Jedro

Denacionalizacijski upravičenec je lahko samo oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi 2. odstavek izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije ... z dne 12.11.1993, s katerim je bil odpravljen Sklep oddelka za okolje in prostor Občine ... z dne 3.5.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v prvem odstavku izreka zavrgla pritožbo K.A., v drugem odstavku, pa je v zvezi s pritožbo A.J. odpravila sklep Oddelka za okolje in prostor občine ... z dne 3.5.1993, s katerim je bila zavrnjena zahteva A.J. za denacionalizacijo nepremičnine, vpisane v vl. št. 94, ker je ni vložila upravičena oseba (A.J. ni denacionalizacijski upravičenec). Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je vlagatelj zahteve A.J., 22.7.1947, od K.A. kupil nepremičnino, ki je bila tedaj vpisana pri vl. št. 94. Ta kupna pogodba je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani ... z dne 1.4.1949 izrečena za nično na podlagi 9. člena Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe. K.A. je bil leta 1948 obsojen na zaplembo vseh nepremičnin. Kot posledica izreka ničnosti navedenega pravnega posla je bila na podlagi te obsodbe tudi ta nepremičnina prenešena od zemljiškoknjižnega lastnika A. v splošno ljudsko premoženje. Po mnenju tožene stranke pa to še ne pomeni, da nepremičnina, ki je predmet zahteve, ni bila podržavljena vlagatelju zahteve. Zato je izpodbijani prvostopni sklep napačen. Ponoven vpis K.A. je bil potreben zaradi pravnotehnične izvedbe zaplembe, za A. pa ni imel dejanskih posledic, saj je 1947 nepremičnino prodal, zanjo prejel zahtevano kupnino in zato s posledicami podržavljenja nepremičnine, ni bil oškodovan. S sodbo, s katero je bila kupna pogodba z dne 22.7.1947 izrečena za nično, je prišlo do premika premoženja, ki je do tedaj sodilo v sfero A.J., v premoženje države in A.J. je bil tisti, ki je bil s podržavljenjem oškodovan. Zato ga je ob tem, da izpolnjuje druge pogoje iz ZDen, šteti za upravičenca, kar pomeni, da ni zakonskih ovir za uvedbo denacionalizacijskega postopka.

Tožnik v tožbi navaja, da mu do 12.1.1996, ko mu je bila zahteva za denacionalizacijo s strani Oddelka za okolje in prostor Upravne enote ... vročena, sploh ni vedel, da glede omenjene nepremičnine teče denacionalizacijski postopek. Tudi izpodbijana odločba mu ni bila vročena kot stranki v postopku. Nepremičnina, ki je predmet postopka, je v premoženju tožnika, zato je po Zakonu o denacionalizaciji - ZDen zavezanec, torej stranka v postopku. V skladu z določbami ZDen in Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) ima pravni in dejanski interes za vložitev tožbe, saj bi bil v primeru pravnomočnosti izpodbijane odločbe, obseg njegovega premoženja, ki se bo lastninil po ZLPP, spremenjen. Izpodbija le tisti del odločbe, s katero je tožena stranka odpravila prvostopni sklep. Tožena stranka je nepravilno uporabila določbe ZDen glede tega, kdo je upravičenec po določbah ZDen. V tem delu je razlogovanje tožene stranke tudi samo s seboj v nasprotju. Tožena stranka pravilno navaja, da je eden od kriterijev lastništvo premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi predpisov iz 3., 4. oz. 5. člena ZDen. Pridobitni način lastninske pravice na nepremičnini, je in je bil, že v času podržavljenja, vpis v javno knjigo. To načelo je bilo spoštovano tudi ob samem podržavljenju. Izbris lastninske pravice za A.J., je bil kljub tedanjim "brezpravnim časom" dosežen po sodni poti, na podlagi ugotovitve ničnosti pravnega posla in vzpostavitvijo prejšnjega stanja z vknjižbo lastninske pravice za K.A. pri nepremičnini vpisani v vl. št. 94. Šele po tej vknjižbi je bilo zemljiškoknjižno izvedeno podržavljenje. Tudi ZDen spoštuje prej omenjeno načelo o pridobitvi lastninske pravice. Še posebej je to načelo spoštovano v 1. odstavku 67. člena, ki govori o tem, na koga se glasi odločba - prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. V tem primeru je bil pred podržavljenjem lastnik predmetne nepremičnine K.A. in ne vlagatelj zahteve A.J. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Ker izpodbijana odločba tožniku, kot zavezancu v tem denacionalizacijskem postopku, ni bila vročena (niti tožnik kot stranka v postopku ni sodeloval - 60. člen ZDen), je sodišče tožbo, ki jo je tožnik vložil v zakonsko določenem roku 30 dni po prejemu izpodbijane odločbe (24. člen Zakona o upravnih sporih - ZUS), katere vročitev je naknadno zahteval in čemur tožena stranka ne oporeka (odgovor na tožbo), meritorno obravnavalo.

