Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da finančni načrt sanacije nima vseh elementov, ki morajo biti sestavni del poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja, vendar je bil njegov namen nedvomno enak, to je analizirati vzroke insolventnosti in uveljaviti ustrezne ukrepe (kar je osnovna dolžnost poslovodstva po določbah 35. do 38. člena ZFPPIPP). Res so določbe ZFPPIPP namenjene varstvu upnikov in je zato obveznosti poslovodje praviloma treba presojati strogo, vendar je vedno potrebno upoštevati tudi konkretne okoliščine. Analizo vzrokov za negativno poslovanje in načrt ukrepov, s katerimi so želeli družbo sanirati in preprečiti insolvenčne postopke (in ki so bili v letu 2011 relativno uspešni) sta skupaj s prvim tožencem enakovredno sprejela tudi oba tiha družbenika, ki sta imela dejanski vpliv na poslovanje M. d.o.o. in ki sta bila v tistem obdobju tudi družbenika enega od upnikov družbe in to ravno tistega upnika, ki zdaj vtožuje odškodnino zaradi nesprejetja ukrepov po ZFPPIPP. Vsi družbeniki tihe družbe so se sestajali na rednih sestankih, na katerih so vsi razpolagali z enakimi informacijami (tudi glede tega, da vrednost zalog ni prikazana pravilno), skupaj so se odločili za sanacijo po finančnem načrtu, vsi skupaj so menili, da bodo ti ukrepi zadoščali. Glede na naravo razmerij med vsemi deležniki je mogoče ugotoviti, da je bil upnik (tožnik) ves čas seznanjen s položajem in tudi s postopanjem toženca in je tako postopanje (sprejem in izvajanje finančnega načrta) sprejemal kot ustrezno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.661,55 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 253.743 EUR. Tožeča stranka je primarno v korist M. d.o.o. - v stečaju uveljavljala odškodnino iz naslova škode po 42. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ker toženca kot poslovodji družbe M. d.o.o. ob nastopu insolventnosti nista ravnala v skladu z obveznostmi poslovodstva. S podrejenim zahtevkom pa je uveljavlja odškodnino po četrtem odstavku 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v svojo korist. Tožeči stranki je naložilo v plačilo tudi povrnitev pravdnih stroškov v znesku 5.356,71 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da je v spornem obdobju obstajala tiha družba, v kateri sta bila poleg prvega toženca tudi V.M. in L.G. (direktor in prokurist tožeče stranke), ki sta imela odločilen vpliv na poslovanje M. d.o.o., da je prav M. izdelal sanacijski načrt, ki ga je izvajal prvi toženec in na podlagi katerega je družba M. v letu 2011 poslovala bolje, da je sanacijski načrt vseboval elemente programa finančnega prestrukturiranja iz 35. člena ZFPPIPP, da so se družbeniki tihe družbe redno sestajali in sprejemali ukrepe za sanacijo. Rezultati ukrepov so bili pozitivni, kar je upravičevalo prepričanje, da je bila odločitev pravilna. Ko pa se je izkazalo, da sanacija ne bo uspešna, je prvi toženec takoj odreagiral in naročil revizijo za potrebe prisilne poravnave. Tožeča stranka tudi ni izkazala svojih trditev o namernem prilagajanju podatkov v poslovnih knjigah. V zvezi z drugo toženo stranko tožeča stranka ni dokazala, da bi imela odločilen vpliv na poslovanje že preden je postala direktorica družbe M., ko pa je postala direktorica, je že čez dva meseca pričela z izvajanjem ukrepov. Podrejeni zahtevek je bil zavrnjen že zaradi nesklepčnosti (upniki sicer so pod določenimi pogoji aktivno legitimirani za odškodninski zahtevek po določbah ZGD-1, vendar morajo ta zahtevek uveljavljati v korist družbe).

