30. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 12. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-896/03 z dne 14. 1. 2004 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Cerknica št. P-692/02 z dne 6. 1. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP). Izrečena mu je bila denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter v plačilo naloženi stroški postopka.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitve 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Pritožnik navaja, da kritičnega dne ni vozil osebnega vozila, saj je bil doma in spal, kar bi lahko potrdila njegova žena, ki jo je predlagal za pričo. Po mnenju pritožnika je sodnik za prekrške odločbo oprl izključno na pričanje policistov. Pritožniku naj ne bi bila dana možnost soočenja s policisti in predlaganja prič ter naj ne bi bil opozorjen, da je lahko prisoten pri zaslišanju policistov in da jim lahko postavlja vprašanja. Kršitvi 22. in 23. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da je Senat za prekrške le potrdil prvostopno odločbo, ni pa se opredelil do pritožnikove pravice, da se v postopku brani. Po pritožnikovem mnenju mu pridobljeno vozniško dovoljenje ne more prenehati veljati zaradi storjenega prekrška, saj je pridobitev vezana na določeno zdravstveno stanje in znanje.

B.

3.Pritožnikove trditve, povezane s postopkom pred sodnikom za prekrške, se nanašajo predvsem na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Ustavno sodišče ni instanca organom, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali so bile z izpodbijanim aktom kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Ustavnopravno relevantni bi lahko bili očitki pritožnika, da je izpodbijana odločba Senata za prekrške brez razumne pravne obrazložitve. Obrazložena sodna odločba je namreč bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen ustave. Po oceni Ustavnega sodišča je Senat za prekrške svojo odločitev razumno in izčrpno utemeljil ter jo podprl z argumenti, ki temeljijo na načelu proste presoje dokazov in uveljavljenih pravilih interpretacije pravnih norm. Zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

5.Prav tako so neutemeljene pritožnikove navedbe, da mu ni bilo omogočeno, da se v postopku brani. Pritožnik je na prvi stopnji podal svoj zagovor. V njem je imel možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Enako možnost je imel v postopku s pritožbo, ki jo je tudi izkoristil. Tako Sodnik kot Senat za prekrške sta pretehtala njegov zagovor v povezavi z drugimi dokazi ter presojo dokazov in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Po Zakonu o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl.– ZP) je pritožnik imel možnost sodelovanja v postopku. Pritožnik ni z ničimer izkazal, da mu ta pravica ni bila dana, saj ni izkazal, da bi predlagal soočenje policistov ter svojo prisotnost pri zaslišanju policistov. Zgolj to, da je bil izid postopka zanj neugoden in da mu je bila izrečena stranska sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, še ne pomeni, da so organi v postopku o prekršku odločali pristransko, kar bi lahko pomenilo kršitev 22. oziroma prvega odstavka 23. člena Ustave.

6.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki pa je ne utemelji. Ustava v tem členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodniki za prekrške in Senat za prekrške so bili del sodne oblasti (glej odločbo št. U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995, Uradni list RS, št. 13/95 in OdlUS IV, 10). Glede na navedeno je bilo pritožniku sodno varstvo v postopku o prekršku zagotovljeno.

7.Pritožnik navaja, da je pridobljeno vozniško dovoljenje vezano na določeno njegovo znanje in zdravstveno stanje, zato mu zgolj zaradi storjenega prekrška ne more prenehati veljati. V zvezi s tem se Ustavno sodišče sklicuje na svojo odločbo št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 39/2000 in OdlUS IX, 58), v kateri je ugotovilo, da izpodbijane določbe ZVCP, ki določajo to sankcijo in omogočajo njeno izrekanje v postopku o prekršku, v tem pogledu niso v neskladju z Ustavo.

8.V čem naj bi bila z izpodbijanimi odločbami kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave), pritožnik ne utemelji. Zato Ustavno sodišče teh očitkov v ustavni pritožbi ni moglo preizkusiti.

9.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer