Jedro

Dejanske ugotovitve obravnavanega primera kažejo, da je tožnik sam aktivno sodeloval preko svojega zaposlenega pri organizaciji nakupov polprikolic, ki naj bi jih formalno sicer opravil „neplačujoči gospodarski subjekt“. Sodeloval je tudi pri prevozu vozil v Slovenijo. Praktična posledica tožnikovega ravnanja je bila v tem, da je omogočil „neplačujočemu gospodarskemu subjektu“ izdajanje računov, od katerih davek ni bil plačan. Tožnik pa je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri zlorabi sistema DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urada Postojna (v nadaljevanju prvostopenjski organ) za obdobje od junija do decembra 2007 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 74.773,42 EUR, ki mora biti poravnan v 30 dneh. Ugotovi je, da je bil odmerjen davek in obresti v znesku 74.773,42 v celoti poravnan (točki I in II izreka). Stroški postopka, ki jih je tožnik priglasil, trpi tožnik sam; stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ; pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točki III in IV izreka). Gre za ponovni postopek, v katerem je prvostopenjski organ sledil napotkom pritožbenega organa, da mora dopolniti ugotovitveni postopek in utemeljiti objektivne okoliščine iz katerih izhaja, da je zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki pomenijo pridobitev davčnih ugodnosti ter mu omogočiti, da se o ugotovitvah in izvedenih dokazih izjavi. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov za nakup štirih plinskih polprikolic proizvajalca A. Italija, ki jih je financiral s finančnim leasingom leasingodajalca B. d.o.o., po pogodbah o finančnem leasingu. Te pogodbe so bile sklenjene na podlagi računov družbe C. d.o.o. iz Ljubljane, za katero je bilo ugotovljeno, da je „neplačujoči gospodarski subjekt“ oz. „missing trader družba“, ter da gre za navidezne posle kot, jih določa 74. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

V ponovnem postopku je prvostopenjski organ dopolnil ugotovitveni postopek. Od italijanskega dobavitelja je pridobil informacijo, da ne pozna imena in naslova slovenskega podjetja, ki je prevzelo predmetna vozila na sedežu dobavitelja, ker so bila prodana franko tovarna. Italijanski davčni organ potrjuje, da je italijanski trgovec izdal slovenskemu trgovcu štiri račune. Iz računa in transportnega dokumenta izhaja, da je proizvajalec ob izdaji računa z istim datumom izdal tudi transportni dokument. Na tem dokumentu so predvidene tudi rubrike, ki se izpolnijo ob predaji vozila: datum in ura prevzema ter podpis prevzemnika oziroma voznika. Izpolnjeni datum in ura prevzema vozila pa manjkajo, manjkajo tudi podpisi prevzemnika oziroma voznika. Odtisnjen je le žig družbe C. d.o.o. Popolno je izpolnjen le prevzem polprikolice v juniju 2007. V zvezi s poslovanjem z družbo C. d.o.o. je bilo ugotovljeno, da je družba D. d.o.o. od te družbe prejela le tri račune za zaračunane rezervne dele in posredovanje pri nabavi vozil. Davčni organ je ugotovil, da je bilo poslovanje tožnika v zvezi s spornimi računi neobičajno. Financiranje posla je pravni posel med dvema strankama, v obravnavanem primeru je to bil posel med D. d.o.o. in C. d.o.o. To pa je samostojna storitev, ki bi se kot poslovni dogodek v primeru dejanskega nastanka izkazoval le med omenjenima družbama. Dobava blaga je ločen pravni posel od posla financiranja, zato je logično, da bi tožnik za nabavo polprikolic prejel račun od dejanskega dobavitelja, to je D. d.o.o. Na predračunih ni navedeno, da bo polprikolico dobavila družba C. d.o.o.. Tožnik je na podlagi računa z dne 22. 8. 2007 sklenil leasing pogodbo z dne 23. 8. 2007, še pred dobavo polprikolice, ki je bila v Italiji prevzeta 13. 9. 2007. Nekateri prevzemni zapisniki niso bili potrjeni ob dejanski dobavi vozil, ki so bila predmet leasinga. Prav tako so bili nepopolno izpolnjeni. V zvezi z nabavo plinskih polprikolic se je po pojasnilu tožnika dogovarjal le z družbo D. d.o.o. in sicer z direktorjem E.E. Iz navedenega izhaja, da je pri nabavi plinskih prikolic sam sodeloval oziroma je bil prisoten v Italiji. Tako obstaja tožnikovo vedenje o okoliščinah posla, ki pošteni in razumni osebi kažejo na to, da gre za posle povezane z davčnimi utajami. Navedena dejstva tudi potrjujejo, da družba C. d.o.o. dejansko ni dobavila zaračunanih prikolic. V verigo nabave spornih vozil je bila vključena kot „neplačujoči gospodarski subjekt“ z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Sporni računi, ki jih je izdala družba C. d.o.o. so fiktivne listine oziroma neverodostojne knjigovodske listine.

