Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožnik v spornem obdobju ni bil prikrajšan pri plači, saj je prejemal celo več, kot je bilo določeno s pogodbo o zaposlitvi oz. v panožni kolektivni pogodbi, utemeljeno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za plačilo domnevnega prikrajšanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 18,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2010 dalje do plačila (točka 1 izreka) in znesek 24,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2010 dalje do plačila (točka 2 izreka ). Višji tožbeni zahtevek za znesek 3.907,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, kot izhajajo iz točke 3 izreka, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 501,60 EUR v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (točka 4 izreka), svoje stroške postopka pa krije sama (točka 5 izreka).

Zoper 3., 4. in 5. točko sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je imela določeno osnovno plačo v višini 1.188,00 SIT, napačna. V skladu z 47. členom ZDR lahko vsaka stranka predlaga spremembo pogodbe o zaposlitvi, ki velja, ko nanjo pristane nasprotna stranka. V skladu s 15. členom ZDR in sodno prakso (sodba VDSS Pdp 238/2010 z dne 21. 7. 2010) je plača lahko določena tudi z naknadnim ustnim dogovorom. Na podlagi 11. člena ZDR se za sklepanje pogodbe in druga vprašanja uporabljajo splošna pravila OZ. Tako je tožena stranka na njegov obrazložen predlog tožniku povišala osnovno plačo, pri čemer je nepomembno za ta postopek, če je direktor menil, da si tudi ostali delavci zaslužijo povišanje plače. Sodišče prve stopnje pa tudi zmotno ugotavlja, da naj bi bilo znižanje izvedeno na podlagi 7. člena Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, saj je bil ta sprejet 1. 10. 2006, torej po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Določbe 5. odstavka 7. člena tega akta, ki omogočajo delodajalcu enostransko znižanje plače za 10 %, za delavca niso bolj ugodne, zato v razmerju do tožnika ne učinkujejo. Tako je sklicevanje izpodbijane sodbe na to, da je tožena stranka na podlagi akta in naknadno sprejetega sklepa tožniku zakonito znižala plačo, v nasprotju z materialnim pravom. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka podlago za znižanje plače v 7. členu akta, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je priča A.P. izpovedala, da je ugotovila, da so imeli delavci slab odnos do dela, zato jim je tožena znižala plače za 10 %. Iz tega izhaja, da je znižanje plače kaznovanje delavcev, ker niso imeli pravilnega odnosa do dela, ne pa posledica poslovnih rezultatov. Tako se je tožena stranka zgolj zaradi zagotovitve formalnih pogojev sklicevala na slabe poslovne rezultate, ki pa jih dejansko ni bilo, saj je tožena stranka morala zaradi povečanega obsega dela celo uvesti dvoizmensko delo. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožniku izplačana višja plača, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, kot stimulacija ali nagrada za delo, saj iz plačilnih list izhaja, da je tožnik poleg osnovne plače v višini urne postavke 1.118,00 SIT, prejel še stimulacijo ali nagrado. Ker se tožeča stranka ni nikoli sklicevala na to, da naj bi ji bila izplačana nižja plača, kot je določena v kolektivni pogodbi, se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem neutemeljeno ukvarja. Nadalje pa pritožba navaja še, da je bil tožnik prikrajšan tudi zato, ker je tožena stranka zvišanja, ki jih sicer opredeljuje kot lastno odločitev, obračunala od znižanega zneska in ne od osnovne plače z urno postavko 1.188,00 SIT. Ker pa je sodba v tem delu neobrazložena, se tožeča stranka do odločitve sodišče na more opredeliti, s tem pa je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Posledično temu je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka v točki 4 in 5 sodbe sodišča prve stopnje. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imela tožena stranka glede na določilo 7. člena Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (B2) pravico, da je delavcem zvišala ali znižala plače. Direktor tožene stranke je glede na predlog tožnika v začetku letu 2006 zaradi ugodne situacije v podjetju vsem zaposlenim dvignil bruto urno postavko na 1.188,00 SIT. Kasneje v istem letu so se razmere spremenile, zato je v mesecu oktobru vodstvo prišlo do zaključka, da so potrebni ukrepi, sicer bo tožena stranka poslovno leto zaključila z izgubo. Med drugimi ukrepi, je dne 31. 10. 2006 sprejela tudi sklep o znižanju plač zaposlenim za 10 % (B7), ko pa se je situacija popravila, pa je s sklepi z dne 20. 8. 2007, 25. 4. 2008 in 22. 9. 2009 plače zvišala (priloge B8 do B10). Glede na to, da je imel tožnik v pogodbi o zaposlitvi (A1) določeno osnovno plačo v višini 985,00 SIT, je tožena stranka tožniku tudi po znižanju bruto urne postavke še vedno izplačevala višjo osnovno plačo, kot jo je imel dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2005. V spornem obdobju je tožena stranka tudi ves čas spoštovala Tarifno prilogo z dodatki k Kolektivni pogodbi za kovinsko industrijo Slovenije (branžna kolektivna pogodba, Ur. l. RS 108/2005, 97/2006, 90/2007 in 32/2008) in 2. odstavek 44. člena branžne kolektivne pogodbe, po katerem je osnovna plača delavca lahko enaka ali višja od najnižje osnovne plače po kolektivni pogodbi za posamezni tarifni razred, v katerega so razvrščena dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, saj je tožniku izplačevala tudi višjo plačo kot bi mu pripadala glede na tarifno prilogo k branžni kolektivni pogodbi. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožnik v obdobju od novembra 2006 do avgusta 2009 ni bil prikrajšan pri plači, ker je tožena stranka upoštevala določilo prvega odstavka 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), saj je tožniku obračunavala višjo plačo od plače določene tako po pogodbi o zaposlitvi kakor tudi višjo od minimuma po branžni kolektivni pogodbi, ki jo zavezuje, tožnikov zahtevek po izplačilu razlik v plači za to obdobje kot neutemeljen zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dejansko v letu 2006 direktorju tožene stranke predlagal, da se mu plača poviša. Direktor je njegov predlog preučil in glede na dobro finančno situacijo tožene stranke povišal osnovno plačo vsem zaposlenim pri toženi stranki in ne le tožniku. Tako gre, ne glede na to, da je bilo v bistvu tožnikovemu predlogu ugodeno, za enostransko ravnanje tožene stranke, ki je povišala bruto urno postavko za vse zaposlene in ne le za tožnika in ne za spremembo tožnikove pogodbe o zaposlitvi na podlagi ustnega dogovora, kot to poskuša neutemeljeno prikazati pritožba. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 238/2010 z dne 21. 7. 2010, saj je šlo v tej zadevi za znižanje plače pod višino s pogodbo o zaposlitvi dogovorjenega zneska.

