Jedro

Upoštevanje ocene dveh strokovnih mnenj, ki sta bili izdelani pred začetkom pravdnega postopka, ne predstavlja kršitev določb ZPP, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da ju sodišče ni obravnavalo kot izvedenski mnenji, temveč so podobni zaključki v omenjenih mnenjih le utrdili sodišče prve stopnje v prepričanju, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje na podlagi ocene, ki jo vsebuje izvedensko mnenje.

Za dodatna dela se šteje, da jih obseg del tudi v pogodbah po sistemu »ključ v roke« ne more vsebovati, saj so to dela, ki niso bila dogovorjena, naročnik pa zahteva, da se izvedejo, naravo takih del pa imajo tudi spremembe pogodbenih del po naročnikovi zahtevi. Glede na naravo dodatnih del, ki jih izvajalec ni mogel predvideti in jih je naročnik naknadno naročil, mora naročnik izvedena dela dodatno plačati ne glede na pogodbeni odnos med strankama po sistemu »ključ v roke«. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile določene rešitve v PZI iz aprila 2008 glede na projektno dokumentacijo iz leta 2006 in 2007 spremenjene ter dela glede na njihovo naravo v kontekstu celotnega projekta dodatna, zaradi česar je tožeča stranka upravičena do dodatnega plačila.

Dolžnost obvestila naročnika o večjem obsegu del in dodatnih plačilih je določilo splošnih pogojev, ki varuje naročnika pred neupravičenimi zahtevki izvajalca, zaščito pa smiselno v skladu z načelom pravne varnosti varuje še postavljeni rok. Omenjeno določbo ne gre uporabiti v primerih, ko dodatno naročilo po delih poda sam naročnik, ki ob svojem naročilu lahko predvidi, da bodo dodatna dela zahtevala dodatno plačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni vsaka kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo, opr. št. VII Pg 1637/2015, z dne 21. 4. 2015 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 61.580,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2010 dalje do plačila, obenem zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v znesku 88.779,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2015 dalje do plačila in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov glede na uspešnost tožeče stranke pri svojem zahtevku in po pobotanju pravdnih stroškov obeh pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka po sklenitvi pogodbe, po kateri je ta kot izvajalec bila dolžna zgraditi objekt po sistemu „ključ v roke“, s strani tožene stranke kot naročnika prejela v obliki novega popisa z izvedbo (PZI) v mesecu aprilu leta 2008 naročilo za dodatna dela. Dodatna dela, ki jih naročnik po sklenitvi pogodbe naknadno naloži izvajalcu del, niso zajeta v že naročen obseg del, zaradi česar je tožeča stranka kot naročnik ta dela dolžna plačati. Po izvedenem dokazu z izvedencem gradbene stroke je sodišče na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, do kolikšnega zneska je tožeča stranka upravičena glede na dodatno izvedena dela in izvedena plačila ter odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati del zneska po tožbenem zahtevku.

2. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, citirano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje naj bi po navedbah tožene stranke zmotno ugotovilo dejansko stanje zaradi dejstva, da je svoje ugotovitve osnovalo izključno na ugotovitvah mnenja izvedenca, ne da bi dokaz ocenilo s potrebno skrbnostjo, poleg navedenega pa še dve strokovni mnenji v postopku upoštevalo kot izvedenski in na njihovi podlagi ugotavljalo dejansko stanje. Spremembo projektne dokumentacije s PZI iz aprila 2008 sodišče prve stopnje napačno ocenjuje kot naročilo dodatnih del, nasprotno gre za dela, ki so že bila vsebovana v ponovljenem razpisu, podlagi za sklenitev pogodbi, zaradi česar tožeča stranka ni upravičena do dodatnih plačil. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo s tem, da je napačno uporabilo določbe pogodbe in veljavnega prava o sistemu „ključ v roke“ ter ni upoštevalo veljavnih določil Splošnih pogojev pogodbe o rokih postavitve zahtevkov za dodatna plačila.

3. Tožeča stranka je pravočasno odgovorila na pritožbo, pritožbene razloge označila za neutemeljene, brez pravne in dejanske osnove in višjemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne. Po navedbah tožeče stranke je sodišče prve stopnje lahko vpogledalo v dve strokovni mnenji, z naročilom katerih se je pred sporom strinjala tudi tožena stranka, ter ju upoštevalo pri ugotavljanju dejanskega stanja. Prav tako je sodišče pravilno ocenilo, da je PZI iz aprila 2008 predstavljal naročilo novih del, saj ni mogoče, da bi projekt iz leta 2007 vseboval dela, ki so bila prvič omenjena v naslednjem letu, nikoli prej omenjeno naročeno delo, ki ga je tožeča stranka izvedla, pa je osnova za pravico do izplačila. Pogodba po klavzuli »ključ v roke« ne vsebuje dodatnih novih del, o teh pa je tožeča ves čas opozarjala toženo stranko in ni zamudila nobenih rokov po veljavnem pravu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Izvedba dokaza z izdelavo izvedenskega mnenja in upoštevanje zaključkov izvedenskega mnenja pri presoji obstoja dejstev, pri katerih sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, je zakonit in dopusten način ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje ne more samo oceniti, ali je v PZI iz aprila 2008 razvidno naročilo dodatnih del, ki niso bila predvidena v PGD iz decembra 2006, v spremembi po PZI po novem razpisu v letu 2007, v sklenjeni pogodbi ali predloženem predračunu. Navedbe tožene stranke, da sodišče ne obrazloži vsebinsko razlogov upoštevanja izvedenskega mnenja, ne držijo, saj je v osmi točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedeno, katere zaključke izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo ter iz časovnega in smiselnega sosledja predstavljenih ocen izvedenca razvidno, zakaj je ugotovilo tako dejansko stanje. Upoštevanje ocene dveh strokovnih mnenj, ki sta bili izdelani pred začetkom pravdnega postopka, ne predstavlja kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da ju sodišče ni obravnavalo kot izvedenski mnenji, temveč so podobni zaključki v omenjenih mnenjih le utrdili sodišče prve stopnje v prepričanju, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje na podlagi ocene, ki jo vsebuje izvedensko mnenje.

7. Tožena stranka v svoji pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je v izpodbijani sodbi zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni ugotovilo, da so bila vsa dela, izvedena po PZI iz aprila 2008, že vsebovana v prejšnjih projektih in razpisih ter da tožeča stranka zaradi sklenitve pogodbe v obliki »ključ v roke« zaradi izvedbe spornih del ni upravičena do dodatnih plačil. Višje sodišče ugotavlja, da je med strankama bila sklenjena pogodba o rekonstrukciji mostu in dveh inundacij, ki v 9. členu vsebuje dogovor o izvedbi del po sistemu »ključ v roke«. V skladu 659. členom Obligacijskega zakonika (OZ) to pomeni, da je tožeča stranka kot izvajalec po prvem odstavku zavezana, da bo izvedla skupaj vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo celotnega objekta, drugi odstavek pa določa, da vsebuje dogovorjena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del. 8. Tožena stranka nova dela in spremembe po PZI iz aprila 2008 razume kot nepredvidena in presežna dela, medtem, ko je sodišče prve stopnje za določena dela iz omenjenega popisa za izvedbo na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da so to dodatna dela. Za tako vrsto del se šteje, da jih obseg del tudi v pogodbah po sistemu »ključ v roke« ne more vsebovati, saj so to dela, ki niso bila dogovorjena, naročnik pa zahteva, da se izvedejo, naravo takih del pa imajo tudi spremembe pogodbenih del po naročnikovi zahtevi.(1) Glede na naravo dodatnih del, ki jih izvajalec ni mogel predvideti in jih je naročnik naknadno naročil, mora naročnik izvedena dela dodatno plačati ne glede na pogodbeni odnos med strankama po sistemu »ključ v roke«.(2) Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi višjega sodišča pravilno ter na podlagi prepričljivega izvedenskega mnenja ugotovilo, da so bile določene rešitve v PZI iz aprila 2008 glede na projektno dokumentacijo iz leta 2006 in 2007 spremenjene ter dela glede na njihovo naravo v kontekstu celotnega projekta dodatna, zaradi česar je tožeča stranka upravičena do dodatnega plačila.

9. V nadaljnjih pritožbenih navedbah tožena stranka zatrjuje, da je tožeča stranka ob upoštevanju določb Splošnih pogojev pogodbe, ki v členu 53.1 urejajo roke za postavitev zahtevka po dodatnih plačilih, zamudila rok, saj zahtevka ni postavila takoj oz. najkasneje v osemindvajsetih dneh po nastopu dogodka, zaradi katerega se pojavlja ta zahtevek. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in odločilo, da je tožeča stranka upravičena do plačila za dodano izvedena dela. Tožeča stranka je kot izvajalec prejela spremenjen PZI 17. 4. 2018, že dne 22. 4. 2008 pa je po preučitvi projekta v gradbeno knjigo vpisal ugotovljene spremembe. Po časovnem pregledu dogodkov ter izdelavi PZI iz aprila 2008 je jasno, da je omenjeni projekt bil izveden s strani projektanta na strani tožene stranke, zaradi česar je treba zaključiti, da je tožena stranka s predložitvijo načrta tožeči stranki kot izvajalcu dala navodila za izvedbo dodatnih del. Glede na to da je navodilo za izvedbo dodatnih del prišlo s strani tožene stranke je torej nesmiselno pričakovati, da bi tožeča stranka dodatno javila toženi pojav sprememb v projektni dokumentaciji in naročilo dodatnih del, če je projektno dokumentacijo izdelala in navodila dala prav tožena stranka. Dolžnost obvestila naročnika o večjem obsegu del in dodatnih plačilih je določilo splošnih pogojev, ki varuje naročnika pred neupravičenimi zahtevki izvajalca, zaščito pa smiselno v skladu z načelom pravne varnosti varuje še postavljeni rok. Omenjeno določbo ne gre uporabiti v primerih, ko dodatno naročilo po delih poda sam naročnik, ki ob svojem naročilu lahko predvidi, da bodo dodatna dela zahtevala dodatno plačilo.

10. Višje sodišče je v zaključku ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ustrezno opredmetilo višino zahtevka na podlagi ugotovitev postavljenega izvedenca gradbene stroke. Zaradi zgoraj navedenih razlogov pritožba tožene stranke ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

11. Pri sklepu o stroških je sodišče upoštevalo uspešnost tožene stranke kot pritožnice pri predlogih, ki jih je podala v pritožbi in na podlagi prvega odstavka odstavku 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka vključno z odmerjeno sodno takso, ki jo je tožena stranka že plačala. Višje sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov postopka za odgovor na pritožbo, ker odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča in torej ni bil potreben strošek (155. člen ZPP).

Op. št. (1): Gospodarske pogodbe, 1. knjiga, ur. Nina Plavšak, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 233. Op. št. (2): Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 247/2008 z dne 11. 10. 2011 ter sodbama VSL 784/94 z dne 8. 6. 1994 in I Cpg 1440/2010 z dne 15. 6. 2011.