Jedro

Zavarovanje za primer brezposelnosti je po definiciji 3. odstavka 1. člena ZZZPB šteti za sui generis zavarovanje. Zavarovanec lahko pravice iz tega zavarovanja pridobi samo v primeru, ko zavarovalnega primera ni povzročil sam.

V skladu z določbo 15. alinee 1. odstavka 19. člena ZZZPB, ki določa, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca, če ne uveljavlja varstva pravic pri delodajalcu ali ne zahteva sodnega varstva v skladu z zakonom, je sodišče glede na ugotovljeno dejstvo, da tožnica sklepa o prenehanju ni izpodbijala niti pri delodajalcu niti pred sodiščem, ugotavljalo tudi (ne)zakonitost prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. 020-31-545/98 z dne 6. 1. 2000 in odločba Republiškega zavoda za zaposlovanje, Območna enota Celje št. 01/11-2356/04-93 z dne 16. 7. 1998 ter se tožnici prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 1. 12. 1998, pri čemer je tožena stranka dolžna izdati odločbo o odmeri višine nadomestila v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe ter izplačati tožnici od vsakokratnega mesečnega izplačila nadomestila dalje do plačila zakonske zamudne obresti, ki tečejo od plačilne zamude dalje do plačila, pod izvršbo. Ugotovilo je, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, določenih v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91 s spremembami in dopolnitvami) za priznanje uveljavljane pravice, saj ji je delovno razmerje prenehalo v nasprotju z zakonom, varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva v skladu z zakonom pa ni uveljavljala. Hkrati je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, pa je še dodalo, da tudi ni izpolnjen pogoj iz 3. odstavka 1. člena ZZZPB, po katerem se zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve, in pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajala je, da v konkretnem primeru ne gre za spor med delavcem in delodajalcem, zato se sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe napačno sklicuje na 2. odstavek 36h. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče delodajalcu, ki je v tem postopku nastopil le kot priča, očita, da ni uspel dokazati, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnice, to pa je po njenem mnenju v nasprotju s pojmom stranke v postopku, saj priča v postopku ne more dokazovati, temveč se dokazovanje izvaja z zaslišanjem prič. Nadalje je navajala, da sodišče od tožničinega delodajalca ni zahtevalo pojasnila v zvezi s povečanjem osnovnih sredstev, tožnica pa tudi ni mogla pričakovati, da bo sodišče napačno bralo bilančne podatke, zato je stališče sodišča druge stopnje, da gre pri pritožbenih navedbah v zvezi z bilancami za navajanje novih dejstev, po mnenju tožnice neutemeljeno. Poleg tega tožnica ni bila seznanjena z bilanco in je bilo v zvezi s tem tudi kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Po njenem mnenju je neutemeljeno oz. zmotno tudi sklicevanje na določbo 12. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Opredelitev trajno presežnih delavcev je zagotovo eden izmed ukrepov v zvezi z zagotavljanjem likvidnosti, poleg tega pa tožnica tudi ni delodajalec. Tožnica je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, stroške revizije pa šteje za nadaljnje stroške postopka. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, iz katerih izhaja le, da se tožnica ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. Pri tem velja poudariti, da tožničino nestrinjanje z dokazno oceno poleg tega, da to ni revizijski razlog, tudi ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva.

Tožnica z revizijskimi navedbami, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, smiselno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa po presoji revizijskega sodišča ni podana. Sodišče druge stopnje je obrazložilo vse potrebne razloge, zakaj ugotavlja, da je tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito. Pa tudi sicer je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 2. odstavka 360. člena ZPP presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ali pa je sodba tudi materialno pravno pravilna, pa je drugo vprašanje in je predmet presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Neutemeljene so tudi revizijske navedbe v zvezi z domnevno kršitvijo načela kontradiktornosti, s katerimi tožnica prav tako smiselno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka. Revizijsko sodišče namreč ugotavlja, da je pooblaščenka tožnice odgovor davčnega urada na zaprosilo sodišča skupaj z izpisom bilanc stanja in bilanc uspeha prejela že dne 23. 8. 2006, in bi svojo izjavo v zvezi s tem do naroka za glavno obravnavo, ki je bil opravljen dne 20. 9. 2006 in se ga ni mogla udeležiti, prav tako lahko posredovala tudi pisno. S takim ravnanjem sodišče ni kršilo določbe 1. odstavka 5. člena ZPP, ki določa, da mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Glede na navedeno pa je pravilno tudi stališče sodišča druge stopnje, da tožnica glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP navedb in dokazov z zvezi s tem ne more navajati oz. predlagati šele v pritožbi.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zavarovanje za primer brezposelnosti je po definiciji 3. odstavka 1. člena ZZZPB šteti za sui generis zavarovanje. Zato lahko zavarovanec pravice iz tega zavarovanja pridobi samo v primeru, ko zavarovalnega primera ni povzročil sam. Do pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti je tako delavec upravičen le za čas, ko je brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve, in v primeru, ko postane njegovo delo nepotrebno. Navedeno velja za vse pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, za priznanje pravice do denarnega nadomestila pa je poleg splošnih pogojev iz 3. odstavka 1. člena ZZZPB potrebno upoštevati tudi nadaljnje pogoje iz 19. členu ZZZPB.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je bila tožnica s sklepom delodajalca I. R. s. p. iz Ž. z dne 29. 5. 1998 spoznana za trajno presežno delavko. Tožnica zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni vložila ugovora pri delodajalcu niti ni uveljavljala sodnega varstva, dne 30. 5. 1998 pa je podala tudi izjavo, da se odpoveduje pravici do ugovora zoper predmetni sklep in da želi, da ji delovno razmerje preneha dne 31. 5. 1998. Na podlagi ugotovitvenega sklepa delodajalca je tega dne tožnici delovno razmerje tudi dejansko prenehalo.

