Jedro

Nogomet kot športna igra sama po sebi ne more predstavljati nevarne dejavnosti, zaradi česar organizator igre ne odgovarja po objektivnem načelu in sicer ne glede na to, da je tožnik v igri bil dolžan sodelovati. Sestavni del igre so tudi kršitve pravil. Ni na razpolago dejanskih ugotovitev, ki bi potrjevale, da je škoda posledica nedopustnega, protipravnega ravnanja soigralca, kar bi moglo imeti za posledico odgovornost delodajalca v skladu z določbo prvega odstavka 170. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1.744.826 SIT s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti. Ugotovilo je, da tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno "ustrezno spremembo" ali pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožnik se je poškodoval med igranjem nogometa, ki je predstavljal opravljanje službene dolžnosti in ne zabavo. Sodelavec je tožnika z nogo udaril v predel levega gležnja, ko je želel preprečiti podajo žoge. Njegovo ravnanje je predstavljajo hud prekršek, ki bi mu na nogometni tekmi sledila izključitev. Povzročitelj škode je štartal na žogo brezkompromisno in tedaj, ko je bil tožnik k njemu obrnjen s hrbtom. Sicer pa se v specialni enoti policije ravna zelo trd in grob nogomet zaradi pridobivanja kondicije in moči. Ne drži ocena, sprejeta v izpodbijani sodbi, da dejanje ni bilo storjeno na posebno predrzen ali nešporten način. Sodišče prve stopnje je odločilo drugače in pravilno. Upoštevati je treba, da je delo policistov specialcev vedno nevarno, kar velja tudi za igranje nogometa. Oceno, da je bilo dejanje storjeno na nešporten način in pri pretirano grobi igri, bi bilo mogoče dati po mnenju izvedenca ustrezne stroke.

Revizija nato primerja igranje nogometa policistov specialcev zaradi pridobivanja fizične kondicije z nekaterimi drugimi nevarnimi deli (v industriji, gasilstvu in podobno). Delodajalec pa odgovarja za svojega delavca, ki stori škodo drugemu delavcu pri delu ali v zvezi z delom.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje, na katerega stališče se revizija posebej sklicuje, je v razlogih svoje sodbe, s katero je sicer ugotovilo odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo, ugotovilo, da je bila nogometna igra, v kateri se je tožnik poškodoval, sicer borbena in da je bil njen namen izboljšava psihofizične kondicije policistov, vendar pa grobost igre ni bila njen prevladujoči dejavnik, zaradi katere bi postala splošno nevarna. S takšnim stališčem - tudi razlogi sodbe sodišča druge stopnje mu ne nasprotujejo - se strinja tudi revizijsko sodišče. Nogomet kot športna igra sama po sebi ne more predstavljati nevarne dejavnosti, zaradi česar tožena stranka kot organizator igre ne odgovarja po objektivnem načelu in sicer ne glede na to, da je tožnik v igri bil dolžan sodelovati. Revizija se torej - ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja - pravno brez uspeha sklicuje na oceno, da tožena stranka odgovarja po principu vzročnosti. Pri tem je res, da je mogoče nastalo škodo s stališča mehanizma škodnega dogodka primerjati s škodo, povzročeno v delovni nezgodi s posledično odgovornostjo delodajalca zaradi ravnanja njegovega delavca pri delu, in v zvezi z delom (170. člen ZOR).

Sodišče druge stopnje obravnavani primer pravno pravilno opredeli kot "objektivno odgovornost za ljudi", ne pa objektivno odgovornost za škodno dejanje kot nedopustno dejanje. To pomeni, da se po določbi prvega odstavka 170. člena ZOR v tem primeru odgovornost presoja glede na prekršitev določene skrbnosti. V tem obsegu pa so odločilne dejanske ugotovitve, zbrane pri sodišču prve stopnje, ki jih je sodba sodišča druge stopnje v celoti povzela. Ravnanje O. B., ki je kot soigralec tožnika poškodoval, je bilo tudi ocenjeno kot prekršek s stališča pravil nogometne igre, vendar pa je bilo ocenjeno (že v sodbi sodišča prve stopnje), da to ni preseglo okvirov običajne in pričakovane skrbnosti udeležencev nogometne igre. Sestavni del igre so namreč tudi kršitve pravil. Ob dejanski ugotovitvi, da v obravnavanem primeru dejanje ni bilo storjeno na posebno predrzen ali nešporten način in pri pretirano grobi igri, saj je šlo za poskus odvzeti nasprotniku žogo, ki se je s poškodbo soigralca končal po naključju, ravnanja O. B. ni mogoče opredeliti s stališča preseganja povprečne skrbnosti, kar bi lahko imelo za posledico odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo po določbi prvega odstavka 170. člena ZOR. Dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, da je tožnika njegov soigralec med igro nogometa in v nasprotju s pravili nogometne igre namerno brcnil in ga poškodoval. Le takšno grobo in namerno ravnanje bi moglo služiti kot podlaga za ugotovitev, da soigralec ni ravnal s povprečno skrbnostjo.

Tožnik torej ni dokazal vseh elementov odškodninskega razmerja (škoda, nedopustno ravnanje, vzročna zveza). Kjub skrbnemu dokaznemu postopku namreč ni na razpolago dejanskih ugotovitev, ki bi potrjevale, da je škoda posledica nedopustnega, protipravnega ravnanja soigralca, kar bi moglo imeti za posledico odgovornost delodajalca v skladu z določbo prvega odstavka 170. člena ZOR.

Revizija mimo ugotovljenega dejanskega stanja in s sklicevanjem na razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki so nasprotni njenim trditvam, poskuša prikazati izjemno grobost nogometne igre, v kateri je prišlo do poškodbe in nedopustno ter protipravno ravnanje soigralca, ki naj bi presegalo običajni prekršek, ki je sestavni del nogometne igre (tudi prekršek, ki bi pogojeval kaznovanje). Zavrnitev tožbenega zahtevka je torej v celoti utemeljena, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).