Jedro

Vročanje v disciplinskem postopku se opravlja po določbah internega akta, če tega ni se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči (103. člen ZDR). Vročitev je pravilno opravljena, če se pisanje, katerega prevzem je naslovnik odklonil, v skladu z internim aktom nabije na oglasno desko, namesto pusti na delovnem mestu (144. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice in razveljavilo odločbo direktorja tožene stranke z dne 20.5.1992, s katero je tožnici izrekel disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in odločbo z dne 13.7.1992, s katero je kot prepozen zavrgel ugovor tožnice, ter ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in da ji je tožena stranka zato dolžna poravnati tudi izpadlo plačo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnice zavrnilo, ker je tožnica ugovor zoper prvostopno disciplinsko odločbo vložila prepozno. Sodišče je štelo, da je tožena stranka postopala pravilno, v skladu z določbo 144. člena zakona o pravdnem postopku, ko je 20.5.1992 disciplinsko odločbo nabila na oglasno desko, ker je tožnica ni hotela sprejeti na delovnem mestu in da je v skladu s svojim pravilnikom o delovnih razmerjih štela, da je bila vročitev opravljena po poteku petih dni.

Tožnica je proti odločbi druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. V reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje prezrlo, da je v tej zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo in sicer določila 59. in naslednjih členov zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ker zoper tožnico ni bil uveden disciplinski postopek in da ni bila vabljena na disciplinsko obravnavo. Po njenem mnenju disciplinske obravnave sploh ni bilo. O njeni eventuelni disciplinski odgovornosti bi moral odločati kolegijski disciplinski organ in ne direktor, ki je še vročevalec in priča. Na obravnavi pred sodiščem prve stopnje naj bi bilo nesporno ugotovljeno, da je odločbo o prenehanju delovnega razmerja dobila po pošti 1.6.1992, zato je ugovor vložen 15.6.1992 pravočasen. Na odločbi ni pripisa, da bi odklonila sprejem odločbe in da bo zato odločba izobešena v tajništvu podjetja. Tožnica zato ne more slediti trditvam v izpodbijani odločbi, da je tožena stranka opravila nadomestno vročitev odločbe, takšna nadomestna vročitev bi bila tudi v nasprotju s 144. členom zakona o pravdnem postopku. Dalje tožnica navaja, da sploh ni imela razloga odkloniti sprejema pisanja. Po njenem mnenju so bile priče - vročevalci - na obravnavi neprepričljivi in so dajali dvomljive izjave.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 39. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj se jo lahko vloži, iz kakšnih razlogov ter v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo (386. člen zakona o pravdnem postopku). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku). Sodišče to poudarja zato, ker se tožničine navedbe v reviziji nanašajo predvsem na dejansko stanje.

V izpodbijani sodni odločbi se je drugostopenjsko sodišče postavilo na stališče, da je vročitev odločbe o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja tožnice bila opravljena v skladu z določbami 144. člena zakona o pravdnem postopku, s tem, ko je po odklonitvi sprejema s strani tožnice bila odločba nabita na oglasno desko. Tožnica meni, da taka vročitev ni v skladu z navedenim členom. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem drugostopenjskega sodišča zaradi razlogov, ki jih je to sodišče navedlo v izpodbijani odločbi. Po mnenju revizijskega sodišča ima nabitje pisanja na oglasno desko, po odklonitvi sprejema, enak učinek oziroma je enakovredno nadomestilo za pustitev vročitve pisanja v prostorih, kjer oseba dela, še zlasti, ker je vročitev tako urejena z internim aktom. Po določbi 23. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) se namreč s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo natančneje uredijo pravice, obveznosti in odgovornosti delavca, način in postopek njihovega uresničevanja ter organi, ki odločajo o pravicah, obveznostih in odgovornosti. Ob smiselni uporabi ustreznih določb zakona o pravdnem postopku je tožena stranka lahko določila tak način vročanja. S tako opravljeno vročitvijo je tožnici bilo omogočeno uveljavljenje njenih pravic. Tožena stranka torej ni nezakonito postopala, in ni preprečila uveljavljanje njenih pravic. Glede na navedeno je tožena stranka postopala v skladu z zakonom, ko je ugovor tožnice kot prepozen zavrgla. Ugovor se po določbi 1. odstavka 65. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja lahko vloži v osmih dneh po vročitvi odločbe, odločba je tožnici bila na opisan način vročena 26.5.1992, ugovor pa vložen 15.6.1992, torej po preteku roka. Ob takem stanju stvari pa se seveda pravilna ali zmotna uporaba materialnega prava ne more presojati.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče, po tem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen zakona o pravdnem postopku).

Določbe zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in zakona o pravdnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).