V skladu z določbo 15. alinee 1. odstavka 19. člena ZZZPB, ki določa, da pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca, če ne uveljavlja varstva pravic pri delodajalcu ali ne zahteva sodnega varstva v skladu z zakonom, je sodišče glede na ugotovljeno dejstvo, da tožnica sklepa o prenehanju ni izpodbijala niti pri delodajalcu niti pred sodiščem, ugotavljalo tudi (ne)zakonitost prenehanja delovnega razmerja.

Na podlagi določbe 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR90 - Uradni list RS, št. 14/90 s spremembami in dopolnitvami) delovno razmerje delavca, katerega delo postane zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu trajno nepotrebno, pri čemer trajno pomeni za dalj kot šest mesecev, preneha na način in pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Na podlagi določb 1. odstavka 36e. člena ter 12. točke 1. odstavka 100. člena ZDR90 delavcu v teh primerih delovno razmerje preneha po izteku šestih mesecev od dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, pri tem pa se skladno z določbo 29. člena ZDR90 za nujne operativne razloge štejejo tehnološki, organizacijski ali strukturni razlogi, ki prispevajo k večji učinkovitosti delodajalca, ekonomski razlogi in ukrepi družbenopolitične skupnosti. Na podlagi določbe 34. člena ZDR90 obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavca ugotavlja poslovodni organ oziroma delodajalec, pri tem pa je v sklepu o prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu skladno z določbo 36h. člena ZDR90 potrebno tudi obrazložiti razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Glede na dokazne zaključke, da iz programa razreševanja presežnih delavcev ter sklepa o prenehanju delovnega razmerja razen formalnega sklicevanja na ekonomsko organizacijske razloge ne izhajajo nobeni objektivni razlogi, ki bi utemeljevali trajno prenehanje potrebe po delu tožnice, obseg dela in prodaje pri tožničinem delodajalcu pa se je v letu 1998 celo povečal ter je slednji to poslovno leto kljub visoki neplačani realizaciji, obveznostim do tožnice ter nabavi osnovnih sredstev velike vrednosti končal pozitivno, revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč prve in druge stopnje, da je tožnici delovno razmerje prenehalo v nasprotju s citiranimi določbami ZDR90. V obravnavani zadevi je tako podan dejanski stan iz 15. alinee 1. odstavka 19. členu ZZZPB, ki določa primere, v katerih zavarovanec pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti.

Tožnica sicer pravilno ugotavlja, da v tej zadevi ne gre za spor med delavcem in delodajalcem, da slednji v tem postopku sploh ni stranka in posledično v tem postopku tudi ne more ničesar dokazovati, vendar pa to v ničemer ne vpliva na ugotovitev sodišča, da nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnice v konkretnem primeru ni obstajal. V skladu z določbo 2. odstavka 36h. člena ZDR90 bi namreč slednjega, ne v tem postopku, pač pa tako v postopku varstva pravic pri delodajalcu kot tudi v postopku sodnega varstva moral dokazati delodajalec, kar pa glede na to, da tožnica sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni izpodbijala niti pri delodajalcu niti pred sodiščem, seveda ni bilo možno. To pa je bil tudi razlog, da je sodišče v tem postopku to vprašanje presojalo samo.

Revizijske navedbe glede neutemeljenega oz. zmotnega sklicevanja sodišča druge stopnje na določbo 12. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij pa na odločitev v zadevi ne morejo vplivati, zato jih po mnenju revizijsko sodišče ni niti obravnavalo niti do njih ni zavzelo stališča. Ker so revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeni, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.