Jedro

Dejstvo je, da stanovanje, ki nima elektrike, ne more služiti svojemu namenu, saj brez električne energije v današnjem času ni mogoče zadovoljevati življenjskih potreb. Ukrepi, ki so potrebni, da določena stvar služi svojemu namenu, pa sodijo pod pojem nujnega rednega vzdrževanja.

Ker se bodo z nadomestitvijo soglasja za priklop na električno energijo šele vzpostavili pogoji za rabo stanovanja v skladu z namenom, ne gre za posel po petem odstavku 67. člena SPZ, pač pa po tretjem odstavku 67. člena SPZ.

Sklep sodišča ima enake pravne posledice kot sklep, ki bi ga sprejeli solastniki. Če bi se solastniki strinjali, da se stanovanje priklopi na električno omrežje, bi morali za realizacijo priklopa podpisati ustrezna soglasja in pogodbe, saj šele na podlagi teh dejanj lahko glede na predpise pride do priklopa. Ker nasprotni udeleženec potrebne dokumentacije noče podpisati oziroma noče sodelovati v postopku, ki je potreben za priklop na električno omrežje in skuša priklop na vse načine preprečiti, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v izreku izpodbijanega sklepa natančneje opredelilo ravnanja, za katera je nadomestilo njegovo soglasje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Predlagateljica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nadomestilo soglasje nasprotnega udeleženca za priključitev stanovanja, katerega solastnika sta udeleženca postopka vsak do 1/2, na električno omrežje, in sicer soglasja za izdajo soglasja za priključitev, sklenitev pogodbe o priključitvi in evidentiranje lastnika merilnega mesta ter pogodbe o uporabi sistema končnega odjemalca (točka I izreka); nadomestilo soglasje nasprotnega udeleženca za opravila, ki so potrebna za priključitev stanovanja na električno omrežje, kot so: sklenitev pogodbe o uporabi nepremičnine, izgradnjo energetsko infrastrukturnega objekta NN elektro priključka, z vzidavo nove priključne merilne omarice, kot izhaja iz PZI projekta, v kabelski vod za objekt A. cesta 1 (točka II izreka); in odločilo, da sta stroške celotnega posla priključitve na električno omrežje dolžna plačati udeleženca postopka vsak do 1/2 (točka III izreka).