Prokurist tožnika je tudi pojasnil potek nabave spornih vozil. Tožnik je od družbe D. d.o.o. prejel predračun s tehničnim opisom polprikolice. Ustno potrdilo naročila je na sedežu proizvajalca v Italiji opravil pooblaščenec F.F. skupaj z direktorjem družbe D. d.o.o., E.E., ki je tudi vodil vse koordinacije. Ko je bila prikolica izdelana, sta šla skupaj z direktorjem družbe D. d.o.o. tri dni pred dobavo na ogled polprikolice k proizvajalcu. Dokumentacijo za prevzem vozila je urejal E.E. Pojasnil je še, da je bil rok za dobavo polprikolic od enega meseca do šest mesecev od naročila, odvisno od zaloge proizvajalca. V zvezi z računi C. d.o.o. je navedel, da je račune prejel od družbe B. d.o.o.. Po izjavi odgovorne osebe K.K., ki je bil v družbi C.d.o.o. direktor od 22. 3. 2007 do 6. 9. 2007, je sredstva za poslovanje družbe zagotovila družba D. d.o.o.. Prokurist tožnika G.G. je izjavil, da je tožnik naročal polprikolice proizvajalca iz Italije pri družbi D. d.o.o.. Od dobavitelja iz Italije je tako kupil že 14 prikolic. Naročilo je potekalo tako, da je tehnični opis polprikolice posredoval družbi D. d.o.o. ki je organizirala in koordinirala usklajevanje vseh podrobnosti s proizvajalcem v Italiji. Ko je uskladil tehnični opis, je naročilo potrdila družba D. d.o.o., nato je po približno šestih mesecih prevzel polprikolico v Italiji. Pri prevzemu je bila polprikolica že plačana s strani družbe D. d.o.o., s katero je bil tožnik dogovorjen, da tudi opravi homologacijo. Tako je tožnik zagotavljal, da je bila polprikolica plačana in da ustreza evropskim standardom. Po določenem obdobju je prokurist tožnika opazil račun družbe C. d.o.o.. Poklical je direktorja družbe D. d.o.o., E.E., ki mu je zatrdil, da družba C. d.o.o. izvaja financiranje in da je polprikolica plačana, ker je v nasprotnem primeru ne bi mogel prevzeti. Tudi rezervne dele je nabavljal pri družbi D. d.o.o..

Glede pripomb tožnika o solidarni odgovornosti, je davčni organ tožniku pojasnil, da je bila ta uvedena z novelo ZDDV-1, ki je začela veljati s 1. 1. 2010 in se na sporno obdobje ne nanaša. Ker tožnik v pripombah ni podal novih dejstev in dokazov, ki bi vplivali na odločitev davčnega organa, je davčni organ pripombe zavrnil in zaključil, da tožnik po spornih računih na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) v povezavi s 74. členom ZDavP-2 nima pravice do odbitka DDV, ker dobave družba C. d.o.o. ni dejansko opravila.

