Jedro

Pri kvalifikatornih okoliščinah ne gre za ugotavljanje hujše oblike kršitve in s tem povezanih kvalifikatornih elementov kršitve, temveč za ugotavljanje okoliščin, ki so pogoj za izrek disciplinskega ukrepa. Samo če disciplinski organi ugotovijo kvalifikatorne okoliščine, je izbira najstrožjega disciplinskega ukrepa zakonita (razen kadar je tak ukrep predpisan kot obvezen).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnikoma je bil v disciplinskem postopku zaradi kršitev delovnih obveznosti izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožnikoma je bilo očitano, da sta gostom občasno izplačevala manj denarja, kot bi jim pripadalo glede na predane žetone. S tem pridobljen višek žetonov sta dala v ponovno prodajo, pri čemer sta morala vedeti, da se bo zato ob koncu dela pojavil višek, ki se je uporabil za pokritje morebitnega manjka pri drugi blagajni ali pa so si ga skupaj z napitnino razdelili blagajniki. S tem sta najmanj ustvarila pogoje za prilastitev na tak način pridobljenih sredstev. Sodišče prve stopnje je v prejšnjem postopku ugotovilo, da dejanska prilastitev tožnikoma ni bila dokazana, zato je štelo, da njunega ravnanja ni mogoče kvalificirati kot hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero se po pravilniku tožene stranke obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Kršitev je kvalificiralo kot hujšo kršitev, za katero se tak disciplinski ukrep lahko izreče, in ker ni ugotovilo kvalifikatornih elementov, ki so pogoj za izrek tega ukrepa, je tožnikoma izreklo disciplinski ukrep javni opomin. V posledici take odločitve je nato ugodilo tudi reintegracijskemu in (opisno) denarnim zahtevkom. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper prvostopno sodbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. VIII Ips 201/2003 z dne 17. 2. 2004 ugodilo reviziji tožene stranke in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo. Ugotovilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker so bili razlogi pravnomočne sodbe v nasprotju z vsebino listin in izpovedjo priče oziroma v nasprotju z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je sklepe disciplinskih organov spremenilo tako, da je disciplinski postopek deloma ustavilo, ugotovilo, da sta odgovorna za hujšo kršitev delovnih obveznosti za katero se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in ker so bili izpolnjeni pogoji za izrek takega ukrepa je zahtevke tožnikov (za razveljavitev disciplinskih sklepov, reintegracijo in denarne zahtevke) zavrnilo kot neutemeljene.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, sta tožnika vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da naj bi bilo napotilo revizijskega sodišča nepravilno, ker je ugotavljanje neskladja med listinami in izvedenimi dokazi že presojo dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizije. Po mnenju tožnikov takega neskladja tudi ni. Če sta sodišči ugotovili, da ni podana kršitev iz 6. alinee 25. člena Pravilnika, sta ocenili tudi pogoje iz 32/b člena in je bila prvotna odločitev pravilna. Tožena stranka je imela možnost dokazati, da je prišlo do bistvenih motenj v delovnem procesu in hujših posledic zaradi izgube zaupanja gostov, vendar o tem ni uspela prepričati nižjih sodišč. Po določbi 89. člena ZDR (1990) je izrecno določeno, da ni vsaka hujša kršitev delovne discipline tudi okoliščina - pogoj za izrek najhujšega disciplinskega ukrepa. Poudarek je na bistveni kršitvi, ki je po stopnji gotovo višje od hujše. Res je, da ni določena le dejanska škoda, ampak tudi obstoječa nevarnost, ki pa mora biti korektno spoštovana, torej podprta z dejstvi, sicer določba 89. člena ne bi imela praktično nobenega učinka.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija sicer izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je z ničemer ne utemelji. Po tej določbi gre za formalne pomanjkljivosti v pravnomočni sodbi, zaradi katerih se ta ne more preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa revizija ne navede, temveč se omeji le na nestrinjanje z odločitvijo oziroma pojasnjevanjem, zakaj naj bi bila prejšnja odločitev pravilna in napotki revizijskega sodišča v razveljavitvenem sklepu napačni. Zato revizijsko sodišče zgolj na podlagi gole omembe tega revizijskega razloga v tem delu ni moglo preizkusiti izpodbijane sodbe.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži le iz posebej določenih razlogov in v omejenem obsegu. Obseg revizijske presoje določi revident z opredelitvijo tistega dela sodbe, ki ga izpodbija in navedbo revizijskih razlogov. Na tako določen obseg presoje, je revizijsko sodišče vezano (371. člen ZPP).

Iz revizije izhaja, da tožnika uveljavljata le zmotno uporabo določbe 89. člena ZDR (1990) oziroma 32/b člena Pravilnika tožene stranke, torej le odločitev o izrečenem disciplinskem ukrepu. Da bi sodišče kakorkoli zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o tem, da sta tožnika očitano kršitev storila in da sta zanjo odgovorna, tožnika ne zatrjujeta. Zato je šteti, da zoper pravnomočno odločitev v tem delu revizije ne vlagata.

Sodišče je ugotovilo, da sta tožnika odgovorna za disciplinsko kršitev po 1., 8. in 25. alinei 25. člena Pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev tožene stranke (Pravilnik). Za kršitve delovnih obveznosti iz 25. člena Pravilnika se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. To pomeni, da mora disciplinski organ pri delodajalcu ugotoviti posebne okoliščine, ki jih 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)), oziroma v skladu s to zakonsko določbo 32. b člen Pravilnika, predpisuje kot pogoj za izrek takega ukrepa. Ne gre za ugotavljanje hujše oblike kršitve in s tem povezanih kvalifikatornih elementov kršitve, temveč za ugotavljanje okoliščin, ki so pogoj za izrek disciplinskega ukrepa.

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča gre pri ugotavljanju posebnih okoliščin iz 89. člena ZDR (1990) za ugotavljanje dejanskega stanja in morajo te okoliščine ugotoviti že disciplinski organi delodajalca. Sodišče samo jih ne more ugotavljati, ampak lahko