Jedro

Sodna poravnava sklenjena med pravdnima strankama v prejšnji nepravdni zadevi, ki jo je sprožila ena izmed njiju s predlogom za razdelitev skupnega premoženja, ni dokaz obstoja izvenzakonske skupnosti. Razlikovati je treba med navedbami udeležencev nepravdnega postopka o razlogih zaradi katerih predlagatelj zahteva razdelitev premoženja, ki je po njegovih trditvah skupno premoženje, in sporazumom udeležencev takega postopka, da si razdelita konkretne premoženjske predmete s sodno poravnavo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženec plača dinarsko protivrednost 6.538 USD in 55.200 ATS po srednjem uradnem tečaju na dan plačila ter še 197.80 din (sedaj SIT) z zamudnimi obrestmi od 1.1.1987 do plačila, prav tako pa ugotovitev, da je tožnica do 1/2 solastnica avtomobila znamke Golf, reg. št. ... Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji.

Na vročeno revizijo (člen 390 ZPP) je toženec odgovoril s predlogom, da naj se revizija zavrne, medtem ko se Javni tožilec R Slovenije o reviziji ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354.2 ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljane. Tožnica teh revizijskih razlogov ne formalno ne vsebinsko ne uveljavlja.

Revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preskusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (člen 386) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (člen 385.3 ZPP). Neutemeljeno je revizijsko stališče tožeče stranke, da pravdni stranki ne bi mogli skleniti sodne poravnave v nepravdni zadevi za razdelitev skupnega premoženja, izvirajočega iz izvenzakonske skupnosti, če te skupnosti med njima ne bi bilo. Tožnica pri tem ne razlikuje med navedbami udeležencev takega nepravdnega postopka o razlogih, zaradi katerih predlagatelj zahteva razdelitev premoženja, ki je po njegovih navedbah skupno premoženje, na eni strani - in sporazumom udeležencev takega postopka, da si razdelita konkretne premoženjske predmete s sodno poravnavo. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da sodna poravnava, sklenjena med pravdnima strankama, ni dokaz obstoja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank (ali celo obvezno izhodišče za odločitev pravdnega sodišča v tej pravdi z učinkom že ugotovljene predpostavke, da je omenjena izvenzakonska skupnost obstajala).

Revizija se z vprašanjem osebnega avtomobila, ki naj bi bil po zavrnjenem tožničinem zahtevku tudi skupno premoženje in v tožničini solasti do 1/2, ne ukvarja. Uradni preskus tega dela izpodbijane sodbe je pokazal, da ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo glede tega dela zahtevka, saj je bilo ugotovljeno, da tožnica ni z ničimer dokazala svojega prispevka k temu vozilu, za čas zatrjevanega nakupa pa tudi obstoja izvenzakonske skupnosti ni dokazala.

Kar zadeva zavrnjeni denarni del zahtevka, so pomembne naslednje dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi: 1) da je spornih 6.538 USD toženec prejel kot darilo od očeta in brata; 2) da je sporne avstrijske šilinge toženec zaslužil z delom v Avstriji do leta 1974, zadnja devizna sredstva iz tega naslova pa so bila na njegovo devizno knjižico položena 21.2.1974; 3) da sporni tolarski (prej dinarski) znesek predstavlja samo v dinarjih izplačane obresti od navedenih toženčevih deviznih vlog; 4) da ni tožnica z ničimer dokazala svojega prispevka k pridobitvi teh sredstev; ter končno 5) da je bila tožničina zakonska zveza razvezana s sodbo z dne 26.5.1977. Ob tej ugotovljenih dejstvih je neutemeljen tisti del revizijske graje uporabe materialnega prava, ki jemlje za izhodišče stališče, da bi za čas do leta 1977 moralo sodišče presojati utemeljenost tožničinega zahtevka kot reparacijskega zahtevka po tedanjih pravnih pravilih premoženjskega prava. Pred uveljavitvijo ZZZDR (zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur.l.SRS, 15/76), ki je začel veljati 1.7.1977, izvenzakonska skupnost ni bila priznana v nobenem primeru, torej tudi ne v primeru, ko bi med partnerjema lahko bila sklenjena zakonska zveza, ker zanjo ni bilo nobenih zadržkov. Izvenzakonska skupnost tedaj na premoženjskem področju ni imela posledic, kakršne je imela zakonska zveza (npr. skupno premoženje ob določenih pogojih). Partnerja izvenzakonske skupnosti sta lahko ustvarila premoženje v solasti pod enakimi pogoji kot katerekoli fizične osebe. Take dejanske podlage za nastanek solastnega premoženja tožnica niti zatrjevala ni, predvsem pa v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje ni podlaga za ugotovitev takšne, tj. pogodbene premoženjske skupnosti, s katero bi bila v odločilni zvezi sporna denarna sredstva. Ob prenehanju (tedaj pravno nepriznane) izvenzakonske skupnosti pa so bili nekdanjima partnerjema na voljo reparacijski, povračilni zahtevki pod določenimi pogoji. Tisti, ki je uveljavljal povračilni zahtevek nasproti nekdanjemu izvenzakonskemu partnerju, je moral dokazati, da je bilo zaradi njegovega dela premoženje toženega bivšega partnerja povečano ali pomnoženo ali dodatno pridobljeno. Takim zahtevam ugotovljena dejanska podlaga ne zadošča. Glede spornih ameriških dolarjev je bilo sploh ugotovljeno, da jih je toženec dobil kot darilo od očeta in brata. Glede spornih avstrijskih šilingov je bilo ugotovljeno, da jih je toženec zaslužil z delom v Avstriji, obenem pa je bilo izrečno ugotovljeno, da tožnica ni dokazala nobenega prispevka k pridobitvi teh sredstev. Ne za en ne za drug del deviznega denarnega zahtevka tako ni mogoče govoriti o dokazani dejanski podlagi za utemeljenost terjatve kot povračilnega zahtevka po prej obrazloženih pravilih. Glede denarnega dela zahtevka v domači valuti pa seveda ne more biti drugačnega odgovora, ko gre po ugotovljenih dejstvih le za obresti od prej navedenih deviznih zneskov. Tako pa se je izkazalo, da tudi presoja utemeljenosti tožničinega denarnega zahtevka po nekdanjih pravnih pravilih o povračilnih zahtevkih med bivšimi izvenzakonskimi partnerji - ki jo je tožnica terjala za čas do leta 1977, prav iz tega časa pa so po ugotovljenih dejstvih vsa sporna toženčeva denarna sredstva - ne da nobenega drugačnega rezultata glede utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ta zahtevek je bil neutemeljen in je zato sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo zavrnilno sodbo prve stopnje. Po vsem povedanem se je tako izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka (člen 166.1 ZPP) temelji na neuspehu tožničine revizije (člen 154.1 ZPP) in na presoji revizijskega sodišča, da stroškov toženčevega odgovora na revizijo ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, če se upošteva vsebina tega odgovora in vsebina same revizije (člen 155.1 ZPP).