Jedro

V sodni praksi ni povsem enotnega stališča o tem, ali mora biti za veljavnost ustne oporoke poslednja izjava volje oporočnima pričama izjavljena sočasno. Medtem ko del sodne prakse vztraja pri zahtevi po sočasni prisotnosti oporočnih prič, drugi del dopušča odstop od takšne zahteve, ko sočasno prisotnost onemogočajo ali otežujejo prav tiste posebne okoliščine, ki tudi sicer opravičujejo podajo poslednje volje v ustni obliki. V tem primeru za veljavnost ustne oporoke zadošča, če je poslednja volja izjavljena pred dvema pričama ločeno (torej dvakrat). Navedena dilema za ta postopek ni odločilna, saj okoliščine, ki jih je pritožinica opredelila kot izredne (zapustničino slabo zdravstveno stanje in tresavica), zapustnici niso onemogočale ali oteževale, da poslednjo voljo izjavi ob sočasni navzočnosti dveh oporočnih prič.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna v roku 15 dni tožencema povrniti 746,64 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi veljavnost ustne oporoke R. Ž., ki jo je podala 8. 4. 2014 ob 17.00 uri v svojem stanovanju na naslovu R., pred pričama E. K. in A. M. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da ob izjavi poslednje volje nista bili sočasno prisotni dve priči, hkrati pa niso obstajale izredne razmere, ki bi zapustnici preprečevale sestavo pisne oporoke (72. člen Zakona o dedovanju; ZD). Tožnici je naložilo, da v roku 15 dni tožencema povrne 2.265,99 EUR, drugi toženki pa še 519,94 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče dokazno oceno o prisotnosti oporočnih prič oprlo le na izpoved priče A. M., pri tem pa ni pojasnilo, zakaj mu verjame bolj kot priči E. K. Sodišče je med zaslišanjem na pričo A. M. pritiskalo, ga prekinjalo, postavljalo sugestivna vprašanja in preprečilo vprašanja tožničini pooblaščenki. Sodišče tudi ni upoštevalo pričine starosti in zdravstvenega stanja, zaradi katerih je bil njegov spomin ob zaslišanju nepopoln in zmeden. Slednje je razvidno tako iz dejstva, da je priča zamudila na narok in nanj prišla v spremstvu uslužbenke sodišča, kot tudi iz vsebine izpovedi in pritožbi priložene medicinske dokumentacije. A. M. je izpovedal v nasprotju s svojo pisno izjavo, izpoved priče E. K. pa je bila verodostojna in skladna z zapisom ustne oporoke s 5. 5. 2014. Zapustnica je svojo voljo izjavila, ko je bilo njeno zdravstveno stanje izredno slabo in zaradi tresenja rok ni mogla pisati, 32 ur kasneje pa je umrla. Navedene okoliščine ustrezajo pravnemu standardu izrednih razmer, saj zapustnica drugačne oporoke kot ustne ni mogla napraviti. Navzočnost prič in izredne razmere sta med seboj neodvisna pogoja za veljavnost ustne oporoke, zato sodišče neobstoja izrednih razmer ne bi smelo utemeljevati s tem, da izjava poslednje volje ni bila izražena pred dvema pričama.

3. Toženca sta vložila odgovor na pritožbo ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če so pomanjkljivosti sodbe takšne, da je ni mogoče preizkusiti (če sploh ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna). Pritožnica takšnih formalnih pomanjkljivosti sodbe ne uspe prikazati, temveč se dejansko ne strinja z dokazno oceno in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, ki bosta obravnavani v nadaljevanju.

