Jedro

Z uveljavitvijo ZUJF ima pravico do varstva po ZVV vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njem nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti.

Upravne enote po uradni dolžnosti ugotavljajo, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. 1. 2013 dalje še izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu, in če ugotovijo, da jim ta pravica ne pripada več, razveljavijo odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona. Takšna zakonska ureditev, kot je že odločilo Ustavno sodišče, ni v neskladju z Ustavo.

Izrek

Postopek, prekinjen s sklepom tega sodišča opr. št. I U 1600/2012-11 z dne 19. 12. 2012, se nadaljuje.

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da tožniku od 1. 1. 2013 dalje ne pripada več pravica do zdravstvenega varstva – plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. Z isto odločbo je prvostopenjski organ razveljavil odločbo Upravne enote Ljubljana št. 130-1538/2011-4 z dne 19. 9. 2011, s katero je bila tožniku ta pravica priznana. V obrazložitvi odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na 100. člen Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki v prvem odstavku spreminja 6. člen Zakona o vojnih veteranih, po katerem ima pravico do varstva po tem zakonu vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njemu nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Upravne enote na podlagi drugega odstavka 231. člena ZUJF odločijo v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ali upravičenci do te pravice od 1. 1. 2013 dalje še izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice. Če ugotovijo, da teh pogojev ne izpolnjujejo več, se prejšnja odločba razveljavi. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik še ni dopolnil 55 let starosti in tudi ni trajno popolnoma nezmožen za delo, zato mu navedena pravica do zdravstvenega varstva – dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja od 1. 1. 2013 ne pripada več.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da mu je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v že pridobljeno pravico in da je tak poseg protiustaven. Pri tem se sklicuje na več odločb ustavnega sodišča, ki se nanašajo na prepoved retroaktivnega poseganja v pridobljene pravice. Razlogi, zaradi katerih zakonodajalec za naprej spremeni določeno ureditev, ne morejo biti že sami po sebi ustavno dopusten razlog za poseganje tudi v obstoječa pravna razmerja in položaje vojnih veteranov v preteklosti, to je v položaje tistih oseb, ki so pravice po prej veljavni ureditvi že pridobili. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe, oziroma naj upravno sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti skupaj s predlogom za začasno zadržanje izvrševanja zakona.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v svoji odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je s sklepom opr. št. I U 1600/2012-11 z dne 19. 12. 2012 prekinilo postopek in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF, ker je menilo, da je navedena ureditev v nasprotju s 155. členom ustave, ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z ustavo.

K točki I. izreka: Skladno s 156. členom ustave se postopek pred sodiščem, ki je bil prekinjen zaradi začetka postopka pred ustavnim sodiščem, nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča. Ker je ustavno sodišče o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo z zgoraj citirano odločbo, se skladno s 156. členom ustave postopek pred upravnim sodiščem v obravnavani zadevi nadaljuje.

K točki II. Izreka: Tožba ni utemeljena.

ZUJF v 100. členu določa, da se prvi odstavek 6. člena Zakona o vojnih veteranih spremeni tako, da ima pravico do varstva po tem zakonu vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je pri njemu nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti. Tožnik ne oporeka dejstvu, da še ni dopolnil 55 let starosti, niti ne zatrjuje, da bi pri njemu nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti.

ZUJF v drugem odstavku 231. člena določa, da upravne enote po uradni dolžnosti ugotavljajo, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. 1. 2013 dalje še izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu, in če ugotovijo, da jim ta pravica ne pripada več, razveljavijo odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona. Tožnik v tožbi oporeka skladnost navedenih določil z ustavo. Upravno sodišče se je strinjalo z navedbami tožnika v tožbi, da sta določbi prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF v nasprotju s 155. členom ustave, ker je menilo, da imata učinek za nazaj. Vendar pa ustavno sodišče navedenemu stališču ni sledilo in je z zgoraj citirano odločbo odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Iz navedenih razlogov je moralo sodišče tožbo zavrniti, skladno s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).