Jedro

Organ za BPP je svojo odločitev oprl na ugotovitve, ki jih tožnica ne prereka, in sicer da je solastnica do ½ stavbe, ki je ocenjena na 65.321 EUR, torej je njen delež vreden 32.660,50 EUR. Tožnica tudi ne zanika, da je dejansko ne živi v predmetni stavbi. Zato organ za BPP ni imel zakonske podlage, da tožničinega solastnega deleža na stavbi ne bi upošteval kot premoženja, ki se upošteva pri odločitvi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Podpredsednik Okrožnega sodišča v Krškem – organ, pristojen za odločanje o odobritvi brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 20. 8. 2012. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi s postopkom razdelitve solastnine. Po proučitvi prošnje in predloženih listin je ugotovil, da ne izpolnjuje pogojev po 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožnica ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu …, dejansko pa prebiva v Beogradu. Iz zemljiškoknjižnih podatkov za parc. št. 683/12 k.o. … ter iz podatkov Geodetske uprave RS je organ za BPP ugotovil, da je tožnica lastnica do ½ navedene parcele, na kateri stoji stanovanjska hiša, ki je po informativnem izračunu ocenjena na 65.321 EUR. Tožničin polovični delež tako znaša 32.660,50 EUR. Ob tem organ za BPP ugotavlja, da ne gre za stanovanjsko hišo, v kateri bi tožnica dejansko prebivala, saj je v prošnji sama navedla, da živi v Beogradu. Organ za BPP zaključuje, da nepremičnine v lasti tožnice presegajo znesek 13.780,00 EUR. Ker tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 14. členu ZBPP v zvezi s 27. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), je njeno prošnjo zavrnil. Tožnica vlaga tožbo, ker meni, da je odločitev v nasprotju z določi ZBPP in ji ne omogoča dostopa do sodišča, je v nasprotju z namenom zakona in krši njeno ustavno pravico do sodnega varstva. Predmet razdružitve je stanovanjska hiša, kjer je še do nekaj časa nazaj dejansko živela. Nato je bila zaradi nevzdržnih razmer, ko se je v hišo, ki je enodružinska, vselila še nova partnerica njenega bivšega moža, upoštevajoč tudi svojo bolezen, prisiljena odseliti. Prejema nizko invalidsko pokojnino v višini 365,78 EUR. Zaradi karcinoma je invalidka I. kategorije, in zaradi svoje bolezni ne more dodatno ničesar zaslužiti. Z izpodbijano odločbo je obravnavana diskriminatorno, saj je njen finančni položaj, glede na to, da se je morala izseliti, mnogo slabši, kot bi bil, če bi tam živela. Plačevati mora najemnino, z nepremičnino ne more razpolagati, ne more je dati v najem, saj gre za enodružinsko hišo, solastnega dela ne more prodati. Živi v nemogočih razmerah. Stališče organa za BPP, da s premoženjem lahko razpolaga, je arbitrarno, odločba je v tem delu neobrazložena. Organ za BPP ni zavzel stališč v njeni prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, s katerimi dodatno pojasnjuje okoliščine, ki vplivajo na odločitev o upravičenosti do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Prav tako prezre, da bo od nje eventualno lahko zahteval vrnitev sredstev, odobrenih iz naslova brezplačne pravne pomoči, ko se bo delitev solastnega premoženja realizirala. Z bivšim možem se ni uspela dogovoriti za delitev premoženja, saj on ve, da je bolna in izredno šibkega finančnega stanja ter zato ni sposobna plačati odvetnika, kaj šele izvedenca, ki je v tovrstnih postopkih nujen. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari, podrejeno pa, da odločbo odpravi in zadevo vrne organu za BPP v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnini obrestmi in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je spisno dokumentacijo.

Tožba ni utemeljena.

