Jedro

Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti citiranega ZPOMZO do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe sodišča prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba v izreku pod tč. I/3 v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih tako spremeni, da zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska nepremoženjske škode (620.000 SIT) tečejo od 1.1.2002 do 2.4.2002 v višine predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od tedaj dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Obrazložitev

V pravdi zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2002 do dneva plačila. Višji tožbeni zahtevek za znesek 350.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.1999 do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 500.000 SIT od 28.5.1999 do 2.4.2002 je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zvišalo na 400.000 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti pa na 100.000 SIT, kar pomeni (upoštevaje nespremenjeno prisojo 120.000 SIT odškodnine za strah), da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 620.000 SIT. Istočasno je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob zavrnitvi pritožbe glede višine odškodnine za strah je zavrnilo tudi pritožbo, ki je izpodbijala začetek teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. V tem obsegu je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Vrhovno državno tožilstvo RS vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti proti zavrnilni odločitvi glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v obdobju od 1.1.2002 do vključno 2.4.2002, pri čemer izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v okviru drugega odstavka njenega izreka, sodbo sodišča druge stopnje pa v tistem delu, s katerim je bila v okviru 3. točke prvega odstavka izreka izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje potrjena (torej glede teka zakonskih zamudnih obresti pred 2.4.2002). Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (2. točka prvega odstavka 387. člena ZPP), ker sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno uporabili določbe prvega odstavka 277. člena in 324. člena ZOR, v povezavi s 186. členom, drugim odstavkom 189. člena in 200. členom ZOR, nista pa uporabili določb prvega, drugega in tretjega odstavka 919. člena ZOR ter 2. in 3. člena Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO). Čeprav je tožnik uveljavljal odškodnino za povračilo nepremoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, pa sta nižji sodišči zakonske zamudne obresti priznali (drugi odstavek 189. člena ZOR) šele od dneva sojenja pri sodišču prve stopnje, torej od 3.4.2002 dalje, za obdobje pred tem pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Vendar pa sta sodišči prezrli, da je s 1.1.2002 stopil v veljavo novelirani ZPOMZO (Uradni list RS, št. 109/2001), ki je v 2. členu opredelil predpisano obrestno mero zamudnih obresti tako, da vsebuje poleg valorizacijskih obresti, torej temeljne obrestne mere za ohranjanje vrednosti, še tako imenovane čiste zamudne obresti po točno določeni 13,5 odstotni obrestni meri kot sankcijo za zamudo pri izpolnitvi denarne obveznosti. To spremenjeno pravilo je treba povezati z določbami prvega odstavka 277. člena in 324. člena ZOR in ga uporabiti kot pravno podlago za priznanje zamudnih obresti od pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo za obdobje od uveljavitve ZPOMZO dne 1.1.2002 dalje. Pri tem se zahteva sklicuje na načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002. Sicer pa je smisel določb 919. člena ZOR v tem, da začne predpisani rok za izplačilo odškodnine teči takoj, ko zavarovalnica pridobi na voljo potrebne podatke in dokazila, na katerih podlagi lahko presodi obstoj svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe. Tožena stranka pa je kljub temu vztrajala pri vseh svojih ugovorih glede temelja in višine postavljenega zahtevka tudi na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo dne 3.4.2002, čeprav so bila na razpolago vsa dokazila o obstoju njene zamude.

Tožena stranka je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP). To pomeni, da je predmet odločitve glede na vloženo zahtevo le zavrnitev teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v obdobju od 1.1.2002 dalje (do vključno 2.4.2002). V okviru svojega predloga zahteva ne posega v obdobje pred 1.1.2002, čeprav se v obrazložitvi sklicuje na določbo 919. člena v zvezi s členom 277 in 324 ZOR o tem, od kdaj je tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 namreč kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri enako obravnavani in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se je spremenila z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002: sprejeto je bilo stališče, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in spremenjeni ZPOMZO.

Odločeno je bilo, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen Obligacijskega zakonika oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve Obligacijskega zakonika dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti citiranega Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe sodišča prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Zahteva za varstvo zakonitosti torej utemeljeno izpodbija odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti s sklicevanjem na zmotno uporabo materialnega prava. Zato je bilo treba postopati po določbi prvega odstavka 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP s spremembo izpodbijane sodbe v odločitvi o začetku teka zamudnih obresti. Te namreč tečejo od 1.1.2002 dalje do dneva sojenja pred sodiščem prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od tedaj dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Za opisano spremembo so na voljo vsa dejstva dejanskega stanja, na katerih podlagi je mogoče sklepati, da sta obstoj in znesek obveznosti tožene stranke bila znana že pred 3.4.2002 oziroma najmanj s 1.1.2002. Izrek o stroških, nastalih s postopkom zaradi zahteve za varstvo zakonitosti, je odpadel, ker jih tožena stranka v odgovoru na zahtevo ni zaznamovala.