Up-368/97

16.12.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe B. V. z V., ki ga zastopa M. J., odvetnik v L. na seji senata dne 16. decembra 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba B. V. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 160/96 z dne 28.8.1997, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. Cp 611/95 z dne 8.11.1995 in sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki št. P 42/94 z dne 6.3.1995 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča je zavrnjena pritožničina revizija zoper sodbo, po kateri mora izprazniti stanovanje na Vrhniki, ki mu ga je po 25.6.1991 dodelil organ JLA. Sodba temelji na pravnem stališču, da po tem datumu JLA in njeni organi niso mogli več veljavno razpolagati z vojaškimi stanovanji v Sloveniji in da zato pritožnica za bivanje v stanovanju nima veljavnega pravnega naslova.

2.Pritožnica trdi, da ji je s tako sodbo kršena pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), posredno tudi pravica do primernega stanovanja iz 78. člena Ustave. Ko to utemeljuje, ponavlja svoja pravna stališča, s katerimi v pravdi ni uspela, da je namreč na spornem stanovanju pridobila stanovanjsko pravico po bivšem Zakonu o stanovanjskih razmerjih, da je v kritičnem času JLA še lahko veljavno dodelila to pravico na vojaškem stanovanju in je Republika Slovenija postala lastnica vojaških stanovanj šele po 8.1.1993. Kršitev načela enakosti pred zakonom vidi v tem, da je sodišče v tem in enakih primerih odločalo o zahtevkih za izpraznitev stanovanja le na podlagi okoliščine, da gre za (bivše) uslužbence JLA.

Trdi, da se s takim sodnim odločanjem problemi razpadanja bivše SFRJ prenašajo na posameznike. S tem, ko je pridobila sporno stanovanje, je le uveljavila ustavno pravico do primernega stanovanja. Ustavno sodišče naj torej izpodbijane sodbe spremeni tako, da ugodi njenemu prvotnemu (nasprotnemu) zahtevku, torej ugotovi njeno stanovanjsko pravico na spornem stanovanju.

3.Čeprav Ustavno sodišče ni še ena od instanc rednega sodstva, da bi presojalo pravilnost uporabe materialnega prava na vseh treh stopnjah pravdanja, je o pravnem stališču, ki ga tudi pritožnica v svoji pritožbi izpodbija, že v zadevi Up 65/94 (OdlUS V, 192) ugotovilo, da z njegovo uporabo sodišče ne more kršiti človekove pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v primeru, ko ustavna pritožba izpodbija sodbo, konkretizacija ustavnega načela enakosti pred zakonom. Da bi ne bilo nepotrebnega ponavljanja, Ustavno sodišče glede te svoje presoje opozarja na obrazložitev v citirani odločbi.

4.Trditev o diskirminiranju uslužbencev JLA ne drži: sodišča tudi v vseh drugih primerih ugode zahtevku za izpraznitev stanovanja, ki ga kdo zaseda brez veljavnega pravnega naslova.

5.Očitek, da država prenaša breme svojega osamosvajanja na posameznika, je v pritožničinem primeru tudi zato neutemeljen, ker se z izvršitvijo tožbenega zahtevka njene stanovanjske razmere iz časa pred osamosvojitvijo ne spremene (tožeča stranka ji je hkrati dolžna zagotoviti prejšnji stanovanjski prostor), le izboljšajo se ne.

6.Določbe 78. člena Ustave, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje, ni mogoče razumeti tako, kot da država s tem daje občanu pravno varstvo za zasedanje konkretnega stanovanja, če zanj nima veljavnega pravnega naslova.

7.Za zatrjevane kršitve človekovih pravic torej ne gre in zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v senatu v sestavi: predsednik dr. Lojze Ude in člana Franc Testen ter dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude