Jedro

Glede potnikov (oškodovancev) v avtobusu pride v poštev 4. odstavek 154. člena OZ, po katerem je v primeru, ko za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali delno odgovarjata dva imetnika motornih vozil, njuna odgovornost solidarna. Navedeni potniki so torej tisti drugi oziroma tretje osebe, nasproti katerim je podana solidarna odgovornost imetnikov obeh motornih vozil (osebnega avtomobila in avtobusa, ne pride pa torej glede njih v poštev 1. odstavek 154. člena OZ, kot tudi ne 2. in 3. odstavek, saj navedena določila urejajo kriterije za porazdelitev odgovornosti med imetniki motornih vozil).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je tožena stranka v celoti odgovorna za nastalo škodo v prometni nezgodi dne 29.9.2004. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno sodbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano vmesno sodbo spremeni in odloči, da tožena stranka ni odgovorna za nastalo škodo v prometni nesreči dne 29.9.2004 in tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče je ravnalo v nasprotju s 1. odstavkom 315. člena ZPP ter napačno uporabilo materialno pravo, podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj v zvezi s tem vmesna sodba nima nikakršnih razlogov, razlogi so v nasprotju z izrekom in spisovnimi podatki, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je za toženo stranko presenetljivo ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za konkurenco dveh objektivnih odgovornosti, torej za pravno podlago po členu 149 in 154 OZ. Nadalje je sodišče zavrnilo ugovor tožene stranke glede objektivne odgovornosti voznika avtobusa v smislu 12. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu. Tožeča stranka eskulpacijskih razlogov glede prevoznika sploh ni zatrjevala in še manj dokazala, gre za napačno uporabo materialnega prava, podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na zatrjevanje tožene stranke, da so se potniki vozili v avtobusu, kar je voznik avtobusa dopustil in gre zato za konkurenco odgovornosti, ki se ugotavlja po specialnem predpisu Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu s konkurenco odgovornosti po splošnem predpisu OZ in sicer iz vidika konkurence dveh objektivnih odgovornosti. Prišlo je do pretrganja vzročne zveze, saj toženec lahko kot avtomobilist odgovarja za nastalo škodo potnikom v avtobusu le po načelu naravne vzročnosti. V zvezi z utemeljenostjo regresnega zahtevka v primeru objektivne odgovornosti tožene stranke izpodbijana sodba nima nikakršnih razlogov, napačno je uporabljeno materialno pravo, podana je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Med vožnjo toženca in nastalimi poškodbami pri potnikih ni nikakršne vzročne zveze, ki je uveljavljena v naši zakonodaji. Opozarja na ratio legis teorijo in teorijo adekvatne vzročnosti, v primeru izostanka vzročne zveze pa niso podani pogoji za krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke, zato tudi regresni zahtevek ni utemeljen. Navaja, da je sodišče ugotovilo odgovornost za plačilo regresnega zahtevka, pri čemer pa ugotovljena objektivna odgovornost toženca kot zavarovanca tožeče stranke v te izključitve odgovornosti zavarovalnice v smislu 1. odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev ni vključena. Škodni primeri na podlagi objektivne odgovornosti v te izjeme niso vključeni. Po sodišču ugotovljena objektivna odgovornost zavarovanca izključuje možnost izgube zavarovalnega kritja zavarovanca. Zavarovalnica zato ni prišla do pravice vložiti proti tožencu kot svojemu zavarovancu predmetnega regresnega zahtevka. Sodba v zvezi s tem nima nikakršnih razlogov. Sklicuje se na 2. odstavek 7. člena ZOZP in navaja, da ima zavarovalnica do svojega zavarovanca odškodninski zahtevek le zaradi kršitve pogodbe o zavarovanju, povračilni zahtevek iz 2. odstavka 7. člena ZOZP torej ni klasični regresni zahtevek, ampak odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Nato navaja, da je pogoj za uveljavljanje regresa, da je zavarovanec pogoje prejel, nato pa je treba ugotavljati vse elemente odškodninske odgovornosti kot pri nepogodbenem odškodninskem zahtevku. Navaja še, da je v praksi zaslediti zmotno stališče, da pomenijo določbe pogojev, ki se nanašajo na kršitev pogodbenih obveznosti objektivno odgovornost. Na to pravno dilemo ni odgovorilo sodišče prve stopnje, ko je presojalo utemeljenost regresnega tožbenega zahtevka zaradi domnevne zapustitve kraja nesreče s strani toženca in materialno pravo (2. odstavek 7. člena ZOZP) je napačno uporabljeno. Določila zavarovalne pogodbe in zavarovalnih pogojev bi bilo treba tolmačiti v korist zavarovancev, torej v konkretnem primeru v korist tožene stranke in regresno tožbo stroškovno zavrniti. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj v zvezi s tem vmesna sodba nima nikakršnih razlogov, razlogi so v nasprotju z izrekom in spisovnimi podatki, gre za kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru bi se utegnilo pokazati, da je pravna podlaga v 4. odstavku 154. člena OZ, tudi v tem primeru pa odpade pravna podlaga za ugotavljanje regresnega zahtevka ter je potrebno tožbo tudi v tem primeru stroškovno zavrniti.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju s 1. odstavkom 315. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP), saj je tožena stranka v tej zadevi izpodbijala tako podlago, kakor višino tožbenega zahtevka, tako da je sodišče prve stopnje z izdajo vmesne sodbe ravnalo v skladu s 315. členom ZPP, pri čemer so neutemeljeni tudi, sicer pavšalni, očitki v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je razloge za izdajo vmesne sodbe navedlo v zadnjem odstavku na 6. strani sodbe, tudi nasprotja med razlogi in izrekom ni zaslediti.