2. Zoper sodbo, konkretno pa le zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku in o stroških, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Najprej nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča o tem, kdaj je prenehala tiha družba. Nobenega razloga ni, da sodišče ne bi verjelo V.M. in L.G., da je bilo to že septembra ali oktobra 2010. Dejstvo, da je bil M. tudi po tem datumu prokurist M. d.o.o., ne more biti pomembno že zato, ker svoje funkcije takrat dejansko ni več opravljal. M. in G. sta bila po prenehanju tihe družbe zainteresirana za uspešno poslovanje, zato redni sestanki. Prenehanje sodelovanja v decembru 2011 pa je bilo posledica zgolj dejstva, da v tistem obdobju ni bilo rib. Če izpoved G. in M. o razlogih za sestanek ne bi držala, se postavi vprašanje, zakaj bi sploh priznala, da so se sestajali. Iz izpovedi V. M. izhaja, da je bil finančni načrt pripravljen izključno za potrebe banke. Če bi bil namen načrta sanacija, ni logično, da bi M. hkrati opozarjal prvega toženca na nerealno prikazovanje zalog. Ker se je nerealnosti prikazovanja zalog zavedal, je povsem logično, da se je zavedal tudi tega, da finančni načrt ne izpolnjuje pogojev programa finančnega prestrukturiranja po ZFPPIPP. Tožeči stranki ni jasno, zakaj naj bi bila vsebina pogodbe o zaposlitvi V.M. kakorkoli relevantna za odločitev o tem, ali je imel M. vpliv na poslovanje. Odločilen je le dejanski vpliv, poleg tega so določbe ZGD-1 o položaju prokurista jasne, prokurist ni zakoniti zastopnik, temveč zgolj pooblaščenec. Le poslovodja je tisti, ki je odgovoren za vodenje poslov. Nobene podlage v podatkih spisa pa ni za ugotovitev sodišča, da naj bi potreba po anonimnosti (verjetno tihih družbenikov) imela razloge v odkupu osnovnih sredstev in zalog družbe D. d.d. v času, ko je bil njen direktor M.. Edini razlog za vstop G. in M. kot tihih družbenikov je, da je imela družba D. d.d. v svoji pogodbi z družbo D. d.o.o. konkurenčno klavzulo, po kateri ni smela prodajati rib kupcem, ki niso bili tudi kupci družbe D. d.o.o.. Glede na vse povedano so zaključki sodišča o dejanskem vplivu G. in M. na poslovanje M. d.o.o. napačni. Sodišče najprej ugotavlja, da finančni načrt sanacije ne predstavlja poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja iz 35. člena ZFPPIPP, nato pa naredi napačen sklep, da teh določb ni treba razlagati tehnokratsko po goli črki zakona. Namen teh določb je namreč varstvo upnikov, zaradi česar širša razlaga ni dopustna. Finančni načrt tudi vsebinsko ne ustreza zahtevam ZFPPIPP, zato ni pomembno, kako sodišče ocenjuje uspešnost ukrepov po finančnem načrtu. Poslovodja nima možnosti diskrecije. Ko nastopi insolventnost mora pripraviti ukrepe z vsebino po ZFPPIPP. Takega poročila ni bilo in že zato je podan temelj odškodninske odgovornosti. Po mnenju pritožnika je tožeča stranka izkazala naklep oziroma hudo malomarnost toženca glede prirejanja podatkov v poslovnih knjigah. V zvezi s tem je predlagala zaslišanje priče Z.M., vendar sodišče brez ustrezne obrazložitve tega dokaza ni izvedlo. Ravno z zaslišanjem te priče pa bi tožeča stranka dokazala, da so bile zaloge fiktivne in da blago v skladišču dejansko sploh ni obstajalo. Gre za bistveno kršitev postopka. Tudi sicer si je obrazložitev v tem delu med seboj v nasprotju, saj sodišče po eni strani ugotavlja, da je bil toženec s strani V.M. opozorjen, da so zaloge precenjene, po drugi strani pa ugotovi, da pri toženih strankah ni šlo za naklep ali hudo malomarnost. Napačen je tudi zaključek, da odpis zalog še ne bi pomenil, da je bila družba insolventna. Prav gotovo bi to toženec zaradi kapitalske neustreznosti moral ugotoviti. Ni pa relevantno, ali bi za insolventnost družbe moral vedeti tudi V.M.. Odločilno je le, kaj bi moral vedeti poslovodja, to je prvi toženec. Nobene podlage nimajo zaključki sodišča o obstoju konflikta interesov, saj družba M. ni bila ekonomsko odvisna od družbe R., toženca pa tudi pri ostalih dobaviteljih nista dosegla znižanja cen. Po prepričanju pritožnika so uspeli dokazati, da je imela druga toženka dejanski vpliv na prvotoženo stranko glede poslovodenja družbe M. d.o.o.. Vsaj od dne, ko je postala direktorica, pa je tudi ravnala v nasprotju z določbami ZFPPIPP. V njenem primeru namreč dva meseca ni razumen čas za ukrepanje, saj je bila že predhodno v celoti seznanjena s finančnim stanjem družbe in bi morala ukrepati takoj.