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in navaja sodno prakso SEU v združenih zadevah C 80/11 in C 142/11 z dne 21. 6. 2012. Naloga davčnega organa je, da skrbi za red na davčnem področju. Davčni organ pa ni zoper „neplačujoče gospodarske subjekte“ izvedel nobenega postopka izterjave, tudi ne prekrškovnega in ne kazenskega. Meni, da davčni organ ni pravilno uporabil določb ZDDV-1 in ZDavP-2. V zadevi je sporno ali je tožnik vedel, da sodeluje pri transkacijah, katerih rezultat je neupravičena pridobitev davčnih ugodnosti. O tem, komu je proizvajalec zaupal in bil pripravljen zaračunati prikolice in od koga sprejeti plačilo, je stvar proizvajalca v tujini. Slovenski zastopnik D. d.o.o. in proizvajalec sta se sama, brez volje tožnika, odločila, da bo proizvajalec račun za polprikolico izstavil novi družbi C. d.o.o. in ne svojemu dolgoletnemu zastopniku D. d.o.o.. Šlo je za samostojni posel financiranja družbe C. d.o.o. s strani D. d.o.o., na katerega tožnik nima vpliva. Ta povezava je ključnega pomena, saj dokazuje, da je zastopnik proizvajalca spremenil poslovno prakso in je namesto, da bi sam plačal polprikolice v tujino kot do sedaj v 20 primerih, lasten denar raje nakazoval družbi brez sredstev. Davčni organ sicer navaja navedbe prokurista G.G., da družbi D. d.o.o. zgolj izvaja financiranje, torej plačilo v tujino in da je bila polprikolica plačana, saj je v nasprotnem primeru ne bi mogel dobaviti. Tožnik ni imel nobenega razloga, da ne bi zaupal trditvam in navedbam proizvajalčevega zastopnika v Sloveniji. Kupec nima tudi nobenega razloga, da bi ugotavljal, zakaj plačila v tujino ne izvede D. d.o.o. kot doslej. Davčni organ bi moral ugotoviti, kdo je imel koristi od takega ravnanja. Napadena odločba nima ključnih ugotovitev o pomembnih pravnih okoliščinah, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Oba davčna organa zmotno zaključujeta, da je tožnik sodeloval z družbo D. d.o.o. in da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Tožnik je račune, od katerih je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV v vseh spornih primerih, enako kot pri dosedanjih dobavah, prejel od B. d.o.o. in ne od družbe C. d.o.o.. Tožnik je vstopni DDV obračunal po računih B. d.o.o., prvostopni organ pa te okoliščine opredeljuje celo kot objektivne okoliščine, ki naj bi podpirale odločitev, da je tožnik vedel, da sodeluje v davčni utaji. Iz listin tudi izhaja, da račun italijanskega proizvajalca ne obsega DDV, da pa je C. d.o.o. B. d.o.o. DDV obračunal, B. d.o.o. je plačal vrednost prikolic in DDV. V tujino je C. d.o.o. nakazal le vrednost polprikolic, brez DDV. Vrednost, ki ustreza višini DDV je ostala na računu C. d.o.o. in je bila dvignjena v gotovini. Tako je bil D. d.o.o. edini, ki je bil sposoben izpeljati goljufijo.

Davčni organ tožniku tudi očita, da naj bi bili transportni dokumenti nepopolni, da prevzemni zapisniki niso popolno izpolnjeni oziroma, da so izpolnjeni naknadno, da na D. predračunih ni navedeno, da bo polprikolice dobavila družba C. d.o.o., da je bil račun izstavljen še pred dobavo, kar vse naj bi objektivno kazalo, da dobave ni opravljal C. d.o.o.. Ti očitki bi imeli težo le v primeru, če bi bilo tožniku mogoče kakorkoli očitati. Tožnik pa ni imel nobenega razloga in nobenih indicov, ki bi kazali na goljufijo. Prejel je račune od leasingodajalca, ki je strokovnjak na svojem področju in mu tožnik povsem zaupa. Ti računi niso izkazovali nobenih indicov, da bi bila transakcija povezana z goljufijo. Davčni organ je zavrnil predloge tožnika glede zaslišanja odgovornih oseb. Tožnik je predlagal dokaze zato, da bi z njimi dokazoval, da ni vedel in da ni mogel vedeti, da gre za davčno goljufijo. Navaja razloge za zaslišanje predlaganih prič. Davčni organ bi moral že v spornem obdobju ugotoviti, da C. d.o.o. ni odvedel DDV po predmetnih računih. S takim načinom postopanja je davčni organ kršil človekove pravice iz 22. člena Ustave RS. Tožnik predlaga, da sodišče izvede dokaze na glavni obravnavi, zasliši predlagane priče in izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži plačilo 74.773,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da bi tožnik moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo utajo davka, saj je pri nabavi plinskih polprikolic najprej posloval z družbo D. d.o.o. in tako nabavil 14 plinskih prikolic. Prvostopenjski organ ugotavlja številne nelogičnosti in nepravilnosti spornih poslov. Tožena stranka vztraja pri odločitvi in obrazložitvi obeh izpodbijanih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožniku pravilno in zakonito odmerjen DDV in mu utemeljeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV za nakup plinskih polprikolic proizvajalca A. s.r.l. iz Italije oz. rezervnih delov, katerih nakup je financiral s finančnim leasingom leasingodajalca, družbe B. d.o.o. na podlagi predračunov oz. računov izdajatelja, družbe C. d.o.o.. Za slednjo je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da gre za družbo tipa „missing trader“ oz. da je „neplačujoči gospodarski subjekt“ v smislu Uredbe ES 1925/2004. Tožnik je dal naročila za nakup plinske polprikolice proizvajalca iz Italije družbi D. d.o.o., ki je bila zastopnik za prodajo teh prikolic v Sloveniji. Tako je bilo kupljenih pred spornimi nakupi že 14 plinskih polprikolic.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje prvi odstavek 63. člena in prvi odstavek 67. člena ZDDV-1. Davčni zavezanec sme praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi (subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od teh pogojev ni izpolnjen.