Pravna podlaga tožbenega zahtevka v tej zadevi je podana v 7. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94 in spremembe, ZOZP) in splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-03 tožeče stranke. Gre torej za regresni zahtevek zavarovalnice proti sklenitelju zavarovanja (zavarovancu), pri čemer gre za regres zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, torej zaradi kršitve zavarovalne pogodbe. Tožeča stranka je zatrjevala, da je toženec po prometni nezgodi zapustil kraj nezgode, ne da bi nudil osebne podatke in podatke o zavarovanju vozila in je zato izgubil pravice iz zavarovanja. V takem primeru mora pri ugotavljanju elementov odškodninske odgovornosti zavarovalnica dokazovati dejstvo, ki je po pogojih kršitev pogodbe, glede odgovornosti oziroma razbremenitve pa je dokazno breme na strani zavarovanca, ki se lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo in (ali) da ni kriv za prometno nesrečo. Zavarovanec ima torej ugovore, kot bi jih imel v odškodninski pravdi, katere podlaga bi bila deliktna obveznost, v okviru ugotavljanja, ali je zavarovalnica odškodnino izplačala utemeljeno. Sistematika obrazložitve sodišča prve stopnje je morda nekoliko nespretna, vendar pa je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva v tej zadevi ugotovilo in to pravilno in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Napačno je sicer štelo, da je tudi glede potnikov (oškodovancev) v avtobusu relevanten 1. odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, OZ). Glede njih pride namreč res v poštev 4. odstavek 154. člena OZ, po katerem je v primeru, ko za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali delno odgovarjata dva imetnika motornih vozil, njuna odgovornost solidarna. Navedeni potniki so torej tisti drugi oziroma tretje osebe, nasproti katerim je podana solidarna odgovornost imetnikov obeh motornih vozil (osebnega avtomobila in avtobusa, ne pride pa torej glede njih v poštev 1. odstavek 154. člena OZ, kot tudi ne 2. in 3. odstavek, saj navedena določila urejajo kriterije za porazdelitev odgovornosti med imetniki motornih vozil). Glede na navedeni 4. odstavek 154. člena OZ pa je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna. Tožeča stranka, pri kateri je imel toženec zavarovano avtomobilsko odgovornost, glede na navedeno določilo zahtevka oškodovancev (potnikov) ni mogla zavrniti, stvar oškodovancev je bila, od koga bodo zahtevali izplačilo odškodnine, glede na že navedeno solidarno odgovornost (z imetnikom avtobusa). Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da gre za napačno uporabo materialnega prava v zvezi s tem, ko tožeča stranka ni dokazovala ekskulpacijskih razlogov (glede prevoznika) in še manj dokazala. Navedeno je lahko relevantno le v razmerju med oškodovanci (potniki) in imetnikom avtobusa oziroma eventuelno v razmerju med solidarno odgovornima imetnikoma motornih vozil. Glede na navedeno tudi zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Nepomembno je zatrjevanje tožene stranke, da je voznik avtobusa dopustil, da so se potniki vozili v avtobusu nepravilno in da gre zato v konkretnem primeru za konkurenco odgovornosti, ki se ugotavlja po Zakonu o prevoznih pogodbah v cestnem prometu s konkurenco odgovornosti po splošnem predpisu OZ in sicer z vidika konkurence dveh objektivnih odgovornosti, glede na že navedeno, da je nasproti oškodovancem (potnikom) podana odgovornost (solidarna) imetnikov motornih vozil, to je toženca in imetnika avtobusa, v skladu s 4. odstavkom 154. člena OZ. Naveden specialen predpis je relevanten za razmerje med oškodovanci in imetnikom avtobusa oziroma za medsebojno razmerje med tožencem in imetnikom avtobusa, medtem ko zavarovalnica izplačila napram oškodovancem, to je potnikom, glede na 4. odstavek 154. člena OZ ni mogla odkloniti.

