Jedro

Po teoriji o adekvatni vzročnosti se od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok šteje samo tista okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice. V poštev pridejo samo posledice, ki niso čisto zunaj tega, kar se po življenjski izkušnji šteje kot možna posledica kakšnega dogodka. Če je v danih okoliščinah posledica nekaj izrednega, tedaj taka posledica ni adekvatna in zato tudi ne pravno odločilna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožniki so od sodišča prve stopnje zahtevali naj razsodi, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožnikom odškodnino za negmotno in gmotno škodo v skupnem znesku 5.500.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila drugotožena stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je drugotožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Drugotožena stranka predlaga, da vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v zakonito postopanje in novo sojenje. Toženka v reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni pravilno uporabilo določila 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). K zločinu, ki ga je storil pokojni A. R., je bistveno prispeval tudi pokojni oškodovanec M. P. Do uboja je prišlo le nekaj minut po prepiru. R. je zaradi svojega temperamenta reagiral z zamudo.

Verbalno izzivanje P. in R. fizični napad nanj, je po mnenju toženke zanesljivo celota tragičnega dogodka. Drugotožena stranka tudi meni, da sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo in previsoko odmerili zahtevano odškodnino.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Toženka v reviziji ni natančneje navedla, kako sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe ZPP. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednje dejanske ugotovitve: - da sta A. R. in M. P. pomagala sovaščanu pri betoniranju silosa, - da je pri kosilu prišlo do hudega prepira med A. R. in M. P., ker je A. R. M. P. očital, da je pri vožnji po služnostni poti vozil po pšenični njivi in mu tako povzročil škodo, - da se je M. P. po prepiru z motornim kolesom odpeljal po javni poti proti domu, A. R. pa je odšel po zgornji strani hiše, iz skladovnice drv izpulil bukov kol in z njim odšel proti poti, v pričakovanju, da se bo po njej pripeljal P., - da je M. P. med vožnjo padlo na tla tesarsko črtalo in medtem, ko se je ustavil in pobiral črtalo, ga je A. R. z bukovim polenom tako udaril po glavi, da je zaradi poškodb na kraju samem umrl. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev odločili, da M. P. s svojim ravnanjem ni prispeval k temu, da mu je A. R. vzel življenje. Zato sta obe sodišči odločili, da ni pogojev za uporabo 192. člena ZOR o deljeni odgovornosti. ZOR v 192. členu določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Deljena odgovornost oškodovanca je torej podana le, če obstaja vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo škodo in če je podana njegova odgovornost. Po teoriji o adekvatni vzročnosti se od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok šteje samo tista okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice. V poštev pridejo samo posledice, ki niso čisto zunaj tega, kar se po življenjski izkušnji šteje kot možna posledica kakšnega dogodka. Če je v danih okoliščinah posledica nekaj izrednega, tedaj taka posledica ni adekvatna in zato tudi ne pravno odločilna.

Revizijsko sodišče sodi, da je bila reakcija A. R. na prepir povsem neobičajna in zato izredna. Zato oškodovančevo sodelovanje v prepiru ni v pravno odločilni vzročni zvezi s škodo, ki so jo utrpeli tožniki. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da ni deljene odgovornosti za nastalo škodo po 192. členu ZOR.

Drugotožena stranka izpodbija sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker sta obe sodišči previsoko odmerili zahtevano odškodnino. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je višina denarne odškodnine, ki jo je tožnikom priznalo sodišče prve stopnje zaradi njihovih pretrpljenih duševnih bolečin zaradi smrti M. P., primerna in pravična. Na podlagi 201. člena ZOR prisodi sodišče pravično denarno odškodnino ožjim družinskim članom za njihove duševne bolečine. Pri tem mora upoštevati tudi namen in naravo odškodnine in okvire, ki jih je začrtala sodna praksa. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini odškodnine vse navedeno upoštevalo in revizijsko sodišče se strinja z oceno sodišča druge stopnje, da je prisojena odškodnina primerna in pravična.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.