6. Pritožbene navedbe in dokazi,1 s katerimi tožnica zatrjuje in dokazuje slabo zdravstveno stanje A. M. in s tem njegovo neverodostojnost, so prepozni (prvi odstavek 337. člena ZPP). Iz spisa je razvidno, da je priča A. M. na narok 15. 6. 2018 pristopil z dvajsetminutno zamudo, pri čemer je v sodno dvorano najprej vstopila uslužbenka sodišča in povedala, da je priča prišla in čaka pred dvorano. Ob prihodu in zaslišanju priče sta bili v sodni dvorani tako tožnica kot tudi njena pooblaščenka, ki je priči postavila več vprašanj. Tožnica in njena pooblaščenka sta bili torej seznanjeni z zamudo A. M., okoliščinami njegovega prihoda, načinom izpovedovanja in vsebino njegove izpovedi. Niti med zaslišanjem niti po njem nista izrazili nikakršnega dvoma v njegove spoznavne, umske in mentalne sposobnosti. Tega nista storili, kljub temu da tožnica v pritožbi navaja, da je bilo slabo zdravstveno stanje A. M. očitno in da je njegovo nenavadno vedenje in zmedenost opazila že med zaslišanjem. Pritožbeno sodišče se strinja, da tožnica na naroku ni mogla predložiti zdravstvene dokumentacije priče, nobenega opravičljivega razloga pa ni, da ni s svojimi opažanji in dvomi nemudoma seznanila sodišča in že takrat predlagala izvedbo dokazov, na podlagi katerih bi nato svoje navedbe konkretizirala. Pogoj nekrivde, ki ga za pravočasnost v pritožbi podanih navedb in dokazov določa prvi odstavek 337. člena ZPP, zato ni izkazan, s tem pa tudi ne dopustnost pritožbenih novot. 7. Prepis zvočnega posnetka zaslišanje priče A. M. ne potrjuje pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje zaslišanje vodilo nekorektno ali pristransko. Pritožnica skuša s posameznimi izseki zapisnika dokazati, da je sodišče pričo prekinjalo in tako onemogočalo izpoved, vendar celostna presoja zaslišanja pokaže, da so bile v pritožbi izpostavljene prekinitve namenjene postavljanju podvprašanj, usmerjanju priče k relevantnim dejstvom, razčiščevanju nejasnih izjav in zagotavljanju razumljivosti prepisa zvočnega posnetka. Sodišče prve stopnje z vprašanji, ki jih pritožnica ocenjuje za sugestivna, priče ni napeljevalo k določenemu odgovoru, temveč je preverjalo njeno seznanjenost z dejstvi, ki jih je ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje tožničini pooblaščenki ni dopustilo le vprašanja, ali je bila ob ustni izjavi zapustnice, da premoženje zapušča tožnici, prisotna tudi E. K. To je storilo, ker je A. M. že prej jasno povedal, da takrat ni bil prisoten nihče, in je zato vprašanje pravilno ocenilo za sugestivno. Ne glede na posredovanje sodišča je priča odgovorila tudi nanj. Neutemeljeni in nekorektni so očitki sodišču prve stopnje, da priči kljub starosti in očitnim znakom utrujenosti ni dovolilo sesti, s čimer naj bi še poslabšalo njeno zmedenost. Najmanj, kar bi morala pritožnica za utemeljitev takšnega očitka pojasniti, je, zakaj ni na takšno situacijo reagirala že na naroku. Tudi sicer iz zapisnika in izpovedi priče ni razviden nikakršen indic, da bi se priča med zaslišanjem počutila neprijetno.

8. Pritožnica ne uspe vzbuditi dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ob izjavi poslednje volje oporočiteljice nista bili sočasno prisotni obe oporočni priči. Pritožnica kot ključen dokaz neutemeljeno izpostavlja zapis ustne oporoke s 5. 5. 2014. Ob natančnem branju zapisa se namreč izkaže, da se navedba o sočasni navzočnosti prič ne nanaša na čas izjave poslednje volje, temveč na čas sestave zapisa ustne oporoke.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, zakaj izpoved priče A. M., da je bil ob izjavi poslednje volje z oporočiteljico sam in druge oporočne priče ni nikoli videl, šteje za bolj verodostojno od izpovedi priče E. K., da sta bila pri zapustnici sočasno navzoča oba. To je sodišče prve stopnje storilo v 13. točki obrazložitve in ob tem utemeljeno opozorilo, da priča E. K. izkazuje močnejši interes za nekritično izpovedovanje v korist tožnice. Z zapustnico jo je namreč le kratek čas pred njeno smrtjo seznanila prav tožnica, medtem ko je A. M. dolgoletni zapustničin prijatelj in kot tak gotovo močneje zavezan temu, da se okoliščine njenega testiranja ugotovijo popolno in pravilno. Pritožbena opozorila na znanstvo tožnice s pričo A. M. verodostojnost njegovi izpovedi prej potrjujejo kot zmanjšujejo. Nakazujejo namreč na interes priče, da v postopku uspe tožnica, kar izpovedi, ki temu interesu ne sledi, daje še večjo težo. 10. Dejstvo, da je priča A. M. zamudil na narok in do sodne dvorane prišel v spremstvu uslužbenke sodišča, samo po sebi ne dokazuje njegove neorientiranosti, slabega občutka za čas in zmedenosti. Če bi te navedbe držale, na sodišče ne bi prišel brez spremstva. Tudi sicer je priča izpovedovala natančno in dosledno, na vprašanja se je odzivala smiselno in je tudi po prekinitvah logično nadaljevala svojo izpoved. V izpovedi ni zaznati vrzeli niti znakov zmedenosti ali spominskih motenj, v pritožbi izpostavljen izsek na takšno presojo ne vpliva. Tožnica razen dela izpovedi, ki ji ni v korist, iz sedemminutnega zaslišanja ne izpostavi nobene druge izjave, ki ne bi bila skladna z resničnimi dogodki. Zgolj dejstvo, da priča glede prisotnosti oporočnih prič ni izpovedovala po njenih pričakovanjih, pa ne utemeljuje očitkov o njeni zmedenosti in motenem spominu.

