Jedro

V odločbi mora biti navedeno ugotovljeno dejansko stanje z dokazno oceno konkretno izvedenih dokazov.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 5.3.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika, ki je srbski državljan, za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je tožnik na dan 23.12.1990 sicer imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, vendar je pred in med agresijo na Slovenijo sodeloval s pripadniki varnostno obveščevalne službe jugoslovanske armade in tako deloval zoper interese Slovenije. Zato ocenjuje, da bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za varnost države. Na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I), zato zavrača njegovo vlogo za sprejem v državljanstvo.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. V obrazložitvi navaja, da so neresnične ugotovitve, da je tožnik pred agresijo na Slovenijo in zlasti med njo sodeloval s pripadniki varnostno obveščevalne službe JA in deloval tako zoper interese Slovenije. Tožnik je vse te obtožbe zanikal in meni, da bi mu na zaslišanju morali biti predočeni dokazi za zatrjevana dejstva, da bi lahko pripravil obrambo. Ne drži, da bi bil prepeljan na postajo milice in zaslišan. Kolikor bi dejansko sodeloval z varnostno obveščevalno službo, tožnika čudi, zakaj proti njemu ni bil sprožen kazenski postopek. Izpodbijana odločba bi morala imeti natančno obrazložitev dejstev in dokazov za ta dejstva, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da naj bi tožnik sodeloval z agresorsko JA in iz nje izhajajoča nevarnost za varnost države. Meni, da odločba ne vzdrži nikakršnega preizkusa, saj so v njej navedena samo splošna dejstva in citirane določbe zakona o državljanstvu. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so pred izdajo odločbe bili zbrani podatki o delovanju tožnika zoper Republiko Slovenijo, o čemer je bila zaslišana pooblaščena uradna oseba. Z ugotovitvami je bil seznanjen tudi tožnik. Na podlagi podatkov je tožena stranka ocenila, da obstojajo razlogi iz 8. točke 10. člena zakona o državljanstvu, zato je tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo zavrnila. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu. Ugotovila je, "da je tožnik pred agresijo na Slovenijo, zlasti pa med njo, sodeloval s pripadniki varnostno obveščevalne službe JA in tako deloval zoper interese Republike Slovenije". Na tej dejanski podlagi je zaključila, da bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za varnost države. Z zakonom o državljanstvu Republike Slovenije je toženi stranki dana diskrecijska pravica, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona, zavrne vlogo, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, torej v primeru, če bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije nima posebnih procesnih določb zato se uporabljajo določbe ZUP, ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis. To pomeni, da tudi v primeru, ko zakon daje pooblastilo upravnemu organu, da odloči po prostem preudarku, mora predhodno popolnoma ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, zlasti če gre za negativno odločbo. Prav tako morajo biti navedeni razlogi za diskrecijsko odločitev, iz katerih je razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku organ ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje zakon (7., 9. in 3. odstavek 209. člena ZUP).

Po mnenju sodišča tožeča stranka utemeljeno opozarja, da izpodbijana odločba ni obrazložena v skladu s citirano določbo 209. člena ZUP. V odločbi je namreč naveden le sklep o dejanskem stanju in ne tudi konkretno ugotovljeno dejansko stanje in dokazi zanj, na katerih slednji temelji. Prav tako niso navedeni razlogi, ki so bili odločilni za presojo dokazov, čeprav je tožnik pri zaslišanju zanikal vsakršno sodelovanje s pripadniki varnostno obveščevalne službe JA pred in med agresijo na Slovenijo. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je o tožnikovi dejavnosti bila zaslišana uradna oseba. Toda ne glede na to, da z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati razlogov izpodbijane odločbe, sodišče pripominja, da ne sme biti zaslišan kot priča, kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne, državne ali vojaške tajnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti (175. člen ZUP). Če pa ga odveže te dolžnosti, je njegova izpovedba dokaz, ki je predmet proste presoje dokazov in na tem dokazu lahko temelji odločba upravnega organa. Tako izvedeni dokaz seveda mora biti v spisu, prizadeta oseba pa mora biti z njim seznanjena (143. člen ZUP).

Ker izpodbijana odločba ne vsebuje presoje, v postopku izvedenih dokazov, in na tej podlagi konkretno ugotovljenega dejanskega stanja v smislu 8. točke 10. člena zakona o državljanstvu, niti ni obrazložen prosti preudarek, sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Kršena so bila torej pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS, ki ga je v skladu z že citiranim ustavnim zakonom smiselno uporabilo kot republiški predpis.