Po določbi 1. odstavka 67. člena ZDen se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca - prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. Upravičenci so po 1. odstavku 9. člena tega zakona osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Iz obeh citiranih zakonskih določb jasno izhaja, da je upravičenec lahko samo oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, naj bi bilo premoženje, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, podržavljeno K.A. in sicer s sodbo iz leta 1948, s katero je bil obsojen na zaplembo vseh njegovih nepremičnin oz. premoženja. A.J. naj bi 22.7.1947 nepremičnino, ki je predmet tega postopka, kupil od K.A. Kupna pogodba je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 1.4.1949 izrečena za nično na podlagi 9. člena Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (Ur. l. FLRJ, št. 61/46, 74/46), po kateri so veljali za nične vsi pravni posli osebe, ki je bila obsojena na zaplembo premoženja tudi, če so bili sklenjeni pred uvedbo postopka, v katerem je bila oseba obsojena. Na podlagi sodbe o ničnosti pravnega posla, sklenjenega dne 22.7.1947 med K.A. in A.J., je bilo v zemljiški knjigi najprej vzpostavljeno prvotno lastninsko stanje v korist K.A. in šele potem je bila izvedena vknjižba lastninske pravice na splošno ljudsko premoženje. Če te navedbe tožene stranke držijo (obsodbe iz leta 1948 o zaplembi vseh nepremičnin K.A. sodišče ni moglo preveriti, ker je v spisih ni), je sklep tožene stranke, da navedene okoliščine še ne pomenijo, da nepremičnina, ki je predmet denacionalizacije ni bila podržavljena vlagatelju zahteve - A.J. napačen, ker nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Če je bil pravni posel (sklenjen dne 22.7.1947) po sodišču izrečen za ničnega, pomeni, da sporna nepremičnina sploh ni mogla priti v lastnino A.J., saj ničnost učinkuje za nazaj vse od začetka sklenitve pravnega posla. Zato je brez pravne podlage razlogovanje tožene stranke, da je prišlo na podlagi sodbe, s katero je bila kupna pogodba z dne 22.7.1947 izrečena za nično, do premika premoženja, ki je do tedaj sodilo v premoženjsko sfero A.J., v premoženje države in da je bil A.J. tisti, ki je bil s podržavljenjem oškodovan. Verjetno je res, da je bil v tem primeru s podržavljenjem oškodovan A.J., če je ta plačal kupnino, pa mu je K.A. ni vrnil, vendar je ta okoliščina za odločitev v tej stvari nepomembna, ker to pravno razmerje med kupcem in prodajalcem v tem primeru na denacionalizacijski postopek ne more vplivati. Prvostopni organ je pravilno sklepal, da vlagatelj zahteve A.J. ni denacionalizacijski upravičenec, ker nepremičnina ni bila podržavljena njemu, ampak K.A. in je zato tudi pravilno odločil. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in nezakonito izpodbijano odločbo v 2. odstavku izreka odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Ur. l. SFRJ, št. 4/77), ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in na podlagi 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).