Jedro

Pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba glede odločilnega dejstva (obstoja soglasja strank za spremembo pogodbe o zaposlitvi) nima jasnih razlogov, oziroma so ti med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve sodbe (podobno kot v prvi sodbi) zaključilo, da se je tožnik z razporeditvami na različna delovna mesta očitno strinjal, saj vse do poziva na izpolnitev obveznosti z dne 14. 12. 2016 kljub dolgoletnemu opravljanju dela servisnega sprejemnika glede vrste dela in višine plače ni imel nobenih pripomb, v 11. točki obrazložitve sodbe pa je obstoj zakonitega razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 utemeljilo zgolj z ugotovitvijo, da tožnik po stališču pritožbenega sodišča soglasja k znižanju plače ni podal. Povzeti razlogi v 10. in 11. točki obrazložitve sodbe so med seboj deloma v nasprotju, poleg tega pa pritožba utemeljeno opozarja, da takšno stališče v sodbi in sklepu pritožbenega sodišča Pdp 461/2019 ni bilo zavzeto.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani ugodilni del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, naj tožniku izplača odpravnino v znesku 3.934,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek); v presežku, to je za znesek 241,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (drugi odstavek). V II. in III. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo, naj tožniku obračuna odškodnino za čas odpovednega roka v znesku 3.557,18 EUR in nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta v znesku 1.066,60 EUR, mu po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V IV. točki izreka sodbe je toženi stranki za obdobje od septembra 2012 do decembra 2016 naložilo, naj tožniku obračuna razlike v plači v bruto zneskih, navedenih v izreku sodbe, mu po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca do plačila (prvi odstavek); v presežku je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (drugi odstavek). V V. točki izreka sodbe je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 8.534,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma podrejeno njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je ves čas trajanja delovnega razmerja veljala le pogodba o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007, saj tožnik dela vodje prodaje pretežni del tega obdobja ni opravljal. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni soglašal s spremembo pogodbe o zaposlitvi, je napačen in neobrazložen. Glede oblikovane dokazne ocene uveljavlja kršitvi 5. in 8. člena ZPP ter bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni ugotavljalo, ali sta stranki soglašali s spremembo pogodbe o zaposlitvi, temveč je odločitev oprlo izključno na stališče, ki iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča Pdp 461/2019 ne izhaja. Vztraja, da se je tožnik strinjal z razporeditvami na druga delovna mesta in nižjo osnovno plačo, saj vse do 14. 12. 2016 v zvezi s tem ni podal nobenih pripomb. Ker iz razlogov sodbe ne izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo izpovedi tožnika, da soglasja ni podal, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni bistveno, da tožnik pripravljenih pogodb o zaposlitvi ni podpisal, saj so bile vse spremembe dejansko realizirane, poleg tega pa je bilo pri toženi stranki po izpovedih direktorja A.A. in prič B.B. ter C.C. običajno, da se je podpisala le prva pogodba o zaposlitvi. Ni logično, da bi tožnik za relativno enostavno delo servisnega sprejemnika prejemal plačo, ki ustreza delovnemu mestu vodje prodaje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovega elektronskega sporočila D.D., v katerem je zahteval pojasnilo le glede znižanja plače v februarju in marcu 2012. Neutemeljeno je zavrnilo njen dokazni predlog za soočenje tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja, da pripravljene pogodbe o zaposlitvi, elektronsko sporočilo tožnika D.D. z dne 20. 4. 2012, elektronsko sporočilo E.E. z dne 26. 1. 2012, plačilne liste v spisu in izpovedi A.A. in B.B. dokazujejo njene navedbe, da je bila pogodba o zaposlitvi spremenjena. Ker za podajo izredne odpovedi ni bilo zakonitega razloga, tožnik do denarnih zahtevkov iz tega naslova ni upravičen. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Pri tem je po določbi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sta podani relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ter bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju uveljavlja pritožba.

6. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje sta stranki v času trajanja delovnega razmerja v pisni obliki sklenili le pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 za delovno mesto „vodja servisa F.“, v kateri je bila dogovorjena osnovna bruto plača v znesku 2.090,00 EUR in variabilni del plače. Tožnik je do leta 2012 delo opravljal na tem delovnem mestu, nato pa mu je tožena stranka odredila delo sprejemnika vozil z bruto plačo 1.241,75 EUR. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 3. 1. 2017 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženi stranki podal po 3. alineji (plačevanje bistveno zmanjšane plače) in 8. alineji (trpinčenje, poniževanje in ignoriranje na delovnem mestu) prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. RS, št. 21/13 in nasl.), v tem sporu pa je za obdobje od septembra 2012 do decembra 2016 zahteval razliko med dogovorjeno in izplačano plačo ter izplačilo z izredno odpovedjo povezanih denarnih zahtevkov.

7. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. Prvič je s sodbo I Pd 1593/2017 z dne 31. 1. 2019 tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrnilo, saj je presodilo, da tožnik ni bil žrtev trpinčenja in diskriminacije na delovnem mestu ter da tožena stranka tožniku ni izplačevala bistveno zmanjšane plače od dogovorjene, ker sta stranki ob vsakokratni razporeditvi tožnika na drugo delovno mesto soglašali s spremembo naziva delovnega mesta in višine osnovne plače. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 461/2019 z dne 6. 2. 2020 ugodilo pritožbi tožnika, izpodbijani zavrnilni del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je bil zaključek glede obstoja soglasja strank za spremembo pogodbe o zaposlitvi preuranjen. V novem postopku je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik postopek izredne odpovedi izvedel skladno z določbo drugega odstavka 111. člena ZDR-1 in da je za njeno podajo obstajal utemeljen razlog po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, saj mu je tožena stranka izplačevala bistveno zmanjšano plačo glede na dogovorjeno, zato je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo.

8. Pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba glede odločilnega dejstva (obstoja soglasja strank za spremembo pogodbe o zaposlitvi) nima jasnih razlogov, oziroma so ti med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve sodbe (podobno kot v prvi sodbi) zaključilo, da se je tožnik z razporeditvami na različna delovna mesta očitno strinjal, saj vse do poziva na izpolnitev obveznosti z dne 14. 12. 2016 kljub dolgoletnemu opravljanju dela servisnega sprejemnika glede vrste dela in višine plače ni imel nobenih pripomb, v 11. točki obrazložitve sodbe pa je obstoj zakonitega razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 utemeljilo zgolj z ugotovitvijo, da tožnik po stališču pritožbenega sodišča soglasja k znižanju plače ni podal. Povzeti razlogi v 10. in 11. točki obrazložitve sodbe so med seboj deloma v nasprotju, poleg tega pa pritožba utemeljeno opozarja, da takšno stališče v sodbi in sklepu pritožbenega sodišča Pdp 461/2019 ni bilo zavzeto. Pritožbeno sodišče je v navedeni odločbi zavzelo stališče, da morata biti ustno ali s konkludentnimi dejanji izraženi volji strank za spremembo pogodbe o zaposlitvi (v smislu določbe prvega odstavka 18. člena Obligacijskega zakonika ‒ OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) izraženi nedvoumno, kar še posebej velja za tožnika, ki je kot delavec šibkejša stranka v delovnem razmerju. Glede na navedeno je opozorilo na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da že ugotovitve glede večletnega opravljanja dela drugih delovnih mest za nižje plačilo, čemur tožnik ni izrecno ugovarjal, zadostujejo za zaključek, da je soglašal z izjavo druge (močnejše) pogodbene stranke glede spremembe pogodbe o zaposlitvi. Sodišču prve stopnje je zato naložilo, naj v novem sojenju po dopolnitvi dokaznega postopka ponovno presodi, ali je med strankama prišlo do soglasja volj glede spremembe naziva delovnega mesta in višine plače, pri čemer je breme dokazovanja na toženi stranki.

9. Sodišče prve stopnje je v novem postopku sicer povzelo izpoved tožnika, da mu je direktor tožene stranke zagotovil, da se ne bo nič spremenilo, da ni bilo nikoli govora o tem, da se mu bo plača znižala, in da se na izplačevanje nižje plače ni odzval zaradi strahu pred izgubo službe, vendar tega dokaza zaradi zmotnega izhodišča, da je stališče v zvezi s tem zavzelo že pritožbeno sodišče, ni ustrezno dokazno ocenilo. Nadalje ni niti povzelo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče B.B., iz katerih naj bi po zatrjevanju pritožbe izhajalo, da je tožnik ob vsakokratni razporeditvi na drugo delovno mesto soglašal z nižjim plačilom za delo. Tožena stranka je v potrditev teh navedb predložila tudi elektronsko sporočilo tožnika D.D. z dne 20. 4. 2012, do katerega se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prav tako ni opredelilo. Takšna nepopolna dokazna ocena glede odločilnega dejstva ni izdelana skladno z napotki iz 8. člena ZPP, ki zahteva skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, zato je v zvezi s tem utemeljen pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

10. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani ugodilni del sodbe (v II. in III. točki izreka ter v prvem odstavku I. in prvem odstavku IV. točke izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju upoštevaje navedena stališča pritožbenega sodišča celovito oceni vse izvedene dokaze, po potrebi dopolni dokazni postopek in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

11. Pritožbeno sodišče ugotovljenih kršitev postopka glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti, dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje pa bo tudi hitrejša in bolj ekonomična za stranki. Poleg tega bi v nasprotnem primeru dejansko stanje prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče, kar ni namen pritožbenega postopka. To še posebej velja v obravnavani zadevi, ko je bila zadeva že vrnjena v novo sojenje, pa sodišče prve stopnje ni ustrezno obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera je v razveljavitvenem sklepu opozorilo pritožbeno sodišče. Po presoji pritožbenega sodišča razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo povzročila kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.