Po presoji sodišča je v zvezi s prvim pogojem iz predhodne točke obrazložitve te sodbe odločilno predvsem, ali je bila dobava oziroma storitev tožniku dejansko opravljena (točka a) prvega odstavka 63. člena ZDDV-1). Za odbitek DDV je bistveno, da je bila dobava blaga oz. storitev opravljena, pa četudi jo je opravil drug gospodarski subjekt (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 177/2012). Kot tudi sam tožnik navaja v tožbi je bil tožnik končni kupec predmetnih polprikolic in rezervnih delov, ki jih je uporabljal pri opravljanju svoje dejavnosti na trgu. Polprikolice je nabavljal od proizvajalca A. v Italiji preko zastopnika za Slovenijo, družbe D. d.o.o.. Tožnik je glede na izjavo prokurista v procesu nabave spornih prikolic sodeloval le z družbo D. d.o.o., tako pred kot tudi po prejetju spornih računov družbe D. d.o.o.. Zastopnik družbe D. d.o.o. je organiziral in koordiniral usklajevanje vseh podrobnosti glede plinskih polprikolic z italijanskim dobaviteljem. Vozila je bilo potrebno plačati vnaprej. Prevzem prikolice in plačevanje je organizirala družba D. d.o.o.. Fizični prevzem in predhodni ogled sta pri proizvajalcu opravila družba D. d.o.o. in tožnik. Polprikolice so bile po približno šestih mesecih s strani tožnika in zastopnika družbe D. d.o.o. prevzete v Italiji. Družba D. d.o.o. je opravila tudi homologacijo polprikolic. Ko so bila vozila prevzeta in homologirana, je tožnik uredil le še financiranje preko leasinga pri družbi B. d.o.o.. Financiranje posla pa je ločen pravni posel od posla dobave. Leasing družba ni prevzela funkcije dobavitelja blaga, temveč je obstoječ posel zgolj financirala. Leasing pogodbe so bile sklenjene na podlagi računov, ki jih je leasingodajalcu izstavila družba C. d.o.o., ki v poslu dobave predmetnih vozil ni sodelovala. Predmetnega leasinga ni ponujala leasing hiša, temveč so se vse aktivnosti od naročil, ogleda do prevzema vozil izvajale v okviru družbe H. d.o.o. in D. d.o.o.. Iz izjave prokurista G.G. izhaja, da je kot zastopnik ves čas sodeloval z družbo D. d.o.o., z družbo C. d.o.o. pa ni nikoli kontaktiral. Tako je tožnik prejel račune za dobavo prikolic od družbe C. d.o.o., ki zaračunanih dobav sploh ni opravila, dejansko jih je namreč opravil D. d.o.o., kar je bilo znano tudi tožniku. Pri tem pa ni vedno pomembno, ali je storitev opravljana prav s strani izdajatelja računa, njegovega podizvajalca ali koga drugega, kot smiselno izhaja tudi iz sodb SEU v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahagében in Dávid z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Tóth z dne 6. 9. 2012. Ob dejstvu, da so storitve bile opravljene in da je izdan račun, ki vsebuje vse relevantne podatke, ter če je izpolnjen nadaljnji pogoj, da gre za storitve, ki jih je davčni zavezanec uporabil za namene obdavčljivih transakcij (slednje sicer v zadevi ni sporno), je pri ugotavljanju ali gre tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV v zvezi z izpolnjevanjem četrtega pogoja (iz 13 točke obrazložitve te sodbe) po pravu EU in nacionalnem pravu, lahko relevantno, kdo je tožniku opravil storitev oz., ali je tožnik, ki uveljavlja pravico do odbitka, sporne storitve po izstavljenih računih dejansko opravil sam ali s pomočjo drugih subjektov (podobno tudi SEU v zadevi C-324/11, Tóth z dne 6. 9. 2012).

