Jedro

V kolikor protipravno pridobljena korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, se njena pridobitev in višina ugotavljata posebej, pri čemer sodišče obdolženemu odvzame premoženjsko korist samo, če zanesljivo, z enako stopnjo prepričanja, kot velja za odločbo o krivdi, ugotovi, da jo je obdolženi s kaznivim dejanjem ali zaradi njega sploh pridobil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje glede na opis dejanja (neupravičeno zaradi nadaljnje prodaje ali dajanja v promet hranil substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge) izreka izpodbijane sodbe ni imelo podlage za zaključek, da si je obdolženi z inkriminiranim dejanjem dejansko pridobil tudi protipravno premoženjsko korist, niti se to v opisu dejanja ne zatrjuje. Pri kaznivem dejanju po 186. členu KZ-1 pridobitev protipravne premoženjske korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato tudi ni potrebno, da bi bila v konkretnih opisih obdolženemu očitanih dejanj navedena. Vendar pa mora sodišče pri kaznivih dejanjih, ko pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja, le-to ugotavljati posebej in zanesljivo ugotoviti, ali je bila s kaznivim dejanjem oziroma zaradi njega sploh pridobljena. Višja državna tožilka v graji izpodbijane odločitve in prezentaciji lastnih dejanskih in pravnih zaključkov povsem prezre vlogo, ki ji kot procesni udeleženki pritiče na točki ugotavljanja obstoja in višine premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. V skladu z adversarno naravo kazenskega postopka namreč zgolj postavitev zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne zadošča, ampak se v okviru postopka ugotavljanja koristi pričakuje tudi njeno aktivno (so)delovanje (iskanje in predlaganje dokazov). Pritožbeno sodišče opozarja, da je prvostopenjski sodnik sicer res dolžan odločiti o odvzemu premoženjske koristi, vendar pri tem ne sme prestopiti meja sodne funkcije.

Izrek

I. Pritožbi višje državne tožilke in zagovornikov obdolženega A. A. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo, po sprejetem priznanju krivde, obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 mu je bila izrečena kazen zapora eno leto, v katero se po prvem odstavku 56. člena KZ-1 všteje čas, ki ga je obdolženi prestal v priporu, in sicer od dne 7. 6. 2022 od 6.10 ure dalje. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je bila obdolženemu zasežena prepovedana droga (konoplja, kokain in heroin) odvzeta, medtem ko je bil po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in njegovih izdatkov oproščen.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - višja državna tožilka zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da na podlagi 74. člena KZ-1 obdolženemu protipravno pridobljeno premoženjsko korist, in sicer denar v znesku 18.545,00 EUR, odvzame; - zagovorniki obdolženega zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče obdolženemu izreče nižjo kazen zapora.

3. Na pritožbo višje državne tožilke so odgovorili zagovorniki obdolženega in predlagali, da se pritožbi ne ugodi.

4. Pritožbeno sodišče je o seji in sestavi senata obvestilo obdolženega in njegove zagovornike, kot so slednji predlagali v pritožbi, v skladu s prvim odstavka 378. člena ZKP pa tudi pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru. Medtem ko je višji državni tožilec svoj izostanek opravičil, pa sta se pritožbene seje udeležila substitutka zagovornikov obdolženega in obdolženi preko videokonferenčne povezave z Zavodom za prestajanje kazni X. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Jedro graje izpodbijane odločbe o kazenski sankciji je v trditvi zagovornikov obdolženega, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin. Tozadevno izpostavljajo, da so priznanje, očetovstvo in dejstvo, da se je obdolženemu očitala samo hramba prepovedane droge dovolj, da bi se kazen odmerila pod zakonski minimum.

7. S takšnimi pritožbenimi izvajanji se ne gre strinjati. V točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe predstavljene olajševalne in obteževalne okoliščine po oceni pritožbenega sodišča ne dajejo podlage za izrek nižje kazni zapora, za kar si brezuspešno prizadevajo pritožniki. Tako pritožbeno izpostavljene olajševalne kot po sodišču prve stopnje ugotovljene obteževalne okoliščine so bile namreč ovrednotene celostno, primerno in v pravilnem sorazmerju. V izpodbijani odločitvi prvostopenjskega sodišča je prepoznati korektno upoštevanje načela individualizacije kazni, zato zagovornikom obdolženega ne gre slediti v posplošenih lastnih zaključkih, da so priznanje storitve očitanega kaznivega dejanja, očetovstvo in dejstvo, da se obdolženemu očita samo hramba prepovedane droge dovolj tehten argument, da se izrečena kazen odmeri pod zakonski minimum. Pritožbeni preizkus je namreč pokazal, da je z odmero izpodbijane kazenske sankcije znotraj predpisanih zakonskih meja sodišče prve stopnje v povsem primernem obsegu izvršilo pripadajočo mu diskrecijsko pravico. Posledično pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrečena kazenska sankcija po vrsti in višini povsem ustreza teži storjenega kaznivega dejanja in krivdi obdolženega ter da ni drugih ali novih okoliščin, ki bi terjale milejši kazensko pravni odziv.