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe. Pritrjuje razlogom sodišča, zlasti njegovemu ustrezno širokemu pristopu. Vložitev predmetne tožbe v zadevi, v kateri sta bila vodilna tožeče stranke hkrati tudi družbenika toženca, je po mnenju tožne stranke tudi stvar morale. Sodišče pravilno ni zaslišalo priče M., saj gre za skladiščnika, ki mu ni bilo nič znanega o razmerjih med tožencem, G. in M.. Ni pa tožeča stranka zatrjevala, da naj bi pokrival materialno stanje zalog in njihovo računovodsko spremljanje. Glede odvisnosti pa tožena stranka poudarja, da je prodaja sardel nosilna pri prodaji tudi drugih rib. Zato nominalni prikaz razmeroma cenene prodaje ne kaže na pravo vsebino pomena prodaje sardel s strani tožeče stranke, kar je dodatno utrjevalo položaj M. in G.. Sicer pa je do zloma poslovanja v letu 2012 prišlo, ko R. sardel ni več mogla dobavljati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Tožeča stranka v pritožbi glede dejanskega stanja večinoma zgolj ponavlja svoje trditve, s čimer pa ne more ovreči prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče tudi sicer v celoti strinja in se v izogib ponavljanja nanjo v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je glede prenehanja tihe družbe, sklenjene med prvim tožencem, V.M. (aktualnim zakonitim zastopnikom tožeče stranke, v spornem obdobju pa prokuristom M. d.o.o. in vsaj v delu tega obdobja tudi družbenikom tožeče stranke) in L.G. (aktualnim prokuristom tožeče stranke, v spornem obdobju pa tudi njenim družbenikom) upoštevalo vse izvedene dokaze, ocenjevalo vsakega posebej in jih tudi primerjalo med seboj in glede na celoten potek postopka. Ker o prenehanju tihe družbe ni neposrednih listinskih dokazov, izpovedi tihih družbenikov (ki edini vedo, kdaj je tiha družba prenehala) pa se med seboj razlikujejo, je bilo treba ugotavljati posredna dejstva (indice), ki kažejo na obstoj ali neobstoj odločilnega dejstva. Šele na podlagi zaključenega kroga indicev je sodišče prve stopnje prišlo do pravilnega zaključka, da je tiha družba dejansko prenehala šele decembra 2011 oziroma januarja 2012, kot je izpovedal prvi toženec. Ta posredna dejstva so: (1) prekinitev komunikacije med J. in G. konec leta 2011, oziroma spomladi 2012, (2) od 25.10.2011 M. ni bil več prokurist M. d.o.o., dokončno pa se je iz M. d.o.o. umaknil januarja 2012, (3) hkrati je tudi prenehalo poslovno sodelovanje med tožečo stranko in M. d.o.o., (4) redni mesečni sestanki vseh treh so potekali tudi po datumu, ki sta ga kot prenehanje tihe družbe navajala M. in G., (5) M. je pripravil finančni program za sanacijo M., ki se je dejansko izvajal, (6) R. d.o.o. (katere družbenika sta bila G. in M.) v tem obdobju ni niti poskušala izterjati terjatve, ki jo je imela do M. d.o.o., (7) druga toženka je sestanke štela kot sestanke lastnikov M. d.o.o. ter (8) računovodkinja A.P. je na sestankih vsem trem dajala enake informacije, največ pa je sodelovala z M.. Zaključek sodišča, da je tiha družba obstajala do konca leta 2011, je glede na vse našteto tudi po mnenju pritožbenega sodišča logičen in življenjsko prepričljiv. Z vztrajanjem pri svojih trditvah glede pomena vsakega posameznega ugotovljenega posrednega dejstva, pritožnica ne more uspeti, že zato ne, ker ne opravi celovitega ovrednotenja vseh posrednih dejstev oziroma indicev skupaj.

6. Pravilna je tudi naslednja dejanska ugotovitev, to je, da sta imela G. in M. v spornem obdobju, ko naj bi nastopila insolventnost, dejanski vpliv na poslovanje M. d.o.o. Tudi do tega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi ugotovljenih posrednih dejstev. V spornem obdobju je obstajala tiha družba, vsi trije družbeniki so imeli redne mesečne sestanke, na katerih sta G. in M. prvemu tožencu dajala nasvete, oziroma navodila, ki jih je nato prvi toženec izvrševal. Izvajal se je finančni načrt sanacije, ki ga je izdelal M., ki je tudi dejansko vodil sanacijo družbe. Določila pogodbe o zaposlitvi za V.M. presegajo pristojnosti prokurista po zakonu. A.P. je vse tri tihe družbenike ves čas informirala na enak način. Do ustanovitve tihe družbe je prišlo zaradi potrebe po anonimnosti G. in M.. Vse našteto tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na to, da sta takratna tiha družbenika v M. d.o.o. in hkrati vodilna tožeče stranke imela dejanski vpliv na poslovanje družbe M. d.o.o.. V zvezi s pritožbenimi očitki glede naštetih ugotovitev pritožbeno sodišče poudarja, da sicer ni sporno, da je za zakonito vodenje poslov odgovoren poslovodja, vendar predmet ugotavljanja sodišča (v tem delu obrazložitve) ni bila odgovornost za vodenje poslov po zakonu ter pristojnosti prokuristov in tihih družbenikov po zakonu, temveč dejanski vpliv obeh tihih družbenikov na poslovanje družbe M. d.o.o. in z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta G. in M. imela dejanski vpliv na poslovanje družbe M. d.o.o., se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Res ni nihče trdil, da je bil razlog za potrebo po anonimnosti G. in M. odkup zalog osnovnih sredstev D. d.d., vendar tudi pritožnica potrebe po anonimnosti ne zanika. Bistveno je, da M. in G. glede na njun položaj v družbi D. d.d. ne bi smela biti družbenika M. d.o.o. in da sta prav zato postala tako imenovana tiha družbenika. Povedano pa hkrati (ne glede na neposreden razlog za njuno anonimnost) kaže na njun vpliv. Ni namreč logično, da bo nekdo ravnal v nasprotju s svojimi obveznostmi (in s tem tvegal posledice kršitev), ne da bi imel od tega določeno korist in vpliv na poslovanje tihe družbe.

7. Ni sporno, da je V.M. izdelal finančni načrt sanacije M. d.o.o., ki se je dejansko izvajal (1) in bil v letu 2011 uspešen (zmanjšanje „minusa“ s 500.000 EUR na 90.000 EUR). Potreba po sanaciji se je pokazala šele prvič, družba v spornem obdobju ni imela blokiranih računov, saj so se obveznosti poravnavale v skladu z dogovori (kar pomeni, da ni bila nelikvidna). Sprejeti in izvedeni so bili naslednji ukrepi: znižanje plač, zmanjšanje števila zaposlenih, ukinitev študentskega dela, znižanje provizije potnikom in dvig provizij prodaje blaga v marcu 2011 (teh dejstev pritožnica ne prereka). V zvezi s tem je ostala neprerekana tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da v letu 2011 noben od udeleženih (J., M., G., P.) ni pričakoval, da bo potreben stečaj, nasprotno, glede na rezultate izvedenih ukrepov so upravičeno pričakovali, da bo družba rešena (da torej ne gre za dolgoročno plačilno nesposobnost). Vsebina sprejetega finančnega načrta sanacije je najprej opis finančnega položaja M. d.o.o., nato pa analiza vzrokov za negativno poslovanje z mnenjem, da bodo predvideni ukrepi zagotovili pozitivno poslovanje (kar je enako vsebini, ki jo za poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja določa drugi odstavek 35. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da finančni načrt sanacije nima vseh elementov, ki morajo biti sestavni del poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja, vendar je bil njegov namen nedvomno enak, to je analizirati vzroke insolventnosti in uveljaviti ustrezne ukrepe (kar je osnovna dolžnost poslovodstva po določbah 35. do 38. člena ZFPPIPP). Res so določbe ZFPPIPP namenjene varstvu upnikov in je zato obveznosti poslovodje praviloma treba presojati strogo, vendar je vedno potrebno upoštevati tudi konkretne okoliščine. Analizo vzrokov za negativno poslovanje in načrt ukrepov, s katerimi so želeli družbo sanirati in preprečiti insolvenčne postopke (in ki so bili v letu 2011 relativno uspešni) sta skupaj s prvim tožencem enakovredno sprejela tudi oba tiha družbenika, ki sta imela dejanski vpliv na poslovanje M. d.o.o. in ki sta bila v tistem obdobju tudi družbenika enega od upnikov družbe in to ravno tistega upnika, ki zdaj vtožuje odškodnino zaradi nesprejetja ukrepov po ZFPPIPP. Vsi družbeniki tihe družbe so se sestajali na rednih sestankih, na katerih so vsi razpolagali z enakimi informacijami (tudi glede tega, da vrednost zalog ni prikazana pravilno), skupaj so se odločili za sanacijo po finančnem načrtu, vsi skupaj so menili, da bodo ti ukrepi zadoščali. Glede na naravo razmerij med vsemi deležniki je mogoče ugotoviti, da je bil upnik (tožnik) ves čas seznanjen s položajem in tudi s postopanjem toženca in je tako postopanje (sprejem in izvajanje finančnega načrta) sprejemal kot ustrezno (2). Ko pa se je konec leta 2011 izkazalo, da izvedeni ukrepi ne bodo zadoščali, je prvi toženec takoj reagiral na insolventnost in naročil izdelavo revizije za pripravo predloga prisilne poravnave. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožeča stranka trdila, da bi morala toženca ukrepati in že 31.3.2011 predlagati začetek stečaja. Take trditve so v neposrednem nasprotju z ravnanjem njenega takratnega družbenika (in prokurista) ter zakonitega zastopnika, ki sta bila v tem obdobju prepričana (kot sta oba izpovedala), da bo sanacija uspela in sta skupaj s tožencem sprejemala ukrepe za sanacijo stanja, ki so potekali v letu 2011. Toženec si je aktivno prizadeval za sanacijo družbe, ki jo je bilo po mnenju vseh deležnikov (in ob vednosti upnika) mogoče sanirati, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča uspel izkazati, da je glede na konkretne okoliščine ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika in da ni podana njegova krivda. Enako velja tudi za protipravnost, saj glede na vse povedano prvi toženec ni ravnal v nasprotju z obveznostjo analizirati vzroke insolventnosti in uveljaviti ustrezne ukrepe.

