Jedro

Ker tožnik kot namestnik vodje enote po prejšnjih predpisih ni bil upravičen do dodatka na vodstveno funkcijo, po novem zakonu pa se njegova funkcija ni mogla analogno šteti kot funkcija namestnika predstojnika, je odločitev tožene stranke, ko pri uvrstitvi v plačilni razred ni upoštevala določbe 3. odstavka 47. člena ZS, pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila tožnikovi pritožbi in svojo odločbo z dne 26.5.1994 spremenila tako, da je tožnika, sodnika Temeljnega sodišča v ..., s 1.7.1994 začasno uvrstila v plačilni razred 2,25, v ostalem obsegu pa pritožbo zavrnila. Glede zavrnilnega dela odločitve tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da ni uporabila določbe 3. odstavka 47. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Uradni list RS, št. 19/94), ker opravljanje funkcije namestnika vodje enote, določene z letnim razporedom dela temeljnega sodišča, ne prinaša dodatka za opravljanje navedenega dela in zato ne gre za izgubo pridobljene pravice.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka ob sicer nespornem dejanskem stanju napačno uporabila materialno pravo, ker ni izdala odločbe v skladu s 3. odstavkom 47. člena ZSS, po kateri ima namestnik predstojnika okrajnega sodišča enako plačo kot svetnik sodišča, to je količnik 2,94. Utemeljenost tožnikove trditve naj bi bila v analogiji, saj je tožena stranka pri izdaji odločb vodjem sedanjih enot upoštevala vsa določila navedenega zakona za predstojnike okrajnih sodišč, pri predsednikih temeljnih sodišč pa določbe o plačah predsednikov okrožnih sodišč. Zato je tožniku nerazumljivo, da se analogija ni upoštevala tudi pri njemu kot namestniku vodje enote, morda tudi ne pri drugih namestnikih. Tožnik poudarja, da svoje zahteve ne utemeljuje z morebitno pridobljeno pravico, ampak le z dejstvom, da opravlja naloge namestnika vodje enote, kar analogno pomeni naloge namestnika predstojnika okrajnega sodišča, za katerega pa je določena višina plače v 3. odstavku 47. člena ZSS. Nerazumljivo je tožniku tudi stališče sodnega sveta, da je izdal odločbe o uvrstitvi sodnikov v plačilne razrede ob predpostavki začasne razporeditve na okrajno in okrožno sodišče in še to le za sodnike Temeljnega sodišča v ..., kar je po tožnikovem mnenju povrzočilo občutno različno nagrajevanje za povsem enako delo. Pri izdaji odločb na drugi stopnji pa je sodni svet upošteval dosedanjo sodno prakso po določbi 3. odstavka 107. člena zakona o sodniški službi, kar naj bi bilo še eno neutemeljeno dodatno razlikovanje sodnikov med seboj. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe in njegovo uvrstitev v plačilni razred 2,94. V odgovoru na tožbo tožena stranka ugovarja navedbam tožeče stranke in navaja, da je uvedba novega načina oblikovanja sodniških plač od 1.7.1994 dalje terjala uporabo 2. odstavka 107. člena ZSS o uvrstitvi sodnika v plačilni razred. Navedena uvrstitev pa je poleg ostalega narekovala tudi predpostavko ustrezne razporeditve sodnika "praviloma" po kriterijih, določenih v 124. členu zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/94), ki pa zaradi začasne narave odločbe o uvrstitvi sodnikov v plačilni razred, ni bila uporabljena s stališča dokončne razporeditve. V dopolnitvi odgovora tožena stranka še dodaja, da po pregledu vseh odločb za sodnike, ki so opravljali funkcijo namestnika vodje enote bivših temeljnih sodišč, v nobenem primeru ni bila pri uvrščanju v plačilne razrede oziroma odločanju o dodatkih na vodstveno funkcijo uporabljena določba 3. odstavka 47. člena ZSS, torej noben sodnik, ki je opravljal funkcijo namestnika vodje enote sodišča, ni prejel dodatka na vodstveno funkcijo po citirani zakonski določbi.

Tožba ni utemeljena.

Po 129. členu Ustave je sodniška funkcija trajna. Po 2. odstavku 8. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91) sodniki rednih sodišč v primeru nove ureditve sodišč dokončajo svoj (omejeni) mandat v novih sodnih organih, kar v skladu s 107. členom ZSS pomeni, da funkcijo nadaljujejo do izteka mandata oziroma do izvolitve v trajni mandat. Določbe o plačah se uporabljajo od 1.7.1994 dalje (109. člen ZSS).

Tožnikova razvrstitev v plačilni razred znotraj prve skupine, opravljena na podlagi 2. odstavka 107. člena ZSS ter kriterijev, določenih v 124. členu ZS, upoštevaje starost, dolžino dosedanjega opravljanja sodniške funkcije ter akt o sistematizaciji, sodišču ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Nima pa prav tožnik, ko trdi, da bi pri njem kot namestniku vodje enote se morala upoštevati analogija, kar bi pomenilo, da bi tožena stranka pri določitvi njegove plače morala uporabiti določbo 3. odstavka 47. člena ZSS, po kateri ima podpredsednik sodišča oziroma namestnik predstojnika enako plačo, kot svetnik sodišča. Po 1. odstavku 66. člena ZS se sicer res določbe tega zakona o predsedniku in podpredsedniku smiselno uporabljajo tudi za predstojnika okrajnega sodišča in njegovega namestnika. Ker pa so po določbi 132. člena ZS morali biti predsedniki sodišč imenovani izmed sodnikov, izvoljenih v trajno sodniško funkcijo, so do njihovega imenovanja opravljali funkcijo predsednikov predsedniki rednih sodišč, izvoljeni po dosedanjih predpisih, in sicer funkcijo predsednikov okrožnih sodnišč predsedniki temeljnih sodišč, funkcijo predstojnikov okrajnih sodišč pa vodje enot, ki so to funkcijo opravljali ob uveljavitvi tega zakona. To pomeni, da je po tej izrecni prehodni zakonski določbi veljala na zakonu utemeljena analogija za čas do imenovanja predsednikov novih sodišč le za predsednike okrožnih sodišč in predstojnike okrajnih sodišč, ne pa tudi za njihove namestnike. Ker tožnik kot namestnik vodje enote po prejšnjih predpisih ni bil upravičen do dodatka na vodstveno funkcijo, po novem zakonu pa se njegova funkcija ni mogla analogno šteti kot funkcija namestnika predstojnika, je odločitev tožene stranke, ko pri uvrstitvi v plačilni razred ni upoštevala določbe 3. odstavka 47. člena ZS, tudi po presoji sodišča pravilna. Zato tudi tožnikovi ugovori o domnevno neenakem obravnavanju predsednikov in podpredsednikov okrožnih sodišč ter predstojnikov okrajnih sodišč in njihovih namestnikov glede dodatka na vodstveno funkcijo, niso utemeljeni.

Sodišče je moralo neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je v skladu s določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94 smiselno uporabilo kot republiški predpis.