8. S pritožbo zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi pa brez uspeha ostaja tudi višja državna tožilka, ki ugotovitve prvostopenjskega sodišča označuje kot zmotne oziroma napačne. Pri tem izpostavlja, da so policisti pri opravljenih hišnih preiskavah v stanovanjih obdolženega v G. v L. našli večje količine prepovedane droge (konopljo, heroin in kokain), pri čemer so količine teh drog kazale na namen nadaljnje prodaje in ne na osebne potrebe obdolženega, ki je bil že trikrat pravnomočno obsojen za istovrstno kaznivo dejanje. Ne glede na to, da se se v izreku izpodbijane sodbe obdolženemu ne očita prodaja prepovedanih drog, pritožnica smatra, da je imel prepovedane droge pripravljene za prodajo, katere je verjetno že prodal in na ta način zaključi, da zaseženi denar izhaja iz poslov s prepovedanimi drogami, s katerimi se obdolženi glede na večkratno predkaznovanost vsekakor ukvarja. Obenem izpostavi, da je obdolženi brez zaposlitve in brez drugih sredstev za preživljanje ter oceni, da mu preprodaja prepovedanih drog predstavlja edini vir preživetja. Hkrati zavrne navedbe obdolženčevega zagovornika, da je dejansko celoten najdeni denar v okviru hišne preiskave od obdolženčeve mame B. B. in partnerke C. C. Tozadevno izpostavi, da je zagovornik obdolženega kot dokaz predložil zgolj dvig iz bančnega računa z dne 22. 6. 2021 s strani B. B. v višini 15.900,00 EUR, pri čemer pa pogreša obrazložitev, kdaj in v kolikšni višini je dvig gotovine opravila C. C., za katero je obramba navedla, da je leta 2020 dvignila potrošniški kredit za plačilo avansa izvajalcu fasadnih del. Nadalje poudarja, da iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil predračun za plačilo avansa izdan dne 1. 3. 2021 v višini 2.438,36 EUR ter posledično kot neobičajno oceni okoliščini, da se je takšna količina denarja hranila doma že eno leto pred izdanim predračunom in na bančnem računu C. C. oziroma na bančnem računu B. B. Prav tako kot nejasne ovrednoti navedbe zagovornika obdolženega glede izposoje denarja v višini 18.210,00 EUR s strani očeta obdolženčeve partnerke Č. Č. od D. D., ki v kazenskem postopku ni bil zaslišan, kar je razlog, da vse okoliščine glede konkretnega posojila niso znane.

9. Povzetemu stališču višje državne državne ne gre slediti. ZKP določa, da se premoženjska korist, ki je bila dosežena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, v kazenskem postopku ugotavlja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 499. člena ZKP) in da morajo sodišče in drugi organi, pred katerimi teče kazenski postopek, med postopkom zbirati dokaze in raziskovati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi (drugi odstavek 499. člena ZKP). V zvezi s citiranimi določbami ZKP tako velja, da v kolikor protipravno pridobljena korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, se njena pridobitev in višina ugotavljata posebej, pri čemer sodišče obdolženemu odvzame premoženjsko korist samo, če zanesljivo, z enako stopnjo prepričanja, kot velja za odločbo o krivdi, ugotovi, da jo je obdolženi s kaznivim dejanjem ali zaradi njega sploh pridobil.1 Pri tem odločitev o pridobitvi premoženjske koristi ne sme temeljiti na prostem preudarku; ta se nanaša samo na znesek pridobljene premoženjske koristi, ki ni hkrati zakonski znak kaznivega dejanja; odmera premoženjske koristi po prostem preudarku pa mora vselej temeljiti na dejstvih, ugotovljenih v postopku, ali na drugih splošno znanih dejstvih, mora biti logična in izkustveno sprejemljiva.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje glede na opis dejanja (neupravičeno zaradi nadaljnje prodaje ali dajanja v promet hranil substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge) izreka izpodbijane sodbe ni imelo podlage za zaključek, da si je obdolženi z inkriminiranim dejanjem dejansko pridobil tudi protipravno premoženjsko korist, niti se to v opisu dejanja ne zatrjuje. Pri kaznivem dejanju po 186. členu KZ-1 pridobitev protipravne premoženjske korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato tudi ni potrebno, da bi bila v konkretnih opisih obdolženemu očitanih dejanj navedena. Vendar pa mora sodišče pri kaznivih dejanjih, ko pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja, le-to ugotavljati posebej in zanesljivo ugotoviti, ali je bila s kaznivim dejanjem oziroma zaradi njega sploh pridobljena.