Kolikor je prvi pogoj iz 13 točke obrazložitve te sodbe izpolnjen in so bile dobave opravljene, mora biti za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV izpolnjen tudi drugi pogoj, to je, da ima davčni zavezanec ustrezen račun v smislu 82. člena ZDDV-1. V primeru, da je račun popoln in da je šlo za uporabo blaga za namene tožnikovih obdavčljivih transakcij (tretji pogoj iz 13 točke obrazložitve te sodbe), pa je mogoče pravico do odbitka vstopnega DDV zavrniti le, če je davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokazal, da je tožnik kot naslovnik računa vedel ali bi moral vedeti, da so bile transakcije povezane z goljufijo izdajatelja računa oz. mora davčni organ izkazati takšne indice, ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika.

V začetku junija 2007 je tožnik namesto računa družbe D. d.o.o. za nakup plinskih polprikolic, kot je bilo doslej običajno, prejel račun družbe C. d.o.o.. Direktor tožnika pa ni vzpostavil kontakta z odgovorno osebo družbe C. d.o.o. in se ni dovolj pozanimal o zanesljivosti te družbe in o okoliščinah posla ter je verjel izjavam direktorja družbe D. d.o.o.. Navedeno bi tudi po presoji sodišča moralo pri tožniku vzbuditi dvom, kajti zastopnik za prodajo plinskih prikolic italijanskega dobavitelja je bila družba D. d.o.o., katere direktor je bil E.E., ki je sicer tožniku zatrjeval, da je družba C. d.o.o. zgolj financira družbo D. d.o.o., vendar je financiranje posla ločen pravni posel od posla dobave, kot to pravilno navaja pritožbeni organ. Kljub nenavadnim okoliščinam, ki bi tožniku upravičeno kazala na nepravilnosti pri poslu dobave polprikolic, tožnik ni vzpostavil kontakta z odgovorno osebo družbe C. d.o.o., da bi se prepričal o okoliščinah posla. Če bi tožnik deloval kot dober gospodar, bi iz uradnih podatkov in poslovnega registra lahko ugotovil, da je bila družba C. d.o.o. ustanovljena šele 1. 3. 2007 in ID za DDV pridobila 8. 5. 2007 (le mesec dni pred tem preden je tožnik prejel prvi račun). Prvostopenjski organ je tudi ugotovil, da je tožnik račune družbe C. d.o.o. v postopku registracije prikolice sam predlagal registracijskemu organu, torej je že takrat moral vedeti, od koga je prejel račune. Na nobenem predračunu ni bilo navedeno, da bo predmetna vozila dobavila družba C. d.o.o., temveč so bili predračuni prejeti s strani družbe D. d.o.o.. Računi družbe C. d.o.o. se med seboj razlikujejo po žigu in podpisu odgovorne osebe. Tožnik bi moral biti pri poslovanju bolj skrben, ne glede na to, da je zatrjeval, da je vse posle vodil E.E., ki ga je tožnik poznal. Iz sodnega registra bi lahko tudi ugotovil, da E.E. ni eden od ustanoviteljev oziroma zastopnikov družbe C. d.o.o., kot to pravilno navaja pritožbeni organ Tožnik ni dokazal, da je do poslovanja z družbo C. d.o.o. prišlo zaradi spremenjenega načina financiranja dobave. Po izjavi odgovorne osebe F.F., ki je bil v družbi C. d.o.o. direktor od 22. 3. do 6. 9. 2007, je sredstva za poslovanje družbe zagotovila družba D. d.o.o.. Posojila so bila nato v istih zneskih v nekaj dneh vrnjena, kar potrjuje ugotovitve davčnega organa, da je D. d.o.o. financiral družbo C. d.o.o.. Tudi na podlagi gibanja sredstev je davčni organ ugotovil, da je družba D. d.o.o. financirala družbo C. d.o.o.. Davčni organ je ugotovil, da je dejansko družba D. d.o.o. financirala družbo C. d.o.o. tako, da je za plačilo polprikolic v tujino nakazovala denar. Ko je C. d.o.o. od B. d.o.o. prejel denar, ga je porabil za vračilo družbi D. d.o.o., razlika pa je bila dvignjena iz računa družbe C. d.o.o. v gotovini.