Organ za BPP je tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil glede na njen finančni položaj. Po določbi prvega odstavka 12. člena ZBPP se finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke ter prejemke njegove družine, ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Glede ugotavljanja lastnega dohodka in premoženja, od katerega je odvisna upravičenost do dodelitve brezplačne pravne pomoči, se je v smislu 14. člena ZBPP v času izdaje izpodbijane odločbe smiselno uporabljala določba 152. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ, ki v petem odstavku določa 13.780 EUR kot višino prihrankov oziroma premoženja, ki ne sme biti dosežena oziroma presežena za uveljavljenje socialnovarstvenih prejemkov. To pa je tudi kriterij, ki se upošteva pri ugotavljanju, ali je prosilec glede na finančni položaj upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Organ za BPP je svojo odločitev oprl na ugotovitve, ki jih tožnica ne prereka, in sicer da je solastnica do ½ stavbe na parc. št. 683/12 k.o. …, ki je ocenjena na 65.321 EUR, torej je njen delež vreden 32.660,50 EUR. Tožnica tudi ne zanika, da je dejansko ne živi v predmetni stavbi. Zato organ za BPP ni imel zakonske podlage, da tožničinega solastnega deleža na stavbi ne bi upošteval kot premoženja, ki se upošteva pri odločitvi o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Tožnici je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnil, da se po ZSVarPre, na uporabo katerega smiselno napotuje 14. člen ZBPP, ne upošteva le stanovanje, v katerem prosilec za BPP živi, do vrednosti primernega stanovanja (24. člen ZVarPre). Razlog, zaradi katerega prosilec ne živi v svojem (so)lastnem stanovanju, po določbah ZBPP sam po sebi ni okoliščina, ki bi vplivala na ugotovitev premoženjskega stanja prosilca. Sodišče tudi ne more sprejeti tožbenih navedb, da organ za BPP njenega solastniškega deleža na stavbi ne bi mogel upoštevati, ker z njim ne more razpolagati, ga dati v najem oziroma ga uporabljati. Po tretjem odstavku 66. člena Stvarnopravnega zakonika lahko solastnik s svojo pravico razpolaga brez soglasja drugih solastnikov. V tem lastninskem upravičenju tožnica ni prizadeta. Po že navedeni določbi ima solastnik tudi upravičenje, da ima stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporablja sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih lastnikov. Če tožnica teh upravičenj ne more izvajati, kot zatrjuje, pa ji niso odvzete pravne možnosti, da jih na ustrezen način uveljavlja.

Sodišče ne pritrjuje tožnici, da odločba ni dovolj obrazložena in da se organ za BPP ni opredelil do njenih dodatnih navedb v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Organ se mora opredeliti do tistih navedb in dejstev, ki so glede na zakonsko določbo relevantna in predstavljajo dejansko podlago odločitve. Čeprav ima tožnica dohodek v višini, ki ne presega zakonski cenzus za dodelitev brezplačne pravne pomoči, to ne more vplivati na sprejeto odločitev o zavrnitvi njene prošnje, ker tožnico do dodelitve brezplačne pravne pomoči izključuje vrednost njenega premoženja. Tudi zdravstveno stanje samo po sebi ni okoliščina, ki bi vplivala na dodelitev brezplačne pravne pomoči (tožnica pa ni navajala in dokazala okoliščin, ki bi iz zdravstvenih razlogov opravičevale izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči).

Sodišče ugotavlja, da je organ za BPP pravilno ocenil vse okoliščine, na podlagi katerih je tožnica uveljavljala dodelitev brezplačne pravne pomoči in pravilno pravno sklepal, da ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev, kot ga določa ZBPP. Zato je njeno prošnjo utemeljeno zavrnil. S tem tožnici ni kršil ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, kot tožnica zatrjuje. Kako se ta pravica izvršuje, je določil ZBPP, ki je predpisal konkretne pogoje, ki jih prosilec mora izpolnjevati, da mu brezplačna pravna pomoč pripada. ZBPP torej določa način izvrševanja pravice v smislu drugega odstavka 15. člena Ustave RS. Če so pri konkretni odločitvi upoštevani pogoji, ki jih določa ta zakon, kar so v obravnavanem primeru po presoji sodišča bili, to ne pomeni, da je bilo z odločitvijo nedopustno poseženo v pravico samo.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

O stroškovnem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sodišče ni posebej odločalo, ker se po četrtem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah sodne takse v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ne plačujejo.