Jedro

Finančno oziroma enkonomsko stanje tožene stranke je bilo v letu 2013 slabo, zato se je direktor tožene stranke odločil, da zmanjša število prokuristov tožene stranke z dveh na enega ter je posledično tožnici odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokuristke. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je v primeru individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v izključni pristojnosti delodajalca, da odloči, kateremu izmed delavcev bo prenehala pogodba o zaposlitvi. Pri tem delodajalec ni dolžan upoštevati posebnih kriterijev za izbiro delavca, ki mu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izmed več delavcev, ki delajo na enakem delovnem mestu. Delodajalec je pri določitvi delavca, katerega delo bo postalo nepotrebno, omejen zgolj z zakonsko določbo o prepovedi diskriminacije. Ker višina plače, ki jo je kot razlog odpovedi zatrjevala tožnica, ni osebna okoliščina, jo je tožena stranka lahko upoštevala pri odločitvi o tem, kateremu delavcu bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ob tem, da se je zaradi slabega finančnega stanja odločila za zmanjšanje števila zaposlenih prokuristov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbene zahtevke tožnice za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 7. 2013, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč traja tudi po prenehanju trimesečnega odpovednega roka ter za povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije sama njej nastale stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper odločitev v I. točki izreka, se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in jo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo izključno na podlagi pisnega in posrednega obravnavanja, saj je odločilo zgolj na podlagi pisnih izjav, brez neposrednega zaslišanja predlaganih prič. S tem je tožnici odvzelo možnost pričam neposredno postavljati vprašanja. Svojo odločitev je oprlo zgolj na pisne izjave prič A.A., B.B. in C.C., do izpovedi tožnice pa se ni opredelilo. Podani sta tudi kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje enkrat navaja, da je predlog za ustno zaslišanje zavrnilo zato, ker tožnica v danem roku ni posredovala dodatnih vprašanj za pričo, hkrati pa je, čeprav je vztrajala pri ustnem zaslišanju priče A.A. (zapisnik z dne 27. 8. 2014) izvedbo tega dokaza zavrnilo kot nepotrebnega. Sodišče prve stopnje izjave navedene priče strankam sploh ni dostavilo oziroma vročilo, ampak jo je le prebralo. Enako je sodišče prve stopnje ravnalo tudi v primeru pisnih izjav prič B.B. in C.C.. Dejansko odgovoren za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je B.B., česar pa tožnica zaradi opustitve zaslišanja ni mogla preveriti. Nadalje navaja, da so napačne navedbe sodišča prve stopnje, da je bil direktor tožene stranke pooblaščen in upravičen za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sklicevanje sodišča prve stopnje, da sta lastnika pogodbo o zaposlitvi podpisala zato, ker takrat ni bilo direktorja, je neutemeljeno in brez pravne podlage, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi so neutemeljeni, saj ni prišlo do slabega finančnega stanja delodajalca glede na čas, v katerem je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, temveč je prišlo zgolj do poslabšanja odnosov med družbeniki, zaradi česar je bil tožnici ponujen tudi aneks za nižjo plačo in posledično dana odpoved. Tožnica je izpovedala, da je bil slabši finančni položaj posledica sezonskih nihanj in izplačil dobička, izvedenih s strani družbenika B.B.. Nejasno je tudi, kako je direktor lahko poznal situacijo v podjetju, če je bil v njem le kratek čas. Edini razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je nepristanek na znižanje plače, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, kateri so bili razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, glede na to, da sta bili pri toženi stranki zaposleni dve prokuristki. Nejasno in nepopolno ugotovljeno je ostalo, zakaj je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prokurista in zakaj ji je bila določena takšna višina osnovne plače. Iz listin v spisu nikjer ne izhaja, da naj bi bilo ekonomsko stanje slabo. Navaja še, da v kolikor bi bilo nadaljevanje pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi resnično nemogoče, tožena stranka ne bi ponujala nove pogodbe oziroma aneksa z bistveno znižano osnovno plačo. 3. Tožena stranka je dne 9. 2. 2015 priporočeno po pošti vložila odgovor na pritožbo. Ker je pritožbo tožnice prejela 16. 1. 2015, kot je razvidno iz vročilnice, je zamudila 15-dnevni rok iz prvega odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) za podajo odgovora na pritožbo, ki se je iztekel dne 2. 2. 2015 (dne 31. 1. 2015 je bila sobota). Pritožbeno sodišče zato odgovora na pritožbo v skladu z drugim odstavkom 344. člena ZPP ni upoštevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V zvezi s pavšalnim očitkom absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje razumljiv izrek in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj ali z izrekom sodbe niso v nasprotju. Tožnica v pritožbi navaja, da je podano nasprotje med navedbami v sodbi o tem, iz katerega razloga je sodišče prve stopnje zavrnilo neposredno zaslišanje prič, ki so podale pisne izjave. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v tem delu (3. točka) povsem jasna, sicer pa očitana kršitev iz tega razloga niti ne more biti podana, ker razlogi za zavrnitev zaslišanja prič ne predstavljajo razlogov o odločilnih dejstvih, pač pa zgolj obrazložitev postopkovne odločitve sodišča prve stopnje. V preostalem, kjer tožnica navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, pa gre v resnici za uveljavljanje pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato se bo pritožbeno sodišče do teh očitkov opredelilo v nadaljevanju.

