Jedro

Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna bruto plača delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, torej pred vročitvijo pogodbe o zaposlitvi in ne pred samim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Pravici do odpravnine se delavec ne more odpovedati, se pa ta lahko zmanjša za toliko, kolikor je delodajalec vplačal za dokup zavarovalne dobe delavcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki razliko do polne odpravnine v znesku 4.288.774,39 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka 1. izreka sodbe; obenem pa sklenilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 307.140,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka 2. izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oz. spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje prvenstveno ukvarjalo z vprašanjem, ali se kot osnova za odpravnino šteje povprečna plača delavca za zadnje tri mesece dela pred odpovedjo pogodbe ali pred dejanskim prenehanjem delovnega razmerja in se postavil na stališče, da se kot osnova šteje plača pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj se za osnovo za izračun odpravnine vzame povprečna plača zadnjih treh mesecev dela. Tožeča stranka je namreč v času odpovednega roka delala in tudi prejemala polno plačo za opravljeno delo. Tudi po prej veljavni delovnopravni zakonodaji se je kot osnova za izračun odpravnine štela povprečna plača za zadnje tri mesece dejansko opravljenega dela. Meni, da zakonodajalec z novim zakonom ni imel namena spreminjati tega določila in da je ureditev ostala enaka.

Prav tako se še vedno postavlja vprašanje, ali se kot osnova za izračun vzame bruto, ali neto plača. Po mnenju pritožbe se kot osnova za izračun vzame neto plača, ker se odpravnina izplačuje v neto znesku in ne zapade pod obveznosti plačila davka od osebnih dohodkov, niti se od nje ne odvajajo prispevki. Zato tožena stranka meni, da je to vprašanje še vedno aktualno.

Tožena stranka je za tožečo stranko zaradi dokupa delovne dobe plačala bistveno višjo odpravnino, kot ji jo je izračunala, poleg tega pa je imela tožeča stranka pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "direktor profitnega centra vdrževanja" sklenjeno le do

31.3.2003. Zaradi sanacijskih ukrepov pri toženi stranki v začetku leta 2003 z nobenim od direktorjev v rangu tožeče stranke ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za tako delo in tako plačilo kot so imeli v času od 1.3.2002 do 1.3.2003 in je bila vsem plača bistveno znižana. Vzrok za "razporeditev" na nižje plačano delovno mesto ni bil v tem, da bi tožeči stranki na ta način pripadala nižja odpravnina, pač pa je bil vzrok v poteku pogodbe o zaposlitvi in zaradi sanacijskih ukrepov pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določbe postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nedvomno sta stranki dne 2.4.2003 sklenili pogodbo, s katero sta se dogovorili, da je tožena stranka s plačilom dokupa delovne dobe razbremenjena obveznosti plačila odpravnine. Ta pogodba ni bila razveljavljena, niti z izrekom sodbe, niti ni bilo ugotovljeno, da je ta pogodba neveljavna. Če bi bila tožeča stranka pri sklepanju pogodbe zavedena, oz. če jo je sklenila v zmoti, bi morala uveljavljati razveljavitev pogodbe.

Tožeča stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004), na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, in soglaša s takimi dejanskimi, kot tudi s pravnimi zaključki.

Tožena stranka v pritožbi ni predlagala nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvenega in odločilnega pomena za zakonitost te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri izračunu odpravnine upoštevala povprečno plačo tožeče stranke v zadnjih treh mesecih (marec, april in maj 2003) pred prenehanjem delovnega razmerja tožeče stranke. Tožeča stranka je začela s

1.1.2003 opravljati drugo delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24.12.2002 (dokaz A 4), ki jo sicer ni podpisala - z znatno nižjo plačo, kot jo je imela na prejšnjem delovnem mestu, kjer je imela sklenjeno delovno pogodbo o zaposlitvi kot delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi - direktor profitnega centra vzdrževanje (dokaz B 6). Tako je v času treh mesecev pred prenehanjem delovnega razmerja, torej pred 1. julijem 2003, prejemala plačo v bruto znesku 296.471,50 SIT. V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še dva meseca pred tem pa plačo, ki je bila v bruto znesku povprečno 1.179.759,00 SIT.

Odpravnino delavcem, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, določa 109. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 - ZDR/02). 1. odst. tega člena določa, da je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je prejemal delavec v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Tako je bila odpravnina tožeče stranke opisno navedena tudi v obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 22.1.2003 (dokaz: A 6). Iz zakonske dikcije je popolnoma jasno, da je za izračun odpravnine potrebno kot osnovo vzeti trimesečno povprečje plače pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je nepravilno stališče tožene stranke, da se vzame za izračun odpravnine povprečje treh plač pred samim prenehanjem delovnega razmerja. Za takšno ravnanje tožena stranka ni imela pravne podlage, zato je njen izračun odpravnine za tožečo stranko nepravilen.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da določila 2. odst. 5. čl. pogodbe z dne 2.4.2003 (dokaz: A 8) o nakupu zavarovalne dobe za tožečo stranko, in sicer da delavec soglaša, da mu je zaradi dokupa zavarovalne dobe odpravnina že plačana, ni mogoče upoštevati. Pri tem je potrebno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-63/03-19 z dne 2.2.2005, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 14/2005 z dne 14.2.2005, iz katere izhaja, da se delavec ne more odpovedati odpravnini.

Izplačilo odpravnine v minimalni višini, določeni z zakonom (3. odst. 36.f čl. ZDR/90), je ZDR/90 določal kot dolžnost delodajalca, pri čemer ni predvideval nobene možnosti drugačnega dogovora z delavcem. ZDR/90 je izrecno določal le dva primera, ko delodajalec ni bil dolžan izplačati odpravnine, in sicer če je delodajalec delavcu zagotovil ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu ali če mu je dokupil delovno dobo (2. stavek 3. odst. 36.f čl. ZDR) in je za nakup delovne dobe uporabil celotno odpravnino. Le v teh primerih se je delodajalec lahko razbremenil plačila odpravnine. Da je bilo izplačilo odpravnine dolžnost delodajalca, ki ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, dodatno potrjuje tudi okoliščina, da je neplačilo odpravnine zakon določal kot prekršek (8. tč. 1. odst. 132. čl. ZDR/90).

Enako izhaja tudi iz 109. čl. ZDR/02, ki jasno določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, dolžan izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača (plača v bruto znesku, kar je že dalj časa uveljavljeno stališče sodne prakse), ki jo je prejel delavec, ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Iz 5. odst. 109. čl. pa izhaja, da se delodajalec in delavec le v postopku prisilne poravnave lahko pisno sporazumeta o načinu izplačila, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine po 2. odst. tega člena, če bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri delodajalcih. Izplačilo odpravnine v konkretnem primeru je torej dolžnost delodajalca in se ji delavec ne more odpovedati. Zato določbe 2. odst. 5. čl. pogodbe med strankama z dne 2.4.2003 ni mogoče razumeti kot določbe, ki bi omejila pravico do takšne višine odpravnine, ki tožniku pripada pa zakonu. Tožniku torej pripada razlika med zakonsko pripadajočo odpravnino in zneskom, ki ga je tožeča stranka zanj vplačala za dokup njegove zavarovalne dobe (in ki dejansko izhaja iz 4. in ne 5. člena pogodbe).

Po tem izračunu bi tožniku pripadala celo nekoliko višja razlika kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Ker pa se zoper sodbo pritožuje le tožena stranka, pritožbeno sodišče v prisojeni znesek ni poseglo (359. čl. ZPP).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je sklenilo, da tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).