Jedro

Upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 706/2003-5 z dne 24.4.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 24.6.2002, s katero mu je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za nepremičnino v P., v znesku 1.264.637,00 SIT, ker navedena odločba ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V razlogih se sodišče prve stopnje sklicuje na 1. odstavek 3. člena ZUS, po katerem se sme upravni spor sprožiti le zoper dokončni upravni akt (to je upravni akt, ki je bil izdan na drugi stopnji, zoper upravni akt prve stopnje pa le, če proti njemu ni pritožbe v upravnem postopku) ter na 2. odstavek 4. člena ZUS po katerem upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno. V obravnavanem primeru tožnik v upravnem sporu izpodbija odločbo izdano v davčnem postopku na prvi stopnji, kljub pravilnemu pravnemu pouku, po katerem je imel pravico pritožbe na drugostopni davčni organ. Glede na določbi 1. odstavka 3. člena ter 2. odstavka 4. člena ZUS, je zato presodilo, da v upravnem sporu izpodbijana odločba ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Tožnik v pritožbi, v kateri uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava navaja, da mu izpodbijana odločba ni bila nikoli vročena. Kljub temu pa jo je prvostopni davčni organ obravnaval kot dokončno in pravnomočno. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je namreč na predlog Državnega pravobranilca RS na njeni podlagi izdalo sklep z dne 19.12.2002, o dovolitvi vknjižbe zastavne pravice in zaznambi izvršljivosti terjatve na njegovih nepremičninah vpisanih v vl. št. 317, k.o. P. Občina P. nikoli ni izdala podzakonskega akta, s katerim bi uredila odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče izpodbijani akt odpraviti že na podlagi 1. odstavka 35. člena ZUS. Kljub njegovi zahtevi tudi ni bila opravljena glavna obravnava. Zato predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 4. člena ZUS, na katero se pravilno sklicuje že sodišče prve stopnje, upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno. Tožnik, ki želi začeti upravni spor je, glede na navedeno zakonsko besedilo, torej dolžan izkoristiti pritožbo zoper upravni akt, če jo ima na voljo v upravnem postopku. Ker v obravnavanem primeru tožnik te možnosti ni izkoristil, kar v zadevi niti ni sporno, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je njegovo tožbo že v predhodnem preizkusu zavrglo. Ker pa jo je zavrglo na podlagi 3. in ne na podlagi 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS je kršilo pravila postopka v upravnem sporu, vendar ne bistveno; na obeh pravnih podlagah sprejeta odločitev ima namreč enake učinke. Glede na določbo 2. odstavka 4. člena ZUS tudi v pritožbi uveljavljani pritožbeni ugovori ne vplivajo na drugačno odločitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.