Jedro

Tožbe v upravnem sporu ni mogoče vložiti zaradi vsakega ravnanja upravnih organov oziroma zaradi nestrinjanja z njegovimi stališči, ki jih izraža v komunikaciji s stranko, ampak le zoper upravni akt (odločbo, sklep), ki po svoji vsebini pomeni odločitev o tožnikovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi.

Od tožnikove zahteve do vložitve tožbe v tem upravnem sporu predpisani roki niso mogli preteči (tudi če bi, pa tožnik ni izkazal ponovne zahteve za izdajo odločbe), zato je tožba zaradi molka v tem pogledu preuranjena in s tem nedopustna.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo v tem upravnem sporu zoper odgovor Centra za izobraževanje v pravosodju z dne 4. 9. 2013 (priloga A10) v zvezi z njegovo zahtevo, naj upravni organ ugotovi, da je izdani račun za plačilo stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita (PDI) izdan napačno, zaradi česar zahteva tudi njegov preklic.

V tožbi med drugim navaja, da sta mu bili 19. 1. 2010 (priloga A7) in 22. 3. 2010 (A8) izdani odločbi, v katerih so bili odmerjeni stroški PDI v skupni višini 780,00 EUR. Ker je obveznost plačila stroškov v 4. točki izreka obeh odločb določena pogojno, in sicer da jih je dolžan vrniti posameznik, ki v treh letih po opravljenem izpitu po svoji volji ne sklene delovnega razmerja v organih iz prvega odstavka 11. a člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI), odločbi ne moreta predstavljati izvršilnega naslova. Meni, da ravnanje upravnega organa kaže na napačno izvedbo oziroma na neizveden upravni postopek, omenjeni dopis pa da je pomenil odločanje o obveznosti v upravnem postopku.

Zato predlaga, naj sodišče upravnemu organu naloži izdajo upravne odločbe o obveznosti plačila stroškov izobraževanja. Če bo sodišče obvestila (poleg omenjenega še obvestili z dne 17. 10. 2013 in 10. 6. 2013) štelo za upravne akte, pa naj odloži izvršitev izpodbijanega akta – obveznosti za plačilo stroškov opravljanja PDI do izdaje pravnomočne odločbe, prvostopenjskemu organu pa naloži, da izda odločbo, s katero v okviru odločanja o pravicah in dolžnostih udeleženca v postopku ugotovi obveznost ali oprostitev plačila stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita, zoper katero bo dopustno tudi pravno sredstvo, ali da odloči, da tožnik ni dolžan povrniti stroškov opravljanja PDI in odpravi račun št. 203099-13-01992 z dne 13. 6. 2013. Odloči naj tudi, da se mu povrnejo stroški pritožbe z dne 7. 10. 2013 ter stroški tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker na podlagi navedenega ni bilo jasno, ali tožnik vlaga izpodbijano tožbo zoper obvestilo z dne 4. 9. 2013, kot je navedeno v uvodu tožbe, ali pa vlaga tožbo zaradi molka organa, kar izhaja iz njegovega predloga za izdajo odločbe, je sodišče tožnika pozvalo na odpravo pomanjkljivosti. Tožnik je v svoji vlogi z dne 20. 11. 2013 v bistvenem ponovil kronologijo dogodkov glede izdaje odločb o stroških opravljanja PDI kot pogojne obveznosti ter o obvestilu upravnega organa, da bo v zvezi s tem sprožena upravna izvršba. Poudarja, da je organ z dopisom z dne 4. 9. 2013 odločil o tem, da ni izpolnil pogojev za oprostitev plačila stroškov opravljanja PDI in da jih je dolžan vrniti.

Zato zahteva spremembo tega upravnega akta po četrti alineji prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in po prvi alineji drugega odstavka istega člena, podrejeno pa izdajo upravnega akta po drugi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1 in prvi alineji drugega odstavka istega člena. Navaja še, da kot primarni tožbeni zahtevek predlaga, naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta – obveznosti za povračilo stroškov opravljanja PDI do izdaje pravnomočne odločbe; naj odloči, da tožnik ni dolžan povrniti teh stroškov in odpravi obvestilo Ministrstva za pravosodje z dne 4. 9. 2013 ter račun z dne 13. 6. 2013. Podrejeno predlaga, naj sodišče odloži izvršitev obveznosti za povračilo stroškov opravljanja PDI do izdaje pravnomočne odločbe, da naloži prvostopenjskemu organu, da izda odločbo, s katero v okviru odločanja o pravicah in dolžnostih udeleženca v postopku ugotovi obveznost ali oprostitev plačila stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita, zoper katero bo dopustno tudi pravno sredstvo. Poleg tega zahteva še povračilo stroškov pritožbe z dne 7. 10. 2013 in stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K I. točki izreka Tožba ni dovoljena.

V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek istega člena). Navedeno pomeni, da tožbe v upravnem sporu ni mogoče vložiti zaradi vsakega ravnanja upravnih organov oziroma zaradi nestrinjanja z njegovimi stališči, ki jih izraža v komunikaciji s stranko, ampak le zoper upravni akt (odločbo, sklep), ki po svoji vsebini pomeni odločitev o tožnikovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi.

