Jedro

Tožnik ni uveljavljal, da je Dogovor o sporazumni določitvi odpravnine izpodbojen (zaradi bistvene zmote), ampak da je ničen. Sodišče prve stopnje mu je pravilno pritrdilo in utemeljilo, da je pravica do odpravnine delavca, ki prejme odpoved iz razloga nesposobnosti, določena v 108. členu ZDR-1, pri čemer se delavec vnaprej (pred zapadlostjo) svoji pravici do odpravnine (v določeni višini) ne more zakonito odpovedati. Takšen dogovor bi bil in v konkretnem primeru je v nasprotju s kogentnimi zakonskimi določbami (prvi odstavek 86. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdita izpodbijana sodba ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku obračuna neizplačani del odpravnine v višini 4.899,96 EUR, od tega odvede davke in prispevke ter mu izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2017 do plačila (točka I izreka sodbe). Kar je tožnik zahteval več ali drugače (znesek 1.383,14 EUR, odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2017 do plačila), je zavrnilo (točka II izreka sodbe). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 398,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka sodbe). Naložilo ji je še, da mu plača stroške sodne takse v višini 147,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (sklep).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe (točka II izreka sodbe) in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotovilo, da je glavna dejavnost toženke z oznako 36.000 zbiranje, prečiščevanje in distribucija vode. Posledično je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določb Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti. Pravo pozna sodišče. 104. člen kolektivne pogodbe določa višjo odpravnino. Tožnik je na podlagi te določbe upravičen do odpravnine v vtoževani višini. V sporu bi moral uspeti v celoti, kar bi se odražalo pri odločanju o pravdnih stroških. Toženka se pred sodiščem prve stopnje sploh ni sklicevala na četrti odstavek 108. člena ZDR‑1, ki omejuje višino odpravnine. V delovnih sporih velja preiskovalno načelo. Sodišče prve stopnje bi dejavnost toženke lahko ugotovilo z vpogledom v poslovni register. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevku ugodi oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe (točki I in III izreka sodbe) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je bil Dogovor o sporazumni določitvi odpravnine sklenjen hkrati, kot je bila podana odpoved, nato pa zmotno štelo, da tožnik ni zakonito razpolagal s svojo pravico. Tožnik se je pravice do odpravnine zavedal, kar potrjuje dejstvo, da sta se stranki o tem dogovarjali. O dogovarjanju bi izpovedala zakonita zastopnica toženke in priča A.A.. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ni izvedlo. Zmotno je presodilo, da je dogovor ničen. Dogovor ne nasprotuje morali. Ni ničen zaradi nespoštovanja zakonskih določb. Tožnik ni bil v bistveni zmoti, da bi bil dogovor izpodbojen. Izpodbojnosti niti ni pravočasno uveljavljal pred sodiščem. Na dan izplačila odpravnine ni bila znana višina povprečne plače za avgust 2017. Sodišče prve stopnje je izven trditvene podlage tožnika ugotavljalo višino odpravnine in upoštevalo podatke o višini povprečne mesečne plače, ki so objavljeni na spletu. Višina povprečne mesečne plače je objavljena v Uradnem listu RS. Toženka je izplačilo odpravnine izvedla 16. 10. 2017, ko je bila objavljena povprečna mesečna plača za julij 2017. Ta podatek je upoštevala pri obračunu. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju upoštevati že plačane prispevke. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Toženka se pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev o plačilu sodne takse odvisna od odločitve o glavni stvari, ki je pod pritožbo. Tožnik je sodno takso priglasil prepozno, po koncu glavne obravnave. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pravdni stranki sta podali odgovore na pritožbe, v katerih prerekata pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbe zavrne kot neutemeljene in potrdi sodbo v delu, v katerem je izpodbijana s pritožbo, oziroma sklep sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbe.

6. Pritožbe niso utemeljene.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja toženka v pritožbi. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje opredelitvi sodišča prve stopnje, da so za odločitev bistvena dejstva med pravdnima strankama nesporna, s katero je utemeljeno zavrnilo toženkine dokazne predloge, ki jih izpostavlja v pritožbi (zaslišanje strank in priče A.A.). Dejstvo, ali so pred podpisom Dogovora o sporazumni določitvi odpravnine med strankama potekala (večmesečna) dogovarjanja, ni bistveno za odločitev. Za odločitev bistvena dejstva, ki jih je pravilno povzelo, so: toženka je tožniku dne 10. 7. 2017 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti; istega dne sta stranki sklenili Dogovor o sporazumni določitvi odpravnine v višini 16.000,00 EUR; toženka je tožniku plačala odpravnino v višini 15.976,14 EUR.

9. Tožnik ni uveljavljal, da je Dogovor o sporazumni določitvi odpravnine izpodbojen (zaradi bistvene zmote), ampak da je ničen. Sodišče prve stopnje mu je pravilno pritrdilo in utemeljilo, da je pravica do odpravnine delavca, ki prejme odpoved iz razloga nesposobnosti, določena v 108. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), pri čemer se delavec vnaprej (pred zapadlostjo) svoji pravici do odpravnine (v določeni višini) ne more zakonito odpovedati (prim. odločba US RS Up-63/03, odločbi VS RS VIII Ips 193/2008, VIIII Ips 191/2018). Takšen dogovor bi bil in v konkretnem primeru je v nasprotju s kogentnimi zakonskimi določbami (prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

10. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je bil tožnik ob podpisu Dogovora o sporazumni določitvi odpravnine seznanjen z višino odpravnine. To enako kot dogovarjanje pravdnih strank pred sklenitvijo Dogovora o sporazumni določitvi odpravnine ni bistveno. Bistveno je le, da je bil dogovor sklenjen pred zapadlostjo odpravnine. Odpravnina zapade ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi (šesti odstavek 108. člena ZDR-1).

11. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje navedel višino plače, ki jo je prejel aprila 2017, maja 2017 in junija 2017 (v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, prvi odstavek 108. člena ZDR-1). Višino razlike v odpravnini, ki jo zahteva, je utemeljil v pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2021 in sodišče prve stopnje je njegovemu izračunu utemeljeno sledilo. Pri odločitvi je utemeljeno upoštevalo omejitev višine odpravnine na 10-kratnik osnove iz prvega odstavka 108. člena ZDR-1, kot je določena v četrtem odstavku 108. člena ZDR-1, čeprav se toženka na to zakonsko določbo ni sklicevala. Drugačne tožnikove pritožbene navedbe so neutemeljene kot je neutemeljen očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik pred sodiščem prve stopnje ni podal nobenih navedb glede dejavnosti toženke, da bi se lahko upoštevalo določbe relevantne panožne kolektivne pogodbe (veljavnost Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti tudi ne izhaja iz listin v spisu). Njegove tovrstne navedbe so kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Za presojo utemeljenosti zahtevka po višini oziroma za odgovor na vprašanje, do kakšnega dela neizplačane odpravnine je upravičen tožnik, ni bistveno, do katere višine je odpravnina neobdavčena (9. točka 44. člena Zakona o dohodnini – Zdoh‑2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.; v zvezi s tem toženka v pritožbi sodišču prve stopnje očita kršitev razpravnega načela), ampak je bistveno le, v kateri višini je toženka tožniku odpravnino že izplačala. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo navedbo toženke, da je bil tožniku na račun izplačan nižji znesek od 16.000,00 EUR zaradi plačila davkov in prispevkov (tožniku je bilo nakazano 15.976,14 EUR, iz obračuna, ki ga je predložila toženka, pa izhaja, da bi bil neto znesek odpravnine višji) oziroma da je svojo obveznost do tožnika izpolnila do višine 16.000,00 EUR. Ker toženka tega ni dokazala, ampak je dokazala le (delno) izplačilo v višini 15.976,14 EUR, je sodišče prve stopnje zahtevku pravilno ugodilo za razliko do desetkratnika osnove v višini 20.876,10 EUR.

13. V posledici pravilne odločitve o utemeljenosti zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno z izpodbijanim sklepom toženki naložilo, da po načelu uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP) tožniku plača sorazmerni del sodne takse. Pritožbena navedba, da je tožnik strošek sodne takse priglasil prepozno, po koncu glavne obravnave, je neutemeljena. Do konca obravnave tožnik tega stroška ni mogel priglasiti, ker je nastal šele po koncu glavne obravnave, in sicer z vročitvijo sodbe (3. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj.).

14. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP (načelo uspeha v postopku).