Jedro

V konkretnem primeru je imela oškodovanka t. i. neme degenerativne spremembe, ki niso predstavljale podlage za znižanje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode 750,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2003 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode pa se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 1.143,04 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi v nespremenjenem a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna toženi stranki plačati 121,09 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupni višini 3.746,77 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih odškodninskih obveznosti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper odločitev v delu, ki se nanaša na odškodnino za nepremoženjsko škodo, tj. glede zneska 3.115,50 EUR, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in naslovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni. Navaja, da bolečine po preteku enega leta od škodnega dogodka po mnenju izvedenke ni več mogoče pripisovati posledicam predmetne prometne nesreče, temveč izključno predhodno degenerativno obolelemu skeletu vratne hrbtenice. Previsoka je po njegovem mnenju tudi odškodnina za strah, saj ta ni trajal 6 mesecev, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč je naravo poškodbe razkrilo že zdravljenje neposredno po poškodbi. V zvezi z odškodnino iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa meni, da se sodišče prve stopnje ni kritično opredelilo do navedb izvedenke, da je lažja omejenost gibljivosti vratne hrbtenice pri tožnici tudi posledica predhodnega degenerativnega obolenja vratne hrbtenice. Splošno je tudi znano, da poškodbe, kot jih je utrpela tožnica in ki se kvalificirajo kot lažje telesne poškodbe, praviloma ne puščajo trajnejših posledic, zato je prisojena odškodnina 3.115 EUR odločno previsoka. Razen tega tožnica ni niti zatrjevala duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V zvezi z odmerjeno odškodnino za strah sodišče druge stopnje soglaša z dokazno oceno prvostopnega sodišča, da je sekundarni strah trajal šest mesecev, in prenehal šele potem, ko je kirurg travmatolog po predhodno opravljeni radiološki diagnostiki zdravljenje zaključil. Pritožnica nedokazano in laično v pritožbi trdi, da naj bi že zdravljenje neposredno po poškodbi pokazalo naravo poškodbe in torej te pritožbene trditve nimajo opore v izvedenih dokazih. Primerna je tudi odmera odškodnine za to odškodninsko postavko. Zato je v tem delu pritožba v celoti zavrnjena in potrjen izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče pa nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljen dejanski substrat zadeve zmotno uporabilo določbo 179. člena OZ v zvezi z odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj ni v zadostni meri upoštevalo načela objektivizacije odškodnine, ki je inherentno navedeni zakonski določbi. Glede na ugotovljen obseg škode v konkretnem primeru ter ob upoštevanju razmerij med malimi, velikimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, je namreč na prvi stopnji prisojena odškodnina iz teh naslovov previsoka. Načelo objektivne pogojenosti odškodnine terja upoštevanje objektivnih materialnih zmožnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih, s čimer se med drugim uresničujeta ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Zaradi nepravilnega neupoštevanja navedenega načela v konkretnem primeru odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini, kakor je bila prisojena na prvi stopnji, neupravičeno odstopa od zneskov, ki so jih slovenska sodišča prisojala v podobnih primerih.

V zvezi z izpodbijano odmero za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odmerjena odškodnina iz tega naslova v znesku 3.560,00 EUR previsoka. Upoštevaje ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znaša primeren znesek odškodnine 1.900,00 EUR. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je vendarle šlo za le en dan trajajoče hude bolečine ter nato še srednje bolečine v trajanju 30 dni, nato pa so sledile le še lažje. Tudi nevšečnosti med zdravljenjem spadajo med sorazmerno lažje – zgolj nošenje mehke vratne ortroze krajši čas, uživanje zdravil, kontrolni pregledi, fizioterapija in rentgensko slikanje. Pravilno pa so sicer upoštevane tudi s poškodbo vzpodbujene degenerativne spremembe, ki so bile prej neme in jih je zato potrebno upoštevati v prid oškodovanca pri odmeri odškodnine in se zato na ta račun odškodnina ne sme zniževati (1), vendar pa tudi te okoliščine same po sebi ne omogočajo prisojo takšne odškodnine, kakršno je odmerilo sodišče prve stopnje, temveč se odražajo v ugotovitvah o vrsti, trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter pravilnem denarnem ovrednotenju teh ugotovitev.