11. Toženca se z branjem pisne izjave priče A. M. nista strinjala, zato ga je sodišče neposredno zaslišalo in si v neposredni komunikaciji ustvarilo mnenje o njegovi verodostojnosti. Razlike med ustno izpovedjo in pisno izjavo ne vzbujajo takšnega dvoma v resnicoljubnost priče, da sodišče ene od njiju ne bi smelo oceniti za verodostojne in nanjo opreti odločitve. Iz obrazložitve sodbe dovolj jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje za prepričljivejšo ocenilo ustno izpoved. Pritožbeno sodišče takšni oceni pritrjuje, saj ima ustna izpoved pred sodiščem praviloma večjo težo kot vnaprej pripravljena in s strani priče le podpisana pisna izjava, pritožnica pa ne izkaže razlogov, ki bi v konkretnem primeru narekovali drugačno presojo. Če je tožnica menila, da je potrebno za razjasnitev dvomov o verodostojnosti pričo soočiti z njeno pisno izjavo, bi slednje med zaslišanjem lahko storila sama.2

12. V sodni praksi ni povsem enotnega stališča o tem, ali mora biti za veljavnost ustne oporoke poslednja izjava volje oporočnima pričama izjavljena sočasno. Medtem ko del sodne prakse vztraja pri zahtevi po sočasni prisotnosti oporočnih prič,3 drugi del dopušča odstop od takšne zahteve, ko sočasno prisotnost onemogočajo ali otežujejo prav tiste posebne okoliščine, ki tudi sicer opravičujejo podajo poslednje volje v ustni obliki. V tem primeru za veljavnost ustne oporoke zadošča, če je poslednja volja izjavljena pred dvema pričama ločeno (torej dvakrat).4

13. Navedena dilema za ta postopek ni odločilna. Pritožnica v pritožbi namreč ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da okoliščine, ki jih je opredelila kot izredne (zapustničino slabo zdravstveno stanje in tresavica), zapustnici niso onemogočale ali oteževale, da poslednjo voljo izjavi ob sočasni navzočnosti dveh oporočnih prič. Zgoraj opredeljeni pogoj za odstop od zahteve po sočasni navzočnosti oporočnih prič zato ni izpolnjen, pri čemer je takšna navzočnost v konkretnem primeru še posebej pomembna, saj sta se izpovedi prič glede vsebine zapustničine ustne izjave razlikovali.5 Ker je sodišče prve stopnje v zgoraj navedenem pomenu pravilno povezalo pogoja sočasne prisotnosti prič in obstoja izrednih razmer, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o materialnopravno zgrešenem mešanju med sabo neodvisnih pogojev za veljavnost ustne oporoke.

14. Čeprav za odločitev o neveljavnosti ustne oporoke zadostujejo že do sedaj navedeni razlogi, se zaradi popolnosti odgovora na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče opredeljuje tudi do navedb o izrednih razmerah. Za odločitev o veljavnosti ustne oporoke ne zadostuje, da je zapustnica 8. 4. 2014 želela izjaviti poslednjo voljo, ampak je treba presoditi, ali je bila v položaju, v katerem tega ni mogla storiti drugače kot ustno.