Z Aktom o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest sprejetim dne 1. 10. 2006 je bilo v 5. odstavku 7. člena določeno, da lahko delodajalec ob upoštevanju poslovnih rezultatov, razmer na trgu ali zahtevnosti dela, bruto urno postavko delavcev začasno ali trajno tudi zniža, vendar ne pod višino določeno s pogodbo o zaposlitvi, v primeru pa, ko oceni, da je produktivnost delavca nad pričakovanji ali da bi se s povečanjem bruto urne postavke povečala pripadnost delodajalcu ali izboljšal odnos delavcev do dela, pa lahko bruto urno postavko začasno poviša za največ 10 %. Tako je imela tožena stranka pravno podlago za znižanje plač s sklepom z dne 31. 10. 2006, kakor tudi za dvig bruto postavke po kasnejših sklepih. Vzrok znižanja bruto urne postavke je posledica slabih poslovnih rezultatov, kar izhaja tako iz izpovedi direktorja (l. št. 81-82), kakor tudi iz listine o pregledu poslovanja tožene stranke (B6).

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno ukvarjalo s vprašanjem, ali je bila tožniku izplačane nižja plača kot je določena po branžni kolektivni pogodb, saj se tožnik na to ni nikoli skliceval. Sodišče mora uporabiti pravilno materialno pravo, zato je bilo dolžno preveriti, ali je tožena stranka tožniku izplačevala plačo skladno z določilom 126. člena ZDR in branžne kolektivne pogodbe.

Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da sodba ne obrazlaga tožnikovega prikrajšanja, glede na to, da je tožena stranka tožniku kasnejša zvišanja bruto urne postavke obračunavala od znižanega zneska in ne od bruto urne postavke 1.188,00 SIT. Iz sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, kot je bilo že obrazloženo, da je tožena stranka tožniku pravilno znižala bruto urno postavko, zato je logično, da je tožena stranka kasnejša zvišanja bruto urne postavke izvedla na osnovo, določeno s sklepom z dne 31. 10. 2006. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. členu ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.