnine). V pritožbi navaja, da ji tožnik dolguje še del neplačane preživnine za leto 1997 in 1998. Smiselno tako uveljavlja pobot terjatve. Prereka tožnikovo navedbo, da je hčerki v Italiji kupil oblačila v vrednosti 30.000,00 SIT, ker hčerka z njim ni mogla iti v Italijo, ker takrat še ni imela osebnega dokumenta potrebnega za prehod državne meje. Predlaga dokaz z zaslišanjem hčerke in poizvedbe o izterjavi preživnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovitve pravno odločilnih dejstev, in sicer: - da je bila hčerka pravdnih strank T. Č. ob razvezi (sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota na Vrhniki, opr. št. P 275/84 z dne 15.4.1985) dodeljena toženki, tožniku pa naloženo plačilo preživnine; - da je hčerka pravdnih strank v času od 1.7.1997 do 8.9.1998 stalno živela pri tožniku; - da je tožnik za preživljanje hčerke v času od 1.7.1997 do 8.9.1998 porabil mesečno po 40.000,00 SIT; - da sta za preživljanje hčerke dolžna prispevati oba starša po enakih delih.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (133. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89, ki določa, da sme tisti, ki je imel izdatke s preživljanjem kake osebe, s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni), ko je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 96.000,00 SIT (del izdatkov za preživljanje v času od 1.7.1997 do 28.2.1998) in preživnino v mesečnem znesku 15.000,00 za čas od 1.3.1998 do 8.9.1998. Tudi znesek, ki je toženi stranki naložen kot plačilo preživnine, ima pravno naravo verzijskega zahtevka, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Na pritožbeno navedbo, da tožnik ni imel izdatka v znesku 30.000,00 SIT za nakup obleke, ko je hčerka dne 1.7.1997 prišla k njemu, je odgovoriti, da ta izdatek ni bil odločujoč pri ugotovitvi mesečnega izdatka tožnika za preživljanje hčerke. Do ugotovitve, da je tožnik za preživljanje hčerke mesečno porabil 40.000,00 SIT, je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi tožnikove izjave, da je zanjo porabil 20.000,00 SIT mesečno za hrano in 20.000,00 SIT za nakup obleke in obutve. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje pa pritožba ne izpodbija.

Pritožbenemu predlogu, da naj se terjatev tožnika pobota s terjatvijo iz neplačanih preživnin, ni možno slediti, ker pobotnega ugovora, ki ni bil uveljavljan pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi ni več možno uveljavljati (tretji odst. 352. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila nobenega pobotnega ugovora. Poleg tega pa za opravo pobota manjka tudi element vzajemnosti terjatve (aktivno legitimacijo za izterjavo neplačanih preživnin ima hčerka, ne pa tožena stranka).

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve postopka iz drugega odst. 354. čl. ZPP. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.