2. Pritožuje se nasprotni udeleženec, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga višjemu sodišču, da spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da predlog za nadomestitev soglasja v celoti zavrne, podredno naj sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Nasprotuje stališču izpodbijanega sklepa, da se s priklopom na električno omrežje ohranja substanca stanovanja, zato gre za nujno vzdrževalno delo. Če se z določenim poslom zagotovi, da se stvar lahko uporablja in deluje skladno z njenim namenom, je takšen posel obratovalni. Gre za tipičen primer kontradiktorne obrazložitve. Da gre za obratovalni posel, potrjuje 25. člen Stanovanjskega zakonika (SZ-1), ki se ne nanaša samo na celotno stavbo, pač pa tudi na posamezne dele. Očitno zmotno je stališče, da je opredelitev vrste posla odvisna od tega, ali se stanovanje nahaja v večstanovanjski stavbi ali v stavbi, na kateri ni vzpostavljena etažna lastnina. Substanca stanovanja se zaradi nepriklopa na električno omrežje ne bo v ničemer poslabšala, ni popolnoma brez ogrevanja in bo ostalo v stanju, kot je že od leta 2003, in sicer je v dobrem stanju. S priklopom na električno omrežje se torej ne bodo ohranili pogoji za bivanje, ampak se bodo pogoji za bivanje šele zagotovili. Posli, s katerimi se zagotavljajo pogoji za bivanje, pa so obratovalni posli (tretji odstavek 25. člena SZ-1). Sodišče je zavzelo nerazumno stališče, da vsak posel, ki omogoča rabo stvari skladno z njenim namenom, pomeni nujno vzdrževalno delo. Ob taki razlagi je tudi menjava ključavnice nujni vzdrževalni posel. Pri presoji ali je priključitev stanovanja na električno omrežje v interesu skupnosti, je spregledano, da je predlagateljičin solastniški delež na nepremičnini predmet izvršbe. Vselitev predlagateljice v stanovanje bo kupce odvrnila od nakupa stanovanja, kar je glavni cilj predlagateljice, ki želi škodovati njegovim premoženjskem interesom. Gre za zlorabo in ji sodišče ne bi smelo nuditi varstva. Ker je sodišče štelo navedbe o izvršbi za nerelevantne, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pri presoji, ali je posel nujen za doseganje namena stvari, bi moralo sodišče upoštevati konkretni in ne abstraktni namen stvari. Konkretno stanovanje se ne uporablja za bivanje že od leta 2003 in med udeležencema ne obstaja soglasje glede načina rabe stanovanja, kar je posel izrednega upravljanja in bi moralo obstajati soglasje udeležencev, da se stanovanje uporablja za bivanje. Ne more eden od solastnikov samovoljno spremeniti dosedanjega načina rabe stanovanja, kar izhaja iz tehtno obrazložene sodbe VSL I Cp 444/2018. Razen tega je treba pojem nujno vzdrževalno delo razlagati v odvisnosti od okoliščin konkretnega primera, torej od načina rabe stanovanja in če se stanovanje ne uporablja za bivanje, je pojem nujnega vzdrževalnega dela treba razlagati ožje kot v primeru, če se stanovanje že uporablja za bivanje. V nepravdnem postopku ni mogoče doseči prisilnega vstopa člana skupnosti v pogodbeno razmerje, kar je storilo sodišče. Sklep ima enake pravne posledice, kot če bi tovrstni sklep sprejeli solastniki v okviru pravil rednega upravljanja. Prvostopenjsko sodišče pa je pritožnika prisililo, da vstopi v pogodbeno razmerje z Elektro Ljubljana d. d. To je v nasprotju z materialnim pravom. Če vstopa posameznega člana skupnosti v pogodbeno razmerje z izvajalcem posla ni mogoče doseči s sklepom, ki ga sprejmejo člani skupnosti sami, je jasno, da to tudi ne more biti vsebina sklepa, ki ga izda nepravdno sodišče. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je obligacijsko razmerje neizogibna posledica posla, v zvezi s katerim je bilo nadomeščeno soglasje solastnika. To, da izvajalec izvedbo posla pogojuje s tem, da so podpisniki pogodbe vsi člani skupnosti, sodišču ne daje podlage, da s sklepom odloči o nečem, kar ne more biti predmet nadomestitve soglasja. Predlagatelj mora to razčistiti z izvajalcem posla.

Sodišče predlagateljici za razširjeni predlog ni odmerilo sodne takse, ki je procesna predpostavka, zato je z odločanjem o razširjenem predlogu storilo postopkovno kršitev.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila. V celoti pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa in zavrača pritožbene navedbe ter predlaga, naj višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa za presojo predloga predlagateljice relevantna dejstva. Višje sodišče ugotavlja, da pritožba razloge izpodbijanega sklepa večkrat predstavi izven resničnega konteksta. Dejstva sama niso sporna. S tem, ko ni pritrdilo stališču nasprotnega udeleženca o izključnem namenu predlagateljice škodovati mu v postopku izvršbe, sodišče ni spregledalo relevantnih dejstev, pač pa je zavzelo pravno stališče, ki je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno. Tudi vse ostale ugovore nasprotnega udeleženca je zavrnilo s pravilnimi argumenti. Ker v pritožbi nasprotni udeleženec v bistvenem ponavlja predhodne trditve, se pritožbeno sodišče sklicuje na jasne, obsežno utemeljene razloge izpodbijanega sklepa. Večino ugovorov je pritožnik podal že v zvezi s predlogom predlagateljice za izdajo začasne odredbe in je višje sodišče v sklepu I Cp 622/2021, s katerim je potrdilo odločitev o izdaji začasne odredbe za nadomestitev soglasja nasprotnega udeleženca za priključitev stanovanja na električno omrežje, že zavzelo stališča v zvezi z njimi. Ker v celoti vztraja pri podanih argumentih, se sklicuje tudi na navedeni sklep.