Davčni organ ugotavlja tudi pomanjkljivosti pri izpolnjevanju transportnega dokumenta, ki kažejo, da se prevzemi polprikolic niso zagotavljali tako, kot prikazujejo listine. Nelogična so tudi kratka obdobja od dneva ponudbe do dobave polprikolic. Davčni organ opisuje tudi ostale nelogičnosti v zvezi z računom A008-07 družbe C. d.o.o., ki je bil izstavljen 22. 8. 2007, to pa je pred ponudbo in računom proizvajalca, oboje z dne 10. 9. 2007 in pred dobavo polprikolice. Neskladja v predračunih in računih kažejo na neverodostojnost predloženih dokumentov. Med strankama ni sporno dejstvo, da je tožnik vedel, da je družba D. d.o.o. zastopnik za prodajo plinskih prikolic v Sloveniji za italijanskega proizvajalca in tako ni logično, da bi se dejanska nabava izvedla preko družbe C. d.o.o.. Glede na to, da so bile ugotovljene nelogičnosti in nepravilnosti (nepopolno izpolnjeni transportni dokumenti, nenavadno kratek rok dobave plinskih prikolic, račun z dne 22. 8. 2007, na katerem so navedeni vsi podatki o polprikolici je bil izstavljen pred ponudbo in računom proizvajalca, oboje z dne 10. 9. 2007, neskladja pri primerjavi predračunov, na nobenem predračunu ni navedeno, da bo prikolico dobavila družba C. d.o.o., pač pa so bili predračuni prejeti s strani družbe D. d.o.o.. Računi C. d.o.o. se med seboj razlikujejo (v obliki žiga in pri podpisih) in je na osnovi tega prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je dobava plinskih polprikolic in rezervnih delov dejansko potekala drugače, kot to izkazuje predložena dokumentacija, da družba C. d.o.o. dejansko ni opravila predmetnih dobav, njeni računi so zato neverodostojni oz. fiktivni, predmetne dobave pa je opravila družba D. d.o.o.. Tožnik je za navedene okoliščine vedel oz. bi vsaj moral vedeti, ter se mu lahko očita, da je zavestno sodeloval pri poslih, ki predstavljajo utajo davka.

Dejanske ugotovitve obravnavanega primera tudi po presoji sodišča kažejo, da je tožnik sam aktivno sodeloval preko svojega zaposlenega pri organizaciji nakupov polprikolic, ki naj bi jih formalno sicer opravil „neplačujoči gospodarski subjekt“. Sodeloval je tudi pri prevozu vozil v Slovenijo. Praktična posledica tožnikovega ravnanja je bila v tem, da je omogočil „neplačujočemu gospodarskemu subjektu“ izdajanje računov, od katerih davek ni bil plačan. Tožnik pa je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri zlorabi sistema DDV (kot to tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 229/2012 z dne 11. 10. 2013).

V zvezi s tožnikovimi ugovori glede kršitev določb postopka se sodišče strina z navedbami pritožbenega organa v obrazložitvi drugostopenjske odločbe. Tudi po presoji sodišča je imel tožnik vso možnost, da se v davčnem postopku izjasni in da navaja dejstva in dokaze. Tožnik je imel možnost podati pripombe na zapisnik o DIN, kar je tudi storil. Davčni organ se je do tožnikovih pripomb in dokazov tudi opredelil. Tožnik je sicer predlagal zaslišanje direktorja družbe B. d.o.o. H.H., komercialista I.I., komercialista družbe A. s.r.l. J.J. ter zastopnikov družbe D. d.o.o. E.E. in K.K. Že v prvotnem postopku je davčni organ navedel, da ne dvomi v pojasnila tožnika, ki se nanašajo na opis postopka nabave spornih prikolic in rezervnih delov. Tudi v ponovnem postopku davčni organ ni oporekal tožniku, da je prikolice prevzel s posredovanjem družbe D. d.o.o., in ki je ves čas organizirala nabavo polprikolic. Zato predlagano zaslišanje in soočenja tudi po presoji sodišča v tem postopku ni bilo potrebno.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Za odločanje na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, kot je to predlagal tožnik, pa v danem primeru ni bilo pogojev.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.