Do očitka absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa se pritožbeno sodišče ne more opredeliti, saj pritožba ne navaja, v čem naj bi bilo podano nasprotje med navedbami v izpodbijani sodbi o vsebini izvedenih dokazov in med dokazov samimi.

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je odločilo zgolj na podlagi pisnih izjav prič, brez upoštevanja izpovedi zaslišanih prič. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in dokazno ocenilo vse izvedene dokaze, tudi izpovedi zaslišanih prič, zato smiselno očitana relativna bistvena kršitev določbe 8. člena ZPP ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je v postopku odločilo, da bo upoštevalo le pisne izjave zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. in prič B.B. in C.C. ter da zakonitega zastopnika in navedenih prič ne bo zaslišalo, čeprav je bilo njihovo zaslišanje predlagano s strani tožene stranke, zaslišanje zakonitega zastopnika pa sprva tudi s strani tožnice. Določba šestega odstavka 236.a člena ZPP omogoča sodišču, da namesto zaslišanja priče le prebere njeno pisno izjavo, ki je pridobljena v skladu s tem členom. Ker gre za poseg v načelo neposrednosti (4. člen ZPP), je v šestem odstavku 236.a člena ZPP določeno še, da mora sodišče zaslišanje priče izvesti, če tako zahteva katera od strank. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo dne 4. 6. 2014 umaknila predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke A.A.. Tožena stranka je pri zaslišanju vztrajala oziroma predlagala, da se pridobi njegova pisna izjava, nakar je tudi tožnica predlagala, da sodišču prve stopnje dostavi vprašanja za zakonitega zastopnika, kar je mogoče razumeti kot strinjanje s pridobitvijo njegove pisne izjave. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje od zakonitega zastopnika zahtevalo pisno izjavo z odgovori na vprašanja strank, ki je bila na naroku za glavno obravnavo dne 27. 8. 2014 vročena obema strankama. Ker tožnica niti na tem naroku niti na naslednjih ni zahtevala zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in ni kršilo določbe 236.a člena ZPP.

Nasprotno je tožnica po s strani tožene stranke predloženih pisnih izjavah prič B.B. in C.C. vztrajala pri njunem zaslišanju. Sodišče prve stopnje ju ni zaslišalo in je v postopku upoštevalo zgolj njuni pisni izjavi, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa navedlo, da njuni izpovedi ne bi mogli v ničemer prispevati k razjasnitvi dejanskega stanja. O slabem finančnem stanju tožene stranke in v zvezi s tem potrebnimi organizacijskimi ukrepi (zmanjšanje števila prokuristov) je sodišče prve stopnje sklepalo ne le na podlagi pisnih izjav navedenih prič, pač pa tudi na podlagi izpovedi preostalih zaslišanih prič in tudi izpovedi tožnice ter na podlagi listinskih dokazov, kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno in prepričljivo obrazložilo. Ker so bili glede navedenih okoliščin izvedeni dokazi v bistvenem delu skladni, neposredno zaslišanje prič B.B. in C.C., ob dejstvu, da sta bili njuni izjavi jasni in povsem konkretni, ne bi moglo vplivati na dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tega pritožba tudi ne trdi oziroma ne pojasni, kako bi zatrjevana kršitev določbe 236.a člena ZPP vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), razlogi, zaradi katerih navaja, da bi bilo potrebno zaslišanje priče B.B. (tj. kdo je v resnici „stal“ za podano odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici) pa z vidika pravilne rešitve tega spora niso relevantno dejstvo. Posledično je neutemeljen tudi pavšalen očitek o kršitvi načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnica imela možnost izjaviti se o vseh navedbah tožene stranke, in sicer tako v vlogah kot tudi na narokih za glavno obravnavo. Tudi pisne izjave prič, ki jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo, so ji bile vročene (in zato tudi ni podana v zvezi s tem očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka) in se je do njih lahko opredelila ter predlagala njihovo zaslišanje.

9. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu prokuristke na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 5. 2013 (A2). Tožnici je bila dne 24. 7. 2013 podana in vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A4), in sicer zaradi zmanjšanja števila izvrševalcev na delovnem mestu prokurist v posledici slabega finančnega stanja delodajalca.

10. Sodišče prve stopnje je najprej presodilo, da je bil postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi izveden skladno z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Presodilo je, da je tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi podala za to pooblaščena oseba ter da je razlog za odpoved v njej naveden in obrazložen.

11. Tožnica v pritožbi vztraja na stališču, da direktor tožene stranke A.A. ni bil pooblaščen za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sodišče prve stopnje pri tem sicer ugotavlja, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi sklenila z lastnikoma tožene stranke, ki sta nastopala v njenem imenu. Kdo je s tožnico v imenu tožene stranke sklenil pogodbo o zaposlitvi, za presojo, ali je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana s strani za to pooblaščene osebe, niti ni pomembno. Pritožbeno sodišče se zato ne opredeljuje do pritožbenih navedb v zvezi s tem (prvi odstavek 366. člena ZPP). Pri presoji pooblastila za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v imenu delodajalca je treba smiselno upoštevati določbo 20. člena ZDR-1, ki se sicer nanaša na fazo sklepanja pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je imela pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za delovno mesto prokuristke in je bila v sodnem registru (B5) vpisana kot prokuristka tožene stranke. Prokura je v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.) oblika zastopanja gospodarske družbe. Ker pa ne gre za zakonito zastopanje (prvi odstavek 32. člena ZGD-1) niti tožnica v družbeni pogodbi tožene stranke (A3) ni bila pooblaščena za vodenje poslov tožene stranke (10. člen ZGD-1), je ni mogoče šteti za poslovodjo tožene stranke. Zato za odpoved njene pogodbe o zaposlitvi ne pride v poštev smiselna uporaba tretjega odstavka 20. člena ZDR-1, ki ureja sklenitev pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, pač pa prvi odstavek 20. člena ZDR-1. Ta določa, da v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, lokalna skupnost ali podružnica tuje družbe ali druge organizacije, nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Direktor tožene stranke A.A. je bil tako kot zakoniti zastopnik tožene stranke pooblaščen za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici.

12. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka uspela dokazati obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ugotovilo je, da je bilo finančno stanje tožene stranke v letu 2013 slabo, zaradi česar se je direktor tožene stranke A.A. odločil, da zmanjša število prokuristov tožene stranke z dveh na enega ter posledično tožnici odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno izvedenih dokazov in dejanskimi zaključki v zvezi z obstojem utemeljenega poslovnega razloga v celoti strinja. Ker med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, da je bilo finančno stanje tožene stranke v letu 2013 slabo, tako pa so poleg tožnice izpovedale tudi zaslišane priče oziroma to izhaja iz pisnih izjav prič in zakonitega zastopnika tožene stranke, ni mogoče upoštevati pritožbene navedbe, da slabo finančno stanje iz listinskih dokazov ni razvidno. Pa tudi sicer ta očitek ni utemeljen, saj je slabo finančno stanje razvidno tudi iz predloženih listin (B13 - B19). Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja še, da je bilo slabo finančno stanje posledica sezonskih nihanj v poslovanju tožene stranke. Iz izvedenih dokazov namreč to ne izhaja (pisna izjava priče B.B. z dne 17. 11. 2014 - list. št. 165), pa tudi izkustveno logično ni, da bi bilo poslovanje tožene stranke, ki se ukvarja s proizvodnjo peciva in slaščic, sezonskega značaja. Na pritožbeno navedbo, da je bilo slabo finančno stanje tožene stranke posledica neupravičenih izplačil dobička s strani družbenikov, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da ugotavljanje razlogov za slabo finančno oziroma ekonomsko stanje delodajalca v sporu o prenehanju delovnega razmerja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni v pristojnosti delovnega sodišča. Izplačilo dobička je v pristojnosti odločitve lastnika družbe. Sodišče v individualnem delovnem sporu namreč ugotavlja le, ali je zaradi poslovnega (npr. ekonomskega ali organizacijskega) razloga resnično prenehala potreba po delu delavca, ki mu je bila dana odpoved, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1).