Izpodbijani dopis Ministrstva za pravosodje, Centra za izobraževanje v pravosodju, št. 604-545/2013 z dne 4. 9. 2013 ni upravni akt v smislu zgoraj navedenih določb ZUS-1. Že iz uvoda omenjenega dopisa izhaja, da gre za pojasnila k tožnikovim stališčem v vlogi z dne 10. 7. 2013 in ne za oblastveno odločanje, ki bi pomenilo, da je tožnik zaradi izpolnjenih pogojev dolžan povrniti stroške opravljanja PDI, ki so bili odmerjeni v 4. točki izreka odločb z dne 19. 1. 2010 in 22. 3. 2010. Pri tem je pravno nepomembno, da je upravni organ v tem dopisu pojasnjeval tudi, zakaj meni, da je za povrnitev stroškov izpolnjen pogoj iz 11. a člena ZPDI, ki je bil kot tak določen v 4. točki izreka omenjenih odločb iz leta 2010. Poleg tega obravnavani dopis nima sestavin odločbe v skladu z zahtevami ZUP v tretjem odstavku 210. člena ZUP (uvod, naziv, izrek, obrazložitev, pravni pouk, podpis uradne osebe in žig organa), kar velja tudi za dopisa istega organa z dne 10. 6. in 17. 10. 2013, zato z izpodbijano listino ni bilo odločeno o tožnikovi obveznosti.

Na navedeno ne more vplivati niti dejstvo, da je upravni organ tožniku v dopisu povedal, da bo sprožil postopek izvršbe upravnih odločb iz leta 2010. Ali je upravna odločba – v konkretnem primeru navedeni odločbi v 4. točki izreka odmerjata stroške, določata pa tudi, da je stroške izpita dolžan vrniti posameznik, ki v treh letih po opravljenem izpitu po svoji volji ne sklene delovnega razmerja v organih iz prvega odstavka 11.a člena ZPDI –, primeren izvršilni naslov, se presoja v izvršilnem postopku.

Ker torej izpodbijani dopis z dne 4. 9. 2013 ni upravni akt, niti drug akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, tožba na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni dovoljena in jo je treba zavreči. V zadevi pa niso izpolnjeni niti pogoji za vložitev tožbe zaradi molka upravnega organa, ko sodišče organu naloži izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tretja alineja prvega odstavka 33. člena v zvezi s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1).

Pogoji za vložitev tožbe zaradi molka so urejeni v 28. členu ZUS-1. Tako sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh (drugi odstavek). Po prejšnjem odstavku sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen (tretji odstavek). Če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ima stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje, ki je v tem primeru pristojen za odločanje. Zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor; če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena, pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe (četrti odstavek).

Iz navedenih določb izhaja, da je tožbo zaradi molka dopustno vložiti šele, če stranki v predpisanem roku ni bil izdan upravni akt in če niti na novo zahtevo ni bil izdan v nadaljnjih sedmih dneh. V prvem odstavku 222. člena ZUP je določeno, da mora biti odločba, če gre za odločanje v skrajšanem postopku, izdana v enem mesecu, sicer pa v dvomesečnem roku. Rok dveh mesecev je predviden v prvem odstavku 256. člena ZUP tudi za odločitev o pritožbi.

Iz listin, ki jih je tožnik priložil tožbi, je razvidno, da mu je upravni organ skupaj z dopisom z dne 10. 6. 2013 (A9), v katerem mu je bilo pojasnjeno, kdo ni dolžan vrniti stroškov opravljanja izpita, poslal tudi račun za njihovo plačilo. Nadalje je razvidno, da je tožnik šele v „pritožbi“ (A13), vloženi zoper obvestilo z dne 4. 9. 2013, zahteval, naj o tem, da je dolžan plačati zahtevane stroške, organ izda odločbo .

Ker od tožnikove zahteve v pritožbi z dne 7. 10. 2013 do vložitve tožbe v tem upravnem sporu 29. 10. 2013 omenjeni roki niso mogli preteči (tudi če bi, pa tožnik ni izkazal ponovne zahteve za izdajo odločbe), je tožba zaradi molka v tem pogledu preuranjena in s tem nedopustna (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). To pa ne vpliva na dolžnost organa, da odloči o tožnikovi zahtevi za izdajo upravnega akta.

K II. točki izreka Tožnik je v tožbi predlagal tudi izdajo začasne odredbe v skladu s tretjim odstavkom 30. člena ZUS, s katero naj sodišče prepove upravnemu organu izvršitev zahtevka za povračilo stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

Sedaj veljavni ZUS-1 ureja izdajo začasne odredbe v 32. členu. Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek). Iz enakih razlogov lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek).

Iz navedenih določb izhaja, da je procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi v konkretnem upravnem sporu obstoj dopustne tožbe. Ker je bilo ugotovljeno, da tožba v tej zadevi ni dovoljena, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).