Glede izplačane odškodnine zaradi materialne škode na avtobusu, pa je ob ugotovitvi, da ni dvoma, da je voznik avtobusa kritičnega dne vozil skladno s predpisi in da je vzrok za nastanek škode izsilitev prednosti oziroma protipredpisna vožnja toženca, pravilen zaključek, da je prišlo do nesreče po izključni krivdi toženca, torej je zavarovalnica utemeljeno izplačala tudi odškodnino za škodo na avtobusu (1. odstavek 154. člena OZ).

Kot je navedlo sodišče prve stopnje, zavarovalnica izplačano odškodnino (potnikom in odškodnino za materialno škodo na avtobusu) upravičeno terja iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti toženca (zaradi kršitve zavarovalne pogodbe), upoštevaje nadaljnje zaključke, ki jih toženec v pritožbi ne izpodbija, da je le-ta pobegnil s kraja nesreče (zapustil je kraj dogodka, ne da bi posredoval osebne podatke in podatke o zavarovanju), s čemer je izgubil pravice iz zavarovanja skladno s 7. točko 3. odstavka 7. člena ZOZP oziroma 7. točko 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-03 tožnice.

Tudi pritožbene navedbe glede neobstoja vzročne zveze niso utemeljene. Toženec v pritožbi navaja, kaj pomeni teorija ratio legis vzročnosti, vendar očitno spregleda, da je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo, katere pravne norme je toženec kršil in s tem soglaša tudi sodišče druge stopnje (glej stran 4 sodbe sodišča prve stopnje). Tudi ne drži, da naj bi prišlo do pretrganja vzročne zveze med vožnjo toženca in nastalimi poškodbami pri potnikih, pri čemer tožena stranka navaja, da lahko za škodo potnikom odgovarja le po načelu naravne vzročnosti. Ni dvoma o tem, da je bila ravno nepravilna vožnja tožene stranke vzrok prometne nezgode.

Nerazumljiva je pritožbena navedba, da se regresni zahtevek ne more uveljavljati za primere, ko je ugotovljena objektivna odgovornost toženca kot zavarovanca tožeče stranke in da ugotovljena objektivna odgovornost zavarovanca izključuje možnost izgube zavarovalnega kritja zavarovanca. Tožeča stranka namreč svoj zahtevek utemeljuje na kršitvi zavarovalne pogodbe, le v okviru ugotavljanja utemeljenosti izplačila odškodnine je sodišče prve stopnje uporabilo tudi določbe o objektivni odgovornosti. Tožena stranka je sklenila s tožečo stranko pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, regresnega zahtevka pa tožeča stranka ne utemeljuje na objektivni odgovornosti, pač pa na odgovornosti toženca zaradi kršitve zavarovalne pogodbe, kot je bilo že navedeno, zaradi pobega s kraja prometne nezgode. Drži pritožbena navedba, da ima zavarovalnica do svojega zavarovanca odškodninski zahtevek le zaradi kršitve pogodbe o zavarovanju, do te pa je tudi prišlo oziroma jo je tožeča stranka zatrjevala in tudi dokazala. Tožena stranka nadalje navaja, da je pogoj za uveljavljanje regresa, da je zavarovanec pogoje sploh prejel, ugovora (niti v pritožbi), da pogojev ne bi prejela, pa ni postavila, tudi iz zavarovalne pogodbe pa dejstvo, da je zavarovalne pogoje tožena stranka prejela, izhaja. Ob vsem povedanem je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je napačno uporabljen 2. odstavek 7. člena ZOZP, medtem ko uporabljena določila niso bila niti nejasna niti sporna, zato razlaga pogodbe sploh oziroma razlaga določil v korist tožene stranke ni prišla v poštev oziroma ni bila potrebna. V zvezi s tem pa tudi ni podana, spet pavšalno zatrjevana, bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).