Jedro

Tožena stranka je pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP v zvezi z vložitvijo pritožbe zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča, saj niso izpolnjeni pogoji po 24. členu ZBPP niti po tretjem odstavku 26. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 538/2020 z dne 13. 11. 2020, odločila, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) prosilca A.A., v tem upravnem sporu tožnika, zavrne. V obrazložitvi svoje odločitve je navedla, da je prosilec vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev pritožbe zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. VI Ps .../2020 z dne 4. 11. 2020. Tožena stranka je pri presoji izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP ugotovila, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) za dodelitev BPP. Tožena stranka pojasnjuje, da je iz navedene sodbe razvidno, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek prosilca za priznanje izredne denarne socialne pomoči za nakup znamk, pisem, kartuš za tiskalnik, papirja, pisal, telefonskih kartic, za stroške fotokopiranja, stroške izdelave osebne izkaznice in za pripravo prosilčeve obrambe v kazenski zadevi. Sodišče (tožena stranka) je ugotovilo, da navedeni stroški niso izredni stroški, ki bi bili povezani s preživljanjem, še posebej zato, ker se prosilec nahaja v zavodu za prestajanje kazni zapora, kjer je v celoti poskrbljeno za njegovo preživljanje. Tožena stranka ugotavlja, da je v konkretni zadevi že glede na naravo stvari očitno, da prosilec z vložitvijo pritožbe zoper navedeno sodbo ne bo mogel uspeti. Tožena stranka se sklicuje na 33. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), iz katerega izhaja, da se lahko izredna denarna socialna pomoč dodeli osebi samo v zares izrednih okoliščinah materialne ogroženosti, v katerih se je oseba znašla iz razlogov, na katere ni mogla vplivati, in še to samo za stroške, ki so vezani na preživljanje in jih zaradi svojih nizkih dohodkov ne more odpraviti, na nastanek le-teh pa ni mogla vplivati. Ugotavlja, da se prosilec nahaja v zaporu, kjer prestaja zaporno kazen na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, in se je torej v konkretni situaciji znašel po svoji krivdi oziroma iz razlogov, na katere bi lahko vplival. Zato do izredne denarne socialne pomoči ne more biti upravičen. Prav tako je v zaporu poskrbljeno za vse njegove osnovne življenjske potrebe, zato tudi dejansko ne izkazuje pogojev za priznanje izredne denarne socialne pomoči, saj stroški za nakup znamk, pisem, kartuš za tiskalnik, papirja, pisal, telefonskih kartic, stroški fotokopiranja, stroški izdelave osebne izkaznice in stroški priprave obrambe v kazenski zadevi niso stroški, ki bi bili vezani na preživljanje, čemur je izredna denarna socialna pomoč namenjena in se za druge stroške, za katere je prosilec zaprosil, ne more dodeliti. Poleg tega izhaja iz pisne izjave priče B.B., da je prosilec v primeru, da je zaprosil za znamke in kuverte, le-te v zavodu, kjer prestaja zaporno kazen, tudi prejel, prav tako je imel vseskozi dostop do papirja in pisal ter možnost fotokopiranja. Tožena stranka še poudarja, da se izredna denarna socialna pomoč zagotavlja za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje in ne več. Šteje se, da je preživetje omogočeno, če ima upravičenec zagotovljene dohodke za tekoče stroške osnovne prehrane, ogrevanje, osnovno obutev in obleko ter osnovno higieno oziroma, če ima upravičenec vse to zagotovljeno. V konkretnem primeru ima prosilec