11. Višja državna tožilka v graji izpodbijane odločitve in prezentaciji lastnih dejanskih in pravnih zaključkov povsem prezre vlogo, ki ji kot procesni udeleženki pritiče na točki ugotavljanja obstoja in višine premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. V skladu z adversarno naravo kazenskega postopka namreč zgolj postavitev zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne zadošča, ampak se v okviru postopka ugotavljanja koristi pričakuje tudi njeno aktivno (so)delovanje (iskanje in predlaganje dokazov). Pritožbeno sodišče opozarja, da je prvostopenjski sodnik sicer res dolžan odločiti o odvzemu premoženjske koristi, vendar pri tem ne sme prestopiti meja sodne funkcije. Ko premoženjska korist ni del opisa kaznivega dejanja – kakor v danem primeru – sodišče zavezujejo načelo iskanja materialne resnice, načelo proste presoje dokazov in doktrina o nedovoljenih dokazih.2 Posledično je dolžnost procesne udeleženke, v konkretnem primeru višje državne tožilke, da se kot stranka kazenskega postopka angažira pri ugotavljanju premoženja, če oziroma ki bi ga bilo treba vzeti, da predlaga dokaze in na ta način prvostopenjskemu sodniku oziroma sodnemu senatu omogoči izpolniti dolžnostno ravnanje. Prvostopenjsko sodišče bi torej moralo šele po izvedenem dokaznem postopku in pravilih dokaznega prava posebej ugotavljati, ali je obdolženi z inkriminiranim dejanjem sploh pridobil premoženjsko korist.3

12. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz točke 7 obrazložitve razlogov izpodbijane sodbe, sprejeti zaključek, da obdolženemu zaseženega denarja v višini 18.545,00 EUR ni odvzelo, oprlo na obrazložitev, da na podlagi opisa storitve kaznivega dejanja ter listin, ki se nahajajo v spisu, ne more brez vsakega dvoma zaključiti, da ta denar oziroma premoženjska korist izhaja iz naslova pridobitve s kaznivim dejanjem. Pri tem je utemeljeno posebej opozorilo, da se po obtožbi tožilstva obdolženemu očita, da je neupravičeno zaradi nadaljnje prodaje ali dajanja v promet hranil substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge na ta način, da je dne 7. 6. 2022 v G. na naslovu Uica 15, zaradi nadaljnje prodaje neupravičeno hranil najmanj 5000 g konoplje in najmanj 186,2 g kokaina ter na naslovu v L., Ulica 26, zaradi nadaljnje prodaje hranil 2000 g konoplje in 400 g heroina. Ocena prvostopenjskega sodišča, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja le izvršitvena oblika neupravičene hrambe zaradi nadaljnje prodaje, ne pa tudi, da je obdolženi prepovedano drogo tudi že dejansko prodajal in s tem pridobil protipravno premoženjsko korist, je pravilna in podprta s tehtnimi razlogi. Višja državna tožilka namreč tudi zanemari dejstvo, da se obdolženi sploh ni dolžan izjasniti o predlogu obtožbe, da se mu odvzame premoženjska korist, niti ni dolžan izkazovati zakonitosti denarnih sredstev, ki so mu bila zasežena v okviru hišne preiskave. Pritožbeno izpostavljene okoliščine, da je bil obdolženi že trikrat pravnomočno obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, ter lastno ocenjevanje višje državne tožilke, da je prepovedano drogo verjetno že prodal in trditev, ki ostaja nedokazana, da zaseženi denar izhaja dejansko iz poslov s prepovedanimi drogami, kot tudi, da je obdolženi brez zaposlitve in brez drugih sredstev za preživljanje ter da mu preprodaja prepovedanih drog predstavlja edini vir preživetja, glede na predhodno predstavljeno razlogovanje ne morejo biti podlaga za odločitev sodišča prve stopnje o odvzemu premoženjske koristi. Ta odločitev mora temeljiti na konkretnih dokazih, ki na ravni prepričanja izkazujejo, da si je obdolženi s storjenim kaznivim dejanjem dejansko pridobil premoženjsko korist in le tak zanesljiv zaključek opravičuje njen odvzem. Pritožbeno sodišče glede na vrsto in naravo kaznivega dejanja ter okoliščino obdolženčeve nezaposlenosti, na načelni ravni sprejema izkustveno sprejemljivo in logično presojo višje državne tožilke, da je obdolženi kaznivo dejanje očitno izvrševal z namenom pridobivanja dodatnih denarnih sredstev, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča ob izostanku drugih dokazno določno podprtih konkretnih okoliščin, ki bi nedvomno izkazovale, da si je obdolženi A. A. z inkriminiranimi dejanji dejansko pridobil premoženjsko korist ni, vsaj ne takšnih, ki bi zadostile zahtevanemu kriteriju prepričanja o pridobitvi protipravne premoženjske koristi. Zaključki višje državne tožilke temeljijo zgolj na dokazno nepodprtem posplošenem sklepanju, na podlagi katerega ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da obdolženemu zaseženi denar izvira iz naslova izvrševanja kaznivih dejanj, zato tudi ni najti podlage za odvzem zatrjevane protipravno pridobljene premoženjske koristi.

13. Ker pritožbeno sodišče, ko je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkušalo tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbah višje državne tožilke in zagovornikov obdolženega odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Iz istih razlogov, kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi jo moral plačati zaradi neuspešne pritožbe (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Tako tudi sodba VSL VI Kp 17985/2016 z dne 31. 8. 2016. 2 Gorkič P., Dokazovanje v postopku odločanja o odvzemu premoženjske koristi in premoženja, Pravnik št. 9-10, Ljubljana 2014, str. 575-601. 3 Fišer Z. v Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Lexpera, Ljubljana 2021, str. 945.