Jedro

V novem sojenju mora sodišče prve stopnje upoštevati, da je zaradi medpravdnega prerazporejanja dokaznega bremena dokazno breme na tožniku, da s stopnjo prepričanja dokaže dobro vero.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo,(1) da se ugotovi, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 1826/3 k. o. X(2) do celote (1/1), na podlagi priposestvovanja. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bila nepremičnina z odločbo Skupščine občine ... z dne 10. 7. 1978 vknjižena kot družbena lastnina s pravico uporabe v korist Kmetijske zemljiške skupnosti Občine M., zato je potreben rok za priposestvovanje pričel teči, ko je 11. 3. 1993 začel veljati Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije,(3) dobra vera tožnika pa je bila izkazana do 25. 5. 2012, ko je tožnik prejel vabilo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Prvo sodišče je še ugotovilo, da so tožnik in njegovi predniki vse do 25. 5. 2012 živeli v prepričanju, da je nepremičnina njihova, v mirnem uživanju nepremičnine jih ni nihče oviral v trajanju, potrebnem za priposestvovanje, zato je prvo sodišče zaključilo, da je tožnik pridobil originarno lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja.

2. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(4) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev tožnika, da je odškodnino za nepremičnino prejela njegova mati, ni pa tudi upoštevalo predloga tožnika, ki ga je dal v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je odškodnino toženki pripravljen vrniti. Pravnomočna komasacijska odločba Skupščine občine M. dokazuje, da je tožnik s solastnicama (materjo in sestro) sporno nepremičnino in še dve drugi vložil v komasacijski sklad, za kar so solastniki prejeli odškodnino. S predložitvijo komasacijske odločbe je toženka zadostila procesnemu dokaznemu gradivu in dokazno breme prevalila na tožnika. Prvo sodišče je odločitev oprlo na nekonkretizirane izpovedbe tožnika in prič in neprepričljivo zaključilo, da komasacijska odločba ne more izpodbiti dobre vere tožnika in njegovih prednikov. Prvo sodišče pri tem ne upošteva, da je komasacijska odločba pravnomočna in da kot taka pravno učinkuje, dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena. Dotlej se šteje, da je pravilna in zakonita. Iz komasacijske odločbe izhaja, da je postala pravnomočna 7. 8. 1978, kar pomeni, da je bila odločba tožniku in njegovim pravnim prednikov vročena 23. 7. 1978. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da so tožnik in pravni prednici 18. 2. 1976 podali pisno izjavo, da ne želijo sodelovati v komasaciji zemljišč, ker pa ne želijo ovirati postopka, odstopajo zemljišče v korist ostalih komasacijskih udeležencev, s tem, da se jim izplača odškodnina. Od tega trenutka dalje so tožnik in njegove pravne prednice vedeli, da nepremičnina ni več njihova last in ni več dobrovernosti. Neutemeljene so zato ugotovitve prvega sodišča, da iz razloga, ker toženka ni predložila nobenih dokazil o tem, da so solastniki nepremičnin prejeli odločbo SO M. in da jim je bila plačana odškodnina, ni uspela dokazati, da je bila odločba strankam vročena, še posebej iz razloga, ker je tožnik v času vročanja živel na drugem naslovu. Prvo sodišče ni upoštevalo izpovedbe Z. C., da so tožnik ter njegova mati in sestra parcele prodali kmetijski zadrugi, ki jih je nato kupil sosed, mati tožnika pa je v času, ko se je izvajala komasacija, prodane nepremičnine želela odkupiti nazaj, vendar je bila prepozna, ker jih je kmetijska zadruga že prodala. Te navedbe potrjuje izpovedba tožnika, da mu mati ni znala pojasniti razloga, zakaj imajo le eno parcelo in zakaj je drugi dve parceli prodala kmetijski zadrugi. Prvo sodišče je napačno dokazno ocenilo izpoved tožnika, ki je izpovedal, da je imel predstavo, da imajo dve parcelni številki v lasti, na eni parcelni številki je zidanica in zemlja okoli nje, pri čemer je sodišče zapisalo, da gre za parc. št. 1823/3, iz katastrskih podatkov, skic pa izhaja, da je tožnik na spornem območju lastnik nepremičnin parc. št. 109/1 k. o. X in parc. št. 1827/0 k. o. X, ki je locirana pod zidanico in gre tako za zgornjo in spodnjo parcelo, sporna nepremičnina pa je od obeh ločena z dvometrsko široko potjo, ki loči tožnikove nepremičnine od sporne nepremičnine. Manjka tudi dokazana ocena, da so tožnik in njegovi pravni prednici ravnali vestno in z običajno skrbnostjo glede predstave o lastništvu nepremičnine. Iz podatkov Geodetske uprave RS izhaja, da sporna nepremičnina meri 737 m², nepremičnina parc. št. 1827/0 pa obsega le 168 m². Sporna nepremičnina je štirikrat večja od sosednje nepremičnine, ki je v lasti tožnika. Lastnik kmetijskih površin in gozdov mora vsako leto plačati davek od dohodkov iz kmetijstva, iz odločbe so razvidne parcelne številke, za katere se odmerja davek, zato bi tožnik lahko ugotovil, da mu katastrski dohodek za več kot 7 arov površin ni odmerjen. Tudi dejstvo, da je bila na območju, kjer se nahaja nepremičnina, izvedena komasacija, bi terjala večjo skrbnost tožnika. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da je potekla priposestvovalna doba. Pravna prednica tožnika je vedela, da ima v posesti tujo stvar, zato je priposestvovalna doba za tožnika glede njenega deleža na nepremičninah lahko začela teči šele leta 2000, ko je prišlo do dedovanja in ne že leta 1993, ko je bila na nepremičnini ukinjena družbena lastnina. Priposestvovalna doba je iztekla že leta 2007, ko je tožnik sklenil kupoprodajno pogodbo s sestro in pridobil v last njen solastniški delež na nepremičninah. Nepremičnina ni bila zajeta v pogodbi, v last je prejel le vinograd na spornem območju, ki meri le 168 m², kar je štirikrat manj kot meri sporna nepremičnina. Sodba neutemeljeno očita toženi stranki, da ni opravila svoje raziskovalne dolžnosti in ne upošteva, da tožena stranka preko Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov upravlja več kot 60.000 ha kmetijskih zemljišč in 240.731 ha gozdov. Z vprašanjem, ali je v konkretnem primeru posestnik ravnal z ustrezno raziskovalno dolžnostjo, pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku 10 let (drugi odstavek 43. člena Stvarnopravnega zakonika)(5). Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu II Cp 2684/2014 z dne 15. 10. 2014 že pojasnilo, da je priposestvovalna doba lahko začela teči šele 11. 3. 1993, ko je prišlo do ukinitve družbene lastnine na nepremičnini z uveljavitvijo ZSKZ, zato je treba uporabiti tudi določbo 269. člena SPZ. Iz citirane sodne odločbe še izhaja, da je ključno vprašanje dobre vere in da je treba upoštevati medpravdno prerazporejanje oziroma selitev dokaznega bremena v zvezi z vprašanjem dobre vere. Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen SPZ). Na podlagi 9. člena SPZ se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače, vendar prvo sodišče (znova) ni upoštevalo, da je toženka z dokazi, ki jih je predložila(6), prevalila dokazno breme na tožnika, da dokaže dobro vero s stopnjo prepričanja. Ali povedano drugače, na tožniku je bilo dokazno breme, da s stopnjo prepričanja(7) dokaže, da je bil v dobri veri.

6. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je predložila številne dokaze, ki potrjujejo nedobrovernost tožnika, ki jih sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni upoštevalo. Iz odločbe Skupščine občine M. z dne 10. 7. 1978, ki je pravnomočna, izhaja, da je bila nepremičnina s strani tožnika ter njegove matere in sestre vložena v komasacijski sklad in da so zato prejeli odškodnino. Iz priložene kopije odločbe še izhaja, da je bila vročena tožniku in njegovim pravnim prednikom, zato zgolj dejstvo, da je imel tožnik v navedenem obdobju stalno bivališče na drugem naslovu, še ne pomeni, da ni vedel, da je bila nepremičnina dana v komasacijski sklad in da ni več (so)lastnik nepremičnine. Pritožba utemeljeno opozarja, da odločba ni bila odpravljena, iz obrazložitve odločbe pa izhaja, da so tožnik in solastnici dali pisno izjavo 18. 2. 1976, da ne želijo sodelovati v komasacijskem postopku, ker pa ne želijo ovirati postopka, odstopajo sporno nepremičnino in še dve drugi nepremičnini v sklad, s tem, da se jim izplača odškodnina. Vprašanje, ali je bila upravičencem odškodnina plačana, ni odločilno, pritožba pa utemeljeno opozarja na predlog tožnika iz pripravljalne vloge z dne 8. 4. 2014,(8) da je pripravljen vrniti odškodnino, ki jo je prejela njegova mati. Vse priče so bile seznanjene, da se je vodil komasacijski postopek, prvo sodišče pa se ni opredelilo do izpovedbe Z. C., da je tožnikova mati prodala več parcel kmetijski zadrugi, ki jih je kasneje želela odkupiti nazaj, vendar je bila prepozna, ker so bile nepremičnine že prodane.(9) Sodišče prve stopnje tudi ni dokazno ocenilo izpovedbe tožnika, da ga mati ni seznanila o razlogih, zaradi katerih imajo sedaj le eno parcelo, ker je drugi dve parceli prodala kmetijski zadrugi.(10) Pri tem bo treba dokazno oceniti tudi okoliščino, ali je mogoče slediti trditvi tožnika, da ga mati, ki je umrla leta 2000, ni seznanila z okoliščino, da je bila nepremičnina predmet komasacijskega postopka, ob tem, da je tožnik izpovedal, da je v zvezi z nepremičninami vse urejala njegova mati in da je vedel za komasacijski postopek.

7. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo ravnanj tožnika, ki kažejo, da v pravnem prometu ni ravnal s potrebno skrbnostjo. Nepremičnina ni bila del sklepa o dedovanju po pokojni materi tožnika. Prvo sodišče se ni opredelilo do kupoprodajne pogodbe, ki jo je sklenil tožnik s svojo sestro leta 2007, ko je prejel v last njene solastniške deleže na nepremičninah, v kateri ni bila zajeta sporna nepremičnina. Prvo sodišče tudi ni dokazno ocenilo dejstva, da je sporna nepremičnina štirikrat večja od sosednje nepremičnine, ki je v lasti tožnika (oziroma je bila v (so)lasti njegove matere in sestre) in da pri prejemu odločbe o odmeri davka nepremičnina ni bila zavedena in da tožnik v vseh letih ni ugotovil, da mu katastrski dohodek za več kot 7 arov površin ni bil odmerjen. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo glede vprašanja, ali sta bili mati in sestra tožnika v dobri veri glede lastništva nepremičnine tudi po odločbi, ko je bila nepremičnina vložena v komasacijski sklad. Tožnik namreč ni mogel priposestvovati solastninskega deleža njegove matere pred njeno smrtjo oziroma solastninskega deleža sestre pred sklenitvijo pogodbe leta 2007, ker zatrjuje, da je vedel, da sta mati in sestra solastnici sporne nepremičnine. Sodišče prve stopnje pri dokazni oceni tudi ni upoštevalo, da je bila nepremičnina na podlagi odločbe o komasaciji od leta 1981 dalje vpisana v zemljiško knjigo kot družbena lastnina in ne več kot solastnina tožnika ter njegove matere in sestre.

8. Sodišče prve stopnje gradi svojo dokazno oceno zgolj na izpovedbi tožnika, da ni podpisal nobenega dokumenta v zvezi z nepremičnino, da mati ni imela njegovega pooblastila za razpolaganje z nepremičnino, da ni prejel odločbe o prenosu nepremičnine v komasacijski sklad, ker v času vročanja komasacijske odločbe ni več živel z materjo in da mu ni bila izplačana odškodnina. Takšna dokazna ocena je pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje bi moralo dokazno oceniti vsak dokaz posebej in že na ta način bi lahko ugotovilo, kateri dokazi s stopnjo prepričanja kažejo, da je bil tožnik (ne)dobroveren in kateri dokazi le s stopnjo verjetnosti kažejo na obstoj (ne)dobrovernosti tožnika pri izvrševanju posesti, povsem jasen odgovor pa bi prvo sodišče dobilo, če bi dokazno ocenilo in primerjalo vse dokaze skupaj, kot to določa 8. člen ZPP.

9. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju mora sodišče prve stopnje izdati sodbo, v kateri se bo opredelilo do vseh dokazov, ki so relevantni za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in na katere je že opozorilo pritožbeno sodišče v obrazložitvi tega sklepa, hkrati pa mora upoštevati, da je zaradi medpravdnega prerazporejanja dokaznega bremena dokazno breme na tožniku, da s stopnjo prepričanja dokaže dobro vero.

10. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe zmotno zapisalo, da je „odločilo“.

Op. št. (2): V nadaljevanju nepremičnina ali sporna nepremičnina.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZSKZG.

Op. št. (4): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (5): V nadaljevanju SPZ.

Op. št. (6): Kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

Op. št. (7): In ne le s stopnjo verjetnosti.

Op. št. (8): Glej stran 14 sodnega spisa.

Op. št. (9): Glej stran 43 sodnega spisa.

Op. št. (10): Tožnik tudi ne pojasni razlogov, zaradi katerih se je očitno s prodajo drugih dveh nepremičnin strinjal.