Jedro

Naročnik, ki pred končanjem dela razdre pogodbo o delu, ima pravico zahtevati vrnitev avansa (obogatitveni zahtevek). Prevzemnik dela, ki trdi, da je avans nakazal podizvajalcu, samo na tej podlagi ne more uveljavljati nasprotnega zahtevka na plačilo s pogodbo dogovorjenega zneska, ker to ne predstavlja (niti delne) izvršitve pogodbenega dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na določbo 1. odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP 1977. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti avans v višini 110.000,00 SIT (z zamudnimi obrestmi), ki ji ga je tožeča stranka plačala po pogodbi o delu, ki pa ga tožena stranka ni opravila, tožeča stranka pa je pogodbo razdrla. Hkrati je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke za isti znesek, ki ga je takoj po prejemu nakazala podizvajalcu.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.

Uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbi prve in druge stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi določbe 386. člena ZPP 1977 po uradni dolžnosti preizkusilo napadeno sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP 1977. Ugotovilo je, da te kršitve ni.

Tudi če sodišči prve in druge stopnje res ne bi opredelili pravne narave pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, to ne bi bila z revizijo zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP 1977. To namreč ne bi bilo pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, ampak o pravni naravi pogodbe. Sicer pa je pritožbeno sodišče opredelilo pogodbo. V obrazložitvi svoje sodbe je namreč zapisalo, da je bila tožeča stranka naročnik, tožena pa izvajalec in je tožeča stranka razdrla pogodbo po 629. členu ZOR. S tem je povsem jasno povedalo, da sta pravdni stranki po njegovi oceni sklenili pogodbo o delu.

Z obravnavano pogodbo se je tožena stranka zavezala, da bo v objekt, ki ga je gradila tožeča stranka, položila tlak, ki ga bo sama tudi dobavila. Ne glede na trditev tožene stranka, da je vrednost dobavljenega materiala več kot 80%, vrednost opravljenega dela pa manj kot 20% pogodbene cene, take pogodbe ni mogoče deliti na prodajno pogodbo za material in pogodbo o delu za storitev. Ni dvoma, da sta imeli stranki pri sklenitvi pogodbe v mislih predvsem prevzemnikovo delo (storitev v celoti, z dobavo materiala vred), saj je pri taki pogodbi to mnogo bolj pomembno od tega, kdo da material. Zato je treba glede na določbo 3. odstavka 601. člena ZOR celotno pogodbo opredeliti kot pogodbo o delu.

Kadar naročnik na podlagi pogodbe o delu plača prevzemniku avans (v obravnavanem primeru v višini celotne pogodbene vrednosti dela in materiala), nato pa do izpolnitve pogodbe s strani prevzemnika ne pride, ker naročnik v skladu z določbo 629. člena ZOR pogodbo razdre, pridobi naročnik pravico do vrnitve avansa. Ta pravica res ne temelji na določbah 132. člena ZOR, kot sta to opredelili sodišči prve in druge stopnje in kar revizija utemeljeno graja. Pač pa ta pravica temelji na določbi 4. odstavka 210. člena ZOR: prevzemnik je nekaj prejel na podlagi, ki je kasneje odpadla. Tudi ta pravna podlaga pa privede do rezultata, da mora prevzemnik vrniti celoten prejeti avans. Nasproti tej pravici naročnika stoji njegova obveznost iz 629. člena ZOR, na kar revizija utemeljeno opozarja. Po tej določbi mora naročnik, ki je pred zaključkom naročenega posla razdrl pogodbo, prevzemniku plačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih bil moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta. To določbo je upoštevalo tudi pritožbeno sodišče, ki je potrdilo prvostopno sodbo v tistem delu, v katerem je bil zavrnjen pobotni ugovor tožene stranke, podan iz tega naslova. Pri tem je sicer zmotno ugotovilo, da že pravnomočna sodba, po kateri mora podizvajalec toženi stranki vrniti njemu nakazani avans, pomeni njegovo vrnitev. V tem pogledu revizija utemeljeno opozarja, da pravnomočna sodba še ne predstavlja plačila. Pač pa okoliščina, da je prevzemnik dela prejeti avans nakazal podizvajalcu, ne predstavlja (niti delne) izpolnitve obveznosti, za katero bi bil po 629. členu ZOR naročnik zavezan, da jo mora plačati. Ta določba namreč vsebinsko pomeni, da mora naročnik, ki razdre pogodbo, prevzemniku dela v bistvu plačati tisti del dogovorjenega dela, ki ga je prevzemnik že opravil (pogodbeno dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki še niso nastali, pa bi nastali do konca dela). Z nakazilom prejetega avansa podizvajalcu pa naročeno delo prav v ničemer še ni bilo opravljeno. To je torej razlog, da v obravnavanem primeru naročniku ni treba plačati ničesar od pogodbeno dogovorjenega plačila in zaradi česar pobotni ugovor tožene stranke ni utemeljen.

Dejstvo, da je tožeča stranka terjatev do tožene, uveljavljano v tem sporu, odstopila podjetju A. d.o.o., tožena stranka v reviziji uveljavlja prvič. Pri tem skuša prikazati, da je bilo v napadeni sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno, ker cesija ni bila upoštevana. Vendar pa dejstvo, da je bila sklenjena pogodba o odstopu terjatve, v sodbah sodišč prve in druge stopnje ni ugotovljeno (tožena stranka pa v reviziji glede tega ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP 1977). Revizijsko sodišče je glede na to, da revizija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustna (3. odstavek 385. člena ZPP 1977), na dejansko stanje, ugotovljeno v sodbah sodišč prve in druge stopnje, vezano. Ker v izpodbijanih sodbah dejstvo, da je bila terjatev tožeče stranke odstopljena, ni ugotovljeno, je sodba, s katero je tožena stranka obsojena na plačilo terjatve tožeči stranki (v primeru odstopa terjatve pa bi svojo obveznost lahko veljavno izpolnila samo prevzemniku terjatve), pravilna in zakonita.

Tožena stranka po oceni revizijskega sodišča ni uspela izkazati, da bi udeležba S.M. (podizvajalca pri obravnavani pogodbi o delu in edinega družbenika v družbi A. d.o.o.) kot stranskega intervenienta na strani tožeče stranke vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost napadenih sodb. Glede na razloge, iz katerih je bil tožeči stranki prisojen njen tožbeni zahtevek, namreč česa takega ni moč ugotoviti. Zato pritožbeno sodišče, ki je zavrnilo pritožbo iz tega razloga, s tem ni napravilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP 1977. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je na podlagi določbe 393. člena ZPP 1977 neutemeljeno revizijo zavrnilo.