13. Tožnica je že v postopku (in sedaj tudi v pritožbi) zatrjevala, da ji je bila pogodba o zaposlitvi v resnici odpovedana zaradi nesklenitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi, v katerem ji je bila ponujena nižja plača. Ker je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazala, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz utemeljenega poslovnega razloga, ni mogoče slediti njenim pritožbenim navedbam.

14. V pritožbi tožnica neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zakaj je bila izmed dveh zaposlenih prokuristov ravno tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je v primeru individualne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v izključni pristojnosti delodajalca, da odloči, kateremu izmed delavcev bo prenehala pogodba o zaposlitvi. Pri tem delodajalec ni dolžan upoštevati posebnih kriterijev za izbiro delavca, ki mu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, izmed več delavcev, ki delajo na enakem delovnem mestu(1). Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno ugotavljati, zakaj je bila izmed dveh delavk, ki sta bili zaposleni na delovnem mestu prokuristke, pogodba o zaposlitvi odpovedana ravno tožnici. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da lahko delodajalec pri svoji odločitvi o izbiri delavca zasleduje težnjo po uspešnosti dela in poslovanja, če gre pri tem za na delu utemeljene razloge. Kadar ima na voljo več primernih delavcev kot delovnih mest, je povsem zakonito in tudi življenjsko, da se delodajalec svobodno odloči po svojih subjektivnih preferencah(2) , pri tem pa lahko upošteva tudi višino plače zaposlenih delavcev. Delodajalec je pri določitvi delavca, katerega delo bo postalo nepotrebno, omejen zgolj z zakonsko določbo o prepovedi diskriminacije. Dokazno breme v zvezi s tem je sicer na delodajalcu (šesti odstavek 6. člena ZDR-1), vendar mora delavec navajati dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec kršil prepoved diskriminacije. Tožnica v postopku ni zatrjevala, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno na podlagi osebne okoliščine. Zatrjevala je le, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana njej, ker je imela višjo plačo od druge zaposlene prokuristke. Ker višina plače ni osebna okoliščina (glede na prvi odstavek 6. člena ZDR-1 so to na primer starost, spol, narodnost, rasa, vera itd.), jo je tožena stranka lahko upoštevala pri odločitvi o tem, kateremu delavcu bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ob tem, da se je zaradi slabega finančnega stanja odločila za zmanjšanje števila zaposlenih prokuristov. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 13/2007 z dne 18. 12. 2007, na katero opozarja pritožba, pa se nanaša na drugačno dejansko situacijo. V tej zadevi je bilo namreč vprašanje, ali je lahko znižanje plače po novi pogodbi o zaposlitvi, ki je bila tožnici ponujena hkrati z odpovedjo prejšnje pogodbe o zaposlitvi, edini odpovedni razlog. V obravnavani zadevi pa do ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, v kateri bi bila tožnici ponujena nižja plača, ni prišlo.

15. Ker ne predstavljajo relevantnih dejstev, so neutemeljeni očitki, da sodišče prve stopnje ni ugotavljajo, zakaj je tožena stranka tožnici ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi za znižanje plače, zakaj je s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prokurista in zakaj je bila v pogodbi o zaposlitvi določena takšna plača. 16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Ker tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 206/2012 z dne 4. 3. 2013, sodbi pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 190/2005 z dne 7. 4. 2006, opr. št. Pdp 913/2005 z dne 24. 8. 2006 in opr. št. Pdp 1565/2014 z dne 12. 3. 2015. (2) Sklepa pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 275/2014 z dne 4. 7. 2014 in opr. št. Pdp 1112/2013 z dne 13. 3. 2014.