Jedro

Tožnik je v predmetnem sporu uveljavljal odškodnino zaradi poklicne bolezni, in sicer azbestoze pljuč in plevre - kalcinacij in zadebelitev kostne in diafragmalne plevre, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu v času opravljanja dela pri družbi B, kot pravnem predniku tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka ustanovljena šele 11. 4. 1990 in se je 20. 1. 2000 preoblikovala v d.o.o., tožnik pa je bil zaposlen pri družbi B do 17. 10. 1967. Nad družbo B je bil začet stečajni postopek, v katerem je bila ta družba prodana družbi C. d.o.o., zato je bil stečajni postopek ustavljen, nadaljeval pa se je zoper stečajno maso. Takrat veljavni ZPPSL je namreč v 130. členu določal, da se po prodaji pravne osebe v stečaju stečajni postopek glede pravne osebe ustavi, nadaljuje pa se zoper stečajno maso. Za terjatve pravne osebe, ki so nastale do ustavitve stečajnega postopka, ne odgovarjata ne dolžnik ne njegov kupec. Tako pravna oseba obstaja še naprej, vendar ne kot univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika, kar pomeni, da ne odgovarja za obveznosti stečajnega dolžnika. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zoper toženo stranko ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v višini 7.266,93 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 875,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka v 15 dneh po prejemu odločbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, predvsem pa zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je navedlo, da je bil tožnik v delovnem razmerju z B. od 27. 4. 1964 do 20. 3. 1965 in od 26. 9. 1966 do 14. 10. 1997. Navedlo je, da je bila z odločbo pristojne komisije vlade RS pri tožniku ugotovljena in priznana poklicna bolezen, ter na podlagi izdane odločbe s tožnikom sklenjen sporazum, pri čemer mu je bila izplačana odškodnina, tožena stranka pa sporazuma ni želela skleniti, zaradi česar je tožnik vložil tožbo na podlagi določil o odškodninski odgovornosti delodajalca. Sodišče je navedlo, da gre za pomanjkanje pasivne legitimacije tožene stranke, saj tožena stranka ni pravni naslednik tožnikovega nekdanjega delodajalca, do ostalih trditev pa se sodišče ni opredelilo. Tako je sodba nezakonita ker ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, sploh nima razlogov oziroma so ti razlogi nejasni in pomanjkljivi, obrazložitev je skopa in ne zajema vseh bistvenih vprašanj konkretnega spora, sodišče je pri tem upoštevalo le navedbe tožene stranke, napačno je pa zlasti to, da sodišče navaja, da tožena stranka ni pravni naslednik nekdanjega delodajalca in zato ni pasivno legitimirana. Sodbe ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj se ni opredelilo do odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi dela z azbestom. Sodišče navede, da je bila tožena stranka ustanovljena šele 11. 4. 1990, pred tem pa je poslovala kot B., torej je tožena stranka v preteklosti poslovala kot B.. Sodišče navede, da je bila pravna oseba prodana družbi C. d.o.o., pri čemer za terjatve, ki so nastale do ustavitve stečajnega postopka, kupec ne odgovarja. Tožnik ni vedel, da je bil nad njegovim delodajalcem uveden stečajni postopek. Na podlagi prodaje je prišlo le do ustavitve stečajnega postopka, tožnikov delodajalec pa je obstajal še naprej (spremenil se je le ustanovitelj). S prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe ta subjekt ni prenehal obstajati in je ostal ista pravna oseba. Prišlo je le do prenosa aktive, pasiva je ostala v stečajni masi, s prodajo stečajnega dolžnika subjekt ni prenehal obstajati. Prišlo je le do spremembe lastnika, ne pa do spremembe nasledstva. B. ni bilo nikoli izbrisano. Določilo 8. člena ZSReg določa, da kdor v pravnem prometu vestno ravna in se zanese na podatke, vpisane v sodni register, ga ne prizadenejo škodljive pravne posledice. Podana je bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju ter je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisniku o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, tako da je podana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe in sodba ima razloge in so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je jasno in pravilno opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo tudi vse relevantne dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost - podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikih o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. ZPP v 8. členu tudi določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

6. Po izvedenih dokazih, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v zgodovinski izpisek iz sodnega registra za A. d.o.o., mnenje D. - inštituta E. - ... skupine strokovnjakov verifikacij tožnikove poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu z dne 3. 5. 2010, odločbe RS, Vlade RS - Komisije ... z dnem 8. 9. 2009, toženkin dopis z dne 25. 5. 2011, njen odgovor na tožbo v upravnem sporu, kopiji delovne knjižice tožnika, prodajne pogodbe z dne 17. 7. 1992, sklep Temeljnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. 2/90 z dne 24. 8. 1992, Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. St 2/90 z dne 8. 1. 1996 in z dne 31. 3. 1998, je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 7.266,93 EUR. Tožnik je v predmetnem sporu uveljavljal odškodnino zaradi poklicne bolezni - azbestoze pljuč in plevre - kalcinacij in zadebelitev kostne in diafragmalne plevre, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu za čas od 9. 1. 1962 do 17. 10. 1967, in sicer za čas delovnega razmerja in vajeniške dobe, pri čemer je opravljal delo zidarja.

7. Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru glede dolžine delovne dobe, saj je sodišče vpogledalo delovno knjižico kot javno listino in ni bilo potrebno zaslišati tožnika, pri čemer iz delovne knjižice izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju z B. od 27. 4. 1964 do 20. 3. 1965. Ob tem niti ni pomembno za rešitev spora, ali držijo pritožbene navedbe tožnika, da je bil zaposlen od 9. 1. 1962 do 17. 10. 1967. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka ustanovljena šele 11. 4. 1990, pri čemer se je 20. 1. 2000 preoblikovala v d.o.o., tožnik pa je bil zaposlen pri B. in sicer kot sam navaja do 17. 10. 1967. Nad B. je bil začet stečajni postopek, ki se je vodil pod opr. št. St 2/90. Med stečajnim postopkom je bilo podjetje prodano družbi C. d.o.o., pri čemer je bil stečajni postopek ustavljen, nadaljeval pa se je zoper stečajno maso. Sodišče je v stečajnem postopku na podlagi določil ZPPSL 171/3 člena odločilo, da se po pravnomočnem sklepu o ustavitvi postopka iz 147/4 člena, kupec stečajnega dolžnika kot pravne osebe vpiše v sodni register kot njegov ustanovitelj. V času veljavnosti ZPPSL (Ur. l. SFRJ, št. 84/89) je 130. člen določal, da se stečajni postopek glede pravne osebe ustavi, nadaljuje pa se zoper stečajno maso, pri čemer za terjatve te pravne osebe nastale do uvedbe stečajnega postopka ne odgovarja ne dolžnik ne njegov kupec. Tako pravna oseba obstaja še naprej, vendar ne kot univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika, torej za obveznosti stečajnega dolžnika ne odgovarja.

8. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da za pravilno rešitev zadeve niso relevantni.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.