15. Res je, da je imela zapustnica dalj časa težave z zdravjem, saj se je soočala s prebavnimi težavami in ni imela apetita, po poškodbi kolka pa je težko hodila, vendar je bila 8. 4. 2014 doma in pokretna, njeno zdravstveno stanje je bilo stabilno, oporočni priči sta ga v zapisu ustne oporoke označili za relativno dobrega. Pritožnica skuša v pritožbi pomen tega zapisa zmanjšati, vendar ob tem zanemari, da je priča E. K. izpovedala, da je bilo zapustničino stanje nespremenjeno glede na stanje pred tremi dnevi, pri čemer je to stanje označila kot normalno stanje za človeka, ki je doživel zlom kolka in je bolan, zapustnica pa se ji ni zdela življenjsko ogrožena. Tudi izpoved priče L. T. v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne dokazuje izrazito slabega zdravstvenega stanja zapustnice. Priča je res povedala, da jo je zapustnica približno tri dni pred smrtjo poklicala, ker ni mogla zapreti radiatorja, vendar je hkrati izpovedala, da je takrat normalno hodila po stanovanju, sama pa ni nikoli opazila, da bi imela težave s tresavico. Nazadnje se tožnica neutemeljeno sklicuje na zapustničin dnevnik. Zapustnica je v dnevniku res večkrat omenila drhtenje in tresavico, vendar je vanj kljub temu redno zapisovala vsaj do 18. 3. 2014, zadnji zapis pa je po neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje napisala 2. 4. 2014, pri čemer gre za daljši in jasno čitljiv zapis. Da bi med 2. 4. 2014 in 8. 4. 2014 prišlo do kakšne bistvene spremembe zapustničinega zdravstvenega stanja, tožnica ni navajala, zato je neprepričljiva njena izpoved, da se je pet dni pred smrtjo zapustnica tresla tako močno, da ni bila sposobna pisati. Če bi to držalo, bi tožnica urgentno pomoč gotovo poklicala že takrat. 16. Nanizana dejstva in dokazi ne potrjujejo pritožbenih navedb, da je bilo zdravstveno stanje zapustnice 8. 4. 2014 izredno slabo ter da je bila tako oslabljena in tresoča, da ni mogla pisati niti se podpisati. Ker drugih ovir za sestavo pisne oporoke tožnica ni navajala, ni izkazala izrednih razmer, s tem pa tudi ne veljavnosti ustne oporoke. Do nenadnega in nepričakovanega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja6 je prišlo šele 9. 4. 2014 popoldan, ko je zapustnica začela bruhati in je bila odpeljana v bolnišnico, kjer je nato umrla. Takrat so tudi nastopile izredne razmere, ki pa na veljavnost ustne oporoke ne vplivajo, saj morajo izredne razmere v smislu 72. člena ZD obstajati že v času ustnega izjavljanja poslednje volje.

17. Nepomembne so pritožbene navedbe, da zapustnica in oporočni priči niso vedeli, da bi morala zapustnica za veljavnost testiranja narediti pisno oporoko pred pričami (64. člen ZD). Če je zapustnica takšno oporoko imela možnost napraviti, pa tega ni storila zaradi zmote, da za veljavnost oporočnega razpolaganja zadostuje njena ustna izjava, ustna oporoka ni veljavna. Odločitve ne morejo spremeniti niti pritožbena opozorila, da je zapustnica nameravala narediti oporoko pred notarjem, vendar jo je pri tem prehitela smrt. Najprej zato, ker dokazujejo, da zdravstveno stanje zapustnice 8. 4. 2014 ni bilo tako slabo, kot ga prikazuje tožnica, drugič pa zato, ker kažejo, da se je zapustnica zavedala, da njena ustna izjava ne zadostuje za veljavno razpolaganje za primer smrti.

18. Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora tožencema povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Za potrebne stroške tožencev pritožbeno sodišče šteje 1000 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR in povišano za 22 % DDV znaša 746,64 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožnica tožencema povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka.

1 Nevrološka izvida z 20. 2. 2018 in 10. 4. 2018, zdravniško potrdilo z 31. 5. 2018, dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, zaslišanje tožnice in priče A. M. 2 Vprašanje, ki ga sodišče prve stopnje ni dopustilo, se ni nanašalo na razlike v pričini ustni in pisni izpovedi. 3 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1088/2012 z 21. 11. 2012. 4 Primerjaj sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1434/2014 z 10. 9. 2014 in I Cp 3403/2015 s 24. 2. 2016. 5 Priča A. M. je izpovedal, da je želela zapustnica premoženje zapustiti njemu, kar je sam odklonil in predlagal, da ga zapusti tožnici, s čimer se je zapustnica strinjala, medtem ko je E. K. izpovedala, da je zapustnica izjavila, da je tožnica njena sestra, da edina skrbi zanjo in da zato želi, da po njeni smrti vse, kar ima, ostane njej. 6 To se je kasneje izkazalo za terminalno.