8. Ni sporno, da so bile v poslovnih knjigah zaloge prevrednotene. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da so bili z napačnim stanjem zalog seznanjeni vsi in da so v letu 2011 sprejeli odločitev, da se te zaloge postopno odpišejo. V letu 2010 je bila opravljena inventura, na njeni podlagi je popravke vnesla že računovodkinja A.P., v letu 2011 pa so zaloge postopno odprodajali in ob zaključku leta odpisali. Sprotno knjiženje pa so začeli izvajati v skladu s pravili stroke. Ne drži torej, da glede napačnega vrednotenja zalog tožena stranka ni ukrenila ničesar. V kontekstu odškodnine po določbi 42. člena ZFPPIPP je sicer vprašanje očitanega prirejanja zalog pomembno le glede trenutka, kdaj je nastopila insolvenca in bi bilo potrebno izvesti ukrepe za finančno prestrukturiranje, oziroma predlagati stečaj. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o ravnanju poslovodstva upoštevalo dejansko insolvenco (torej pravilno vrednotenje zalog), saj je kot odločilni datum uporabilo 31.3.2011 (28. točka obrazložitve), ko so bili znani rezultati poslovanja v letu 2010. Pritožbene trditve, da sodišče ni upoštevalo, da bi moral toženec za insolventnost vedeti že ob letnem poročilu za leto 2010, so zato nerazumljive. Kot rečeno, pa ravnanje poslovodje od 31.3.2011 z vidika določb ZFPPIPP in naprej ni bilo protipravno. Ker ena od predpostavk odškodninske odgovornosti ni podana, ni več pomembno, ali je tožencema v zvezi s prirejanjem zalog mogoče očitati kakšno obliko krivde, oziroma katero. Pritožbeni očitki v zvezi z obliko krivde tožencev za nepravilno prikazovanje zalog so zato za ta postopek nerelevantni.

9. Glede druge toženke se pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni navedla nobenih konkretnih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati dejanski vpliv druge toženke na prvega toženca. Pritožnica v pritožbi zgolj ponavlja dosedanje pavšalne očitke, zato ne more uspeti. V zvezi z dejstvom, da je druga toženka potrebovala dva meseca za predlog za uvedbo prisilne poravnave, pa se pritožbeno sodišče strinja, da je potreben določen čas za seznanitev s situacijo (kot rečeno, tožeča stranka vpliva druge toženke že pred njenim prevzemom funkcije ni izkazala). Poleg tega pa tožeča stranka ni podala nobenih navedb glede škode, ki naj bi nastala zaradi zamude dveh mesecev. Svoj zahtevek je po višini namreč oblikovala kot razliko med vrednostjo premoženja M. d.o.o. na dan 31.3.2011 in na dan 31.3.2012. 10. Glede na vse zgoraj povedano in ker tudi uradni preizkus (drugi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.661,55 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

op. št. 1: Ker se je načrt dejansko izvajal, ni pomembno, za katere potrebe je bil prvotno izdelan. Bistven je zaključek sodišča prve stopnje, da se je načrt izvajal v praksi in da je to pripeljalo do izboljšanja poslovnih rezultatov M. d.o.o..

op. št. 2: Sodišče prve stopnje je na primer ugotovilo, da se tožeča stranka ni lotila izterjave svojih terjatev. Sodna izterjava bi z blokado računov gotovo vplivala na poslovanje M..