Previsoko je tudi odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s pritožnico, da sploh ni izkazane podlage za prisojo odškodnine za to vrsto škode. Vendarle gre za povečan napor, ki ga mora tožnica vložiti pri vsakodnevnih življenjskih aktivnostih – na primer pri daljšem pisanju, branju, delu z računalnikom pa tudi pri športnih aktivnostih, in ker je njen poklic vezan na delo z računalnikom, mora več truda vložiti tudi pri opravljanju svojega poklicnega dela (glej neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje), pri čemer vsekakor trpi duševne bolečine. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi se moralo upoštevati, da so na lažjo omejeno gibljivost hrbtenice v obsegu 40 % vplivale degenerativne spremembe. Slednje so bile prav tako neme, torej manifestirane šele na podlagi predmetne poškodbe, kar pomeni adekvatno vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nastalimi večjimi posledicami. Zato je pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za tožničin prispevek k nastalim posledicam poškodbe (glej tudi gornje razloge). Pritožnica pa ima prav, ko opozarja, da gre po izvedenkinem mnenju vendarle za v manjši meri povečane trajne napore pri izvrševanju vsakodnevnih poklicnih in drugih aktivnosti. Zato je odmerjeni znesek v višini 3.115,00 EUR previsok, primeren pa znesek 1.900,00 EUR.

Skupaj je sodišče druge stopnje torej tožnici iz naslova nepremoženjske škode priznalo odškodnino v znesku 4.690,00 EUR (tj. skupaj z nespremenjeno odškodnino za strah v višini 890,00 EUR), kar predstavlja pravično zadoščenje za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah, ki pa hkrati ni nezdružljivo z namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je torej moralo ob povedanem v omenjenih delih ugoditi pritožbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava v tem delu in spremeniti sodbo sodišča prve stopnje tako, da je znižalo odmerjeno odškodnino za skupaj 2.875,00 EUR. Ob upoštevanju nespornega valoriziranega zneska že izplačane odškodnine v višini 3.939,24 EUR, je sodišče druge stopnje toženi stranki tako v plačilo naložilo še 750,76 EUR (5. točka 358. člena ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano odločbo spremenilo, je moralo ponovno odločati tudi o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Odmero je opravilo na podlagi priglašenih stroškovnih postavk pravdnih strank, Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) ter Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST). Tožnici je priznalo 2.299,59 EUR stroškov odvetniških storitev, 33,00 EUR izdatkov za stranko in drugih izdatkov, 466,52 EUR DDV-ja od vsote navedenih zneskov, 500,88 EUR sodnih taks, 350,00 EUR predujma za izvedenca ter 24,00 EUR potnih stroškov. Zavrnilo pa je povračilo stroškov za pregled spisa in konferenco s stranko, za pregled sklepa, za pregled izvedenskega mnenja ter za obvestilo stranki o uspehu, saj ne gre za samostojne tarifne postavke v smislu OT, temveč za opravila, ki so že vsebovana v drugih tarifnih postavkah. Skupaj ji je torej priznalo 3.673,99 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji. Glede na to, da je tožnica v postopku na prvi stopnji uspela zgolj 39,25-odstotno (75-odstotno po temelju ter 3,5-odstotno po višini) ji je pritožbeno sodišče upoštevajoč določbo 2. odstavka 154. člena ZPP prisodilo 1.442,04 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji. Toženi stranki je priznalo 350 EUR stroškov za izvedenca, 129,66 EUR stroškov sodnih taks ter 12,52 EUR administrativnih stroškov – skupaj torej 492,18 EUR. Glede na njen 60,75-odstotni uspeh na prvi stopnji, ji je zato prisodilo 299,00 EUR. Po pobotanju dolgovanih zneskov je toženi stranki v plačilo naložilo 1.143,04 EUR pravdnih stroškov tožnice.

V postopku na drugi stopnji pa je toženi stranki priznalo stroške takse za pritožbo v višini 131,36 EUR ter administrativne stroške v višini 20,00 EUR – skupaj 151,36 EUR, kar pomeni, da ji je upoštevajoč njen 80-odstotni uspeh s pritožbo prisodilo 121,09 EUR.

(1) Primerjaj na primer: Sodba VS RS II Ips 636/2005 z dne 27.11.2007 (objavljeno v bazi: SOVS). Iz odločbe izhaja pravno stališče, da škoda zaradi degenerativnih sprememb, ki se pred škodnim dogodkom ni manifestirala, ni nenormalna, nenavadna okoliščina, zaradi katere bi bila škoda nesorazmerno večja. Škodo v takšnem obsegu je mogoče predvideti in ni nenavadna po splošnih življenjskih izkušnjah. Zato oškodovanec ni dolžan sam trpeti tisti del škode, ki ga je pripisati degenerativnim spremembam.