vse to zagotovljeno. Za priznanje izredne denarne socialne pomoči mora obstajati nek poseben izreden razlog, zaradi katerega je preživljanje posameznika ali družine ogroženo, takšne okoliščine pa v konkretnem primeru niso podane. Strokovna služba za BPP svojo ugotovitev, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh dodatno utemeljuje z dejstvom, da je prosilec sprožil že več upravnih sporov, v katerih gre za vsebinsko identične zadeve, pri tem pa navaja dve zadevi Upravnega sodišča Republike Slovenije, v katerih je sodišče tožbi zavrnilo. Glede na zgoraj navedeno in glede na izid v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da predmetno odločbo izpodbija po vseh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v nadaljevanju tožbe pa navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnik zatrjuje nepravilnost navedbe tožene stranke, da je zaprosil za BPP v obliki vložitve pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Dejstvo je, da je tožnik zaprosil za dve obliki BPP, in sicer za pravno svetovanje in za pravno svetovanje in zastopanje. Tožena stranka pa prošnje za pravno svetovanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP sploh ni obravnavala, čeprav bi jo morala. Že samo iz tega razloga je po tožnikovem stališču treba izpodbijano odločbo odpraviti. Nadalje tožnik v tožbi zatrjuje, da ne drži trditev tožene stranke, da z vložitvijo pritožbe zoper sodbo ne bi mogel uspeti. To je tožena stranka napačno utemeljila s 33. členom ZSVarPre, s čimer je presojala že samo zadevo, zaradi katere tožnik zaproša za BPP, s tem pa je prekoračila svoja pooblastila, saj bi morala presojati glede dodelitev BPP, česar pa ni storila. Po tožbenem stališču je zmotna navedba tožene stranke, da se je tožnik znašel v zaporu iz razlogov, na katere bi lahko vplival. Tožnik se v času sojenja zaradi svojega zdravstvenega stanja, ki je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, ni bil sposoben zagovarjati, zato samo dejstvo, da je na prestajanju zaporne kazni še ne pomeni, da do izredne denarne socialne pomoči ni upravičen. Tožena stranka svojo ugotovitev, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh, utemeljuje tudi z dejstvom, da je tožnik sprožil že več upravnih sporov. Ta ugotovitev in pa utemeljitev tožene stranke je po tožbenih navedbah popolnoma irelevantna za dodelitev BPP v zvezi z vložitvijo pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, saj tožnik ne želi sprožiti upravnega spora, o katerem bi odločalo Upravno sodišče RS, ampak želi sprožiti sodni postopek, o katerem bi odločalo VDSS, kot navaja tožnik v tožbi. Tožnik še navaja, da tožena stranka nikakor ni mogla oceniti možnosti verjetnega izgleda za uspeh, saj tožnik v prošnji za BPP ni navajal zmotno ugotovljenih oziroma novih dejstev, o katerih bi odločalo VDSS. To bi lahko storil le odvetnik tožnika, ko bi mu bila BPP dodeljena. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in tožniku BPP dodeli.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, vezano na pritožbo zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. VI Ps .../2020 z dne 4. 11. 2020. 6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik podal prošnjo za dodelitev predmetne BPP zaradi pravnega svetovanja po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP ter pravnega svetovanja in zastopanja pred sodišči na prvi stopnji po četrti alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP. To izhaja iz tožnikove prošnje za dodelitev BPP in priloge k prošnji.

7. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev BPP utemeljila z ugotovitvijo, da za dodelitev BPP niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 24. člena ZBPP.

8. V zvezi z delom tožnikove prošnje za dodelitev BPP, ki se nanaša na pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči na prvi stopnji po četrti alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotavljala, ali so za dodelitev BPP izpolnjeni pogoji po 24. členu ZBPP, v skladu s katerim se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. V tretjem odstavku navedene določbe je določeno, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

9. Sodišče je pri presoji pravilnosti odločitve tožene stranke v navedenem delu tožnikove prošnje za dodelitev BPP ugotovilo, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja tega t. i. objektivnega pogoja pravilno uporabila relevantne zakonske določbe. Pri tem je namreč pravilno uporabila standard očitnosti, katerega vsebina je v tem, da je že na prvi pogled možno zaznati, da prosilec pred sodiščem ne bo uspel s svojim zahtevkom. Tako je treba pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev iz 24. člena ZBPP v določeni meri opraviti tudi vsebinski preizkus zadeve, pri čemer predstavlja obseg oziroma meje tega preizkusa že omenjeni standard očitnosti. Sodišče v nasprotju s tožnikom ocenjuje, da je s takšno obrazložitvijo, kot jo je podala tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, glede na vsebino zadeve, zadoščeno tej zahtevi in je zaključek tožene stranke, da tožnik ni izkazal verjetnega izgleda za uspeh s predmetno pritožbo, pravilen. Iz teh razlogov sodišče zavrača tožbene ugovore, da je tožena stranka prekoračila svoja pooblastila s tem, ko je presojala samo zadevo, zaradi katere je tožnik zaprosil za dodelitev BPP. Sodišče glede nestrinjanja tožnika o razlogih, iz katerih je tožena stranka izpeljala zaključek, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v postopku, ugotavlja, da so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik znašel v zaporu iz razlogov, na katere bi lahko vplival, neutemljeni, saj je podlaga za takšen zaključek tožene stranke v pravnomočni obsodilni sodni odločbi. Sodišče pa k temu še pripominja, da je to le eden od razlogov, ki jih je uporabila tožena stranka pri argumentaciji sprejete odločitve. Glede na ostale razloge, na katere je tožena stranka oprla odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP, ki jih je v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložila, sodišče kot nerelevantne zavrača tožbene ugovore, povezane z navedbo tožene stranke, da je tožnik v vsebinsko identičnih zadevah sprožil že več upravnih sporov. Sodišče pa kot nejasne in z razlogi za sprejem izpodbijane odločitve nepovezane navedbe zavrača tudi tožbene očitke, da tožena stranka ni mogla oceniti možnosti verjetnega izgleda za uspeh, saj tožnik v prošnji za BPP ni navajal zmotno ugotovljenih oziroma novih dejstev, o katerih bi odločalo Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani, kar bi lahko storil le tožnikov odvetnik, ko bi mu bila BPP dodeljena.

10. Glede odločitve tožene stranke, ki se nanaša na zaprošeno pravno svetovanje po prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sprejela enotno odločitev za obe obliki zaprošene BPP. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v tem delu sicer napačno utemeljevala razlog za zavrnitev tožnikove prošnje. Tožena stranka namreč pri tem ni upoštevala, da peti odstavek 24. člena ZBPP določa, da se ne glede na določbe prejšnjih odstavkov BPP za pravno svetovanje po prvi alineji prvega odstavka 26. člena tega zakona dodeli brez ugotavljanja pogojev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Zato tožena stranka ni imela pravne podlage za presojo razumnosti tega dela prošnje glede na pogoje iz 24. člena ZBPP. Ne glede na te ugotovitve, pa sodišče ugotavlja, da je izpodbijani upravni akt v tem delu zakonit iz drugih razlogov, kot so navedeni v njegovi obrazložitvi, in ki jih sodišče navaja v nadaljevanju te sodbe.

11. Po tretjem odstavku 26. člena ZBPP se za pravno svetovanje iz prvega odstavka tega člena šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje. Preučitev pravnega položaja, predpisov in seznanitev s pravnimi sredstvi torej predpostavlja, da obstaja neko pravno vprašanje, za razjasnitev katerega je potrebno pravno znanje in o katerem je mogoče podati pravno mnenje o njegovih možnih pravnih rešitvah. Ne gre pa za pravno svetovanje v primeru, ko takšnega pravnega vprašanja ni (tako tudi Upravno sodišče Republike Slovenije v zadevah I U 1060/2018 in I U 554/2020).

12. Tožnik v prošnji za dodelitev BPP ne pove nič konkretnega v smislu odprtih pravnih (ali dejanskih) vprašanj, pri reševanju katerih bi potreboval pravno pomoč. Navaja zgolj to, da želi vložiti pritožbo zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ker je bilo v tem postopku nepravilno uporabljeno materialno pravo. S tem pa po presoji sodišča ne izkaže, da potrebuje pravno pomoč oziroma svetovanje, kakršno je opredeljeno v tretjem odstavku 26. člena ZBPP, v skladu s katerim mora obstajati določeno pravno vprašanje, za razjasnitev katerega je potrebno pravno znanje. Sodišče tako ugotavlja, da tožnik v predmetni prošnji za dodelitev BPP ne navaja nobenih dejstev in okoliščin v smislu opredelitve odprtih vprašanj, za katera bi potreboval strokovno pomoč.

13. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 in tretje alineje drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je v predmetni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti toženkine uporabe materialnega prava (v delu določb, ki opredeljuje pravilno uporabo 24. člena ZBPP in pojem pravnega svetovanja kot ene od oblik BPP), pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.