6. Udeleženca sta vsak do 1/2 solastnika stanovanja, ki se nahaja v stavbi, v kateri nasprotni udeleženec opravlja svojo dejavnost. Stanovanje ni priključeno na električno omrežje. Dejstvo je, da stanovanje, ki nima elektrike, ne more služiti svojemu namenu, saj brez električne energije v današnjem času ni mogoče zadovoljevati življenjskih potreb. Ukrepi, ki so potrebni, da določena stvar služi svojemu namenu, pa sodijo pod pojem nujnega rednega vzdrževanja. Tako je utrjeno stališče sodne prakse1 in teorije2. Drugačno stališče bi pomenilo odstop od sodne prakse, za katerega po prepričanju pritožbenega sodišča v okoliščinah obravnavanega primera ni nobenega utemeljenega razloga. Primerjava z menjavo ključavnice ni na mestu. Ključavnica ni nujno potrebna v stanovanju, saj se nezaklenjene prostore da uporabljati za bivanje. S primerjanjem z neprimerljivo situacijo kršitve 14. člena Ustave RS ni mogoče utemeljiti.

7. V zvezi s sklicevanjem pritožnika na terminologijo iz 25. člena SZ-1 višje sodišče pojasnjuje, da določba ureja razmerja med etažnimi lastniki in upravnikom ter medsebojna razmerja etažnih lastnikov. Nahaja se v poglavju o upravljanju večstanovanjske stavbe. Iz tretjega odstavka 25. člena SZ-1 jasno izhaja, da se pojem obratovanje nanaša na sklepanje in izvrševanje poslov, ki so potrebni za zagotavljanje pogojev za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote ter za uporabo skupnih delov večstanovanjske stavbe. V stavbi, kjer se nahaja predmetno stanovanje, nesporno ni vzpostavljena etažna lastnina in stavbe ne upravlja upravnik. Gre za točno določen del stavbe, ki je v solasti obeh udeležencev. Situacija je enaka kot v primeru, ko solastnika enega od stanovanj v večstanovanjski stavbi ne bi uspela doseči soglasja za priključitev njunega stanovanja na električno omrežje: ali bo prišlo do priključitve, je odvisno od njune volje, soglasja lastnikov ostalih stanovanj ali upravnika stavbe ne potrebujeta. Udeleženca sta torej, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 10 izpodbijanega sklepa, v (klasični) solastninski skupnosti. Če med solastniki ni doseženo soglasje o poslu v zvezi z rednim upravljanjem, ki je nujen za redno vzdrževanje stvari v solastnini, pa skladno s prvim odstavkom 149. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) odloči sodišče. Na podlagi četrtega odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v primerih, ko se solastniki ne morejo sporazumeti glede posla, ki je nujen za redno vzdrževanje stvari, soglasje nadomesti sodišče. V obrazložitvi prvostopenjskega sodišča zakaj je treba priklop stanovanja na električno omrežje šteti za nujen vzdrževalni posel, ni nobenih nasprotij ali drugih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale preizkus miselnega toka sodišča. Uveljavljane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki glede spremembe dosedanjega načina rabe stanovanja. Da je del nepremičnine stanovanje, ni sporno. Osnovni namen vsakega stanovanja pa je nedvomno bivanje v njem; način rabe je bil določen z opredelitvijo prostorov kot stanovanjskih. Ker se bodo z nadomestitvijo soglasja za priklop na električno energijo šele vzpostavili pogoji za rabo stanovanja v skladu z namenom, ne gre za posel po petem odstavku 67. člena SPZ, pač pa po tretjem odstavku 67. člena SPZ. Ne gre za posel, s katerim bi se spremenil stanovanju namenjen del solastne nepremičnine v nestanovanjski del. Šele v tem primeru bi bilo namreč mogoče govoriti o poslu, ki spreminja način rabe stvari.

9. Z nadomestitvijo soglasja solastnika za priključitev na električno omrežje sodišče ni, kot skuša zavajajoče prikazati pritožba, odločilo kdo bo uporabljal stanovanje. S priklopom na električno energijo se bo omogočila uporaba nepremičnine v skladu z njenim namenom, ne pa nadomestilo soglasja nasprotnega udeleženca za bivanje predlagateljice v stanovanju. Sodna praksa, na katero se opira pritožnik (sodba VSL I Cp 444/2018), za obravnavano zadevo ni uporabna. Nanaša se namreč na tožbo za plačilo uporabnine, katere temelj so določbe Obligacijskega zakonika o neupravičeni obogatitvi, torej ne na razmerje med solastnikoma, kakršno se ureja v tem postopku. V resnici želi pritožnik doseči, da bi le on odločal o usodi solastne nepremičnine. Za tako ravnanje pa ni zakonske podlage. Solastnik ne more drugemu solastniku preprečiti, da ima stvar v posesti in jo uporablja sorazmerno svojemu idealnemu deležu (prvi odstavek 66. člena SPZ). Treba je upoštevati interes obeh solasnikov nepremičnine. Ker elektrika in s tem možnost bivanja v stanovanju brez dvoma poveča vrednost nepremičnine, tudi dvoma o tem, da je priklop stanovanja na električno omrežje v interesu obeh solastnikov, ne more biti. Nenazadnje bo kupnina za solastniški delež predlagateljice na stanovanju, ko bo to imelo električno energijo, gotovo višja, kot za prostore, ki ne morejo služiti stanovanjskemu namenu. Sam priklop stanovanja na električno omrežje, kar je predmet odločitve v tem postopku, kupcev torej ne bo odvrnil od nakupa stanovanja. Osebni interes nasprotnega udeleženca ne more prevladati nad interesom solastninske skupnosti. Zlorabo bi sodišče dopustilo, če bi upoštevalo interes le enega od solastnikov.

10. Pravilno je stališče pritožnika, da ima sklep sodišča enake pravne posledice kot sklep, ki bi ga sprejeli solastniki. Če bi se solastniki strinjali, da se stanovanje priklopi na električno omrežje, bi morali za realizacijo priklopa podpisati ustrezna soglasja in pogodbe, saj šele na podlagi teh dejanj lahko glede na predpise pride do priklopa. Ker nasprotni udeleženec potrebne dokumentacije noče podpisati oziroma noče sodelovati v postopku, ki je potreben za priklop na električno omrežje in skuša priklop na vse načine preprečiti, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v izreku izpodbijanega sklepa natančneje opredelilo ravnanja, za katera je nadomestilo njegovo soglasje. S tem je po vsebini nadomestilo njegovo soglasje za posel, ki je nujen za redno vzdrževanje stvari (četrti odstavek 67. člena SPZ). Ureditev je pač taka, da je za dobavo električne energije treba z dobaviteljem skleniti več pravnih poslov.

11. V drugi pripravljalni vlogi (list. št. 102 - 105) predlagateljica predloga za nadomestitev soglasja solastnika ni razširila. Šlo je zgolj za modifikacijo predloga glede na ravnanja nasprotnega udeleženca, saj je v predlogu le natančneje opredelila, kako naj sodišče nadomesti soglasje nasprotnega udeleženca. Dodatne takse za tako modificiran predlog ni in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko predlagateljice ni pozivalo na dodatno plačilo sodne takse.

12. Pritožbena kritika torej ni utemeljena. Izpodbijana odločitev je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP3, ni. Višje sodišče je zato pritožbo nasprotnega udeleženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in na prvem odstavku 40. člena ZNP-1, po katerem vsak udeleženec krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače. V zvezi s postopkom za nadomestitev soglasja solastnika zakon ne predpisuje drugačne porazdelitve stroškov posameznega udeleženca (le za skupne stroške je ureditev specialna).

1 Poleg v sklepu I Cp 622/2021 in v izpodbijanem sklepu navedene sodne prakse, ki je vsa izpred nekaj let, tudi sklep VSL I Cp 1436/2022, ki je bil izdan pred cca. 8 meseci; torej starejši pritrjuje tudi novejša sodna praksa. 2 Komentar V. Rijavec v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (Red.), GV Založba, Ljubljana 2004, stran 345 in L. M. Tomažič ter B. Bratina v: Odjem električne energije iz distribucijskega omrežja kot posel rednega upravljanja, Pravna praksa, št. 49-50/2016, stran 17-18. 3 ZPP se uporablja skladno z 42. členom ZNP-1.