Jedro

Oškodovanec kot tožilec - pravica do pritožbe

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca B. L. d.o.o. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v višini 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 19641/2012 z dne 24. 6. 2013 obdolženko J. K. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storila kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), dejanje pa bi naj storila na tak način, da je dne 22. 11. 2011 v obratu oškodovane pravne osebe B. d.o.o. na naslovu ..., vzela z namenom protipravne prilastitve elektronsko merilno napravo za merjenje vlage v usnju, velikosti 14 x 6 cm, s čimer je oškodovala pravno osebo za 783,70 EUR. Na podlagi drugega odstavka 97. (pravilno 96.) člena ZKP je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka (92 člena) tega zakona ter potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se je pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca (v nadaljevanju pritožnica) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo po obtožnem predlogu oškodovanca kot tožilca, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica v pritožbi uvodoma navaja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, iz pritožbene obrazložitve pa je razbrati, da opozarja na procesno kršitev, ki pa ne predstavlja tako imenovane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, torej ne takšne taksativno navedene kršitve, glede katere velja zakonska domneva, da je vplivala na zakonitost napadene sodbe, zaradi česar pritožniku ni treba dokazovati vpliva te kršitve na zakonitost sodbe, temveč relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, katere preizkus je na podlagi podatkov spisa pokazal, da v konkretnem primeru ni verjetno izkazana vzročna zveza med kršitvijo določb procesnega zakona ter zakonitostjo in pravilnostjo sodbe.

- Pritožničina navedba, da ji je bila kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava in 367. člen ZKP) temelji na tem, da pravni pouk v prvostopenjski sodbi oškodovancu kot tožilcu ne daje podlage za vložitev pritožbe, ker vsebuje navedbo, da se zoper sodbo lahko pritoži le obdolženec, in nadalje, da je bil pritožnici prepis zvočnega posnetka z naroka za glavno obravnavo z dne 24. 6. 2013 poslan šele dva dni pred iztekom roka za pritožbo, s tem pa ji je bila odvzeta pravica do primernega časa za pripravo pritožbe in proučitev spisovnega gradiva (dokazov, izpovedb, listin).

- Iz pritožbene navedbe same jasno izhaja, da je pritožba zoper prvostopenjsko sodbo vložena. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 24. 6. 2013 je razvidno, da je bila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca prisotna ob izreku sodbe in njenih razlogov, ki jih je sodnica navedla ob razglasitvi sodbe, ter se odločila napovedati pritožbo zoper sodbo, o dolžnosti katere je bila ob razglasitvi sodbe tudi poučena. Ob izpolnitvi te procesne predpostavke za uporabo pravice do pritožbe in s tem jasnemu položaju oškodovanca kot tožilca kot upravičenca do pritožbe, ki je pravico do pritožbe po pooblaščenki uporabil, o v pritožbi zatrjevani kršitvi pravice do pritožbe tako ni mogoče govoriti.

- Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je prepis zvočnega zapisa zapisnika s tega naroka pooblaščenka oškodovanca kot tožilka prejela dne 3. 9. 2013. Zato je pravilna pritožbena ugotovitev o kršitvi ZKP in sicer določbe 442.a člena ZKP, po kateri morajo biti prepisi izdelani v treh dneh po napovedi pritožbe, vendar po drugih strani iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 24. 6. 2013 izhaja, da se je sodnica šele po končanem dokaznem postopku odločila za zvočno snemanje besede strank in po končani besedi strank naznanila, da je glavna obravnava končana. Tako zapozneli prepis zvočnega zapisa zapisnika ne more imeti nobenega vpliva na učinkovitost pritožničine pritožbe.

- Glede na obrazloženo se pokaže, da v pritožbi uveljavljana kršitev pravice do pravnega sredstva ni podana, pritožbeno sodišče pa kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) prav tako ni ugotovilo.

5. Pritožnica je pritožbo vložila tudi zaradi, kot je navedla v njenem uvodu, odločbe o stroških kazenskega postopka, vendar jo je v nadaljevanju pustila povsem neobrazloženo, zato pritožbe v tem delu pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

6. Sodišče prve stopnje je obdolženko oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP, ker ni bilo dokazano, da je obdolženka storila dejanje, katerega je obtožena. To je storilo za tem, ko je na podlagi ocene zagovora obdolženke samega zase in v povezavi z oceno ostalih dokazov, izvedenih v obširnem dokaznem postopku presodilo, da kljub dejstvu, da je obdolženka kritičnega dne uporabljala merilno napravo in da ji je bila naprava zasežena, ni mogoče na stopnji gotovosti govoriti o tem, da je obdolženka tista, ki si je z namenom protipravne prilastitve merilno napravo vzela.

- Pritožbena graja pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja izhaja iz drugačne ocene zagovora obdolženke in izpovedb prič, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Pritožba skuša prepričati, da dokazi ne potrjujejo navedb obdolženke o tem, da bi ji naj nekdo merilno napravo podtaknil v njen nahrbtnik in da so bili vsi dogodki dne 22. 11. 2011 odraz šikaniranja obdolženke.

- Takšna pritožbena izvajanja ne ponujajo ničesar novega, torej ničesar takšnega, kar ne bi bilo znano že prvostopenjskemu sodišču v času presoje. Pritožbeno sodišče, da ne bo ponavljanja, v celoti sprejema ustrezne razloge prvostopenjske sodbe kot pravilne in jim v bistvu nima ničesar dodati. Okoliščine splošne narave na strani obdolženkinega delodajalca (oškodovanca kot tožilca), povezane s prvo nezakonito odpovedjo delovnega razmerja obdolženki, njeno ponovno vrnitvijo na delo in odločitvami sodišč v zvezo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi obdolženki kot posledici obravnavanega kaznivega dejanja (te je sodišče prve stopnje izpostavilo v točkah 6, 7 in 11 na strani 5 in 6 sodbe, med drugim tudi v pritožbi izpostavljeno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek na Ptuju Pd 14/2012 z dne 28. 8. 2012m točka 38 na strani 16 sodbe), okoliščine konkretnega primera, o katerih so izpovedale številne priče in pričajo o pritisku na družbo V., ki je za oškodovano družbo opravljala nadzor nad vstopom in izstopom zaposlenih, ter prisotna varnostnika, da izvajata poostreno 100 % kontrolo oseb, ki so zapuščale podjetje, kar se do tega dne še ni zgodilo, in o razlogu za obdolženkino ponovno vrnitev na sedež družbe, ki je v neustrezni dokumentaciji za pred tem iznešene predmete po obdolženki nadrejeni A. K., s katero je potovala na in iz dela (točke 17, 18, 19, 20, 22, 23, 24, 25 na strani 8 do 11 sodbe), dejstvo, da ni mogoče izključiti uporabe merilne naprave tudi po drugih zaposlenih, ki so imeli dostop do predala obdolženke in s tem do njenega nahrbtnika (točka 13, 14 in 15 na strani 7 in 8 sodbe) in izkustveno primerna reakcija obdolženke, ki nikakor ni mogla vedeti in predvideti poostrenega nadzora in tako ni mogla predvideti, da se bo morala po tem, ko je bila praktično že na poti domov, vrniti nazaj in ponovno pokazati nahrbtnik, ko je presenečena in šokirana takoj dejala, da ji je bila merilna naprava podtaknjena in zahtevala, da se obvesti policijo, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča vzbujajo razumen dvom o tem, da je obdolženka sama vzela napravo za merjenje vlage in ga dala v nahrbtnik z namenom protipravne prilastitve. Povedano drugače, po presoji vseh obremenilnih in razbremenilnih za razsojo vplivnih dokazov, dejstev in okoliščin ni s potrebno stopnjo gotovosti izkazan in dokazan obdolženki očitani ji odvzem stvari, ter je odločitev sodišča prve stopnje, ki je po načelu v dvomu v korist obdolžene, obdolženko J. K. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, pravilna.

7. Glede na zgoraj navedeno se pokaže, da v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

8. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi pooblaščenke oškodovanca kot tožilca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

9. Glede na izid postopka je oškodovanec kot tožilec na podlagi 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso v znesku 360,00 EUR, ki jo je odmerilo pritožbeno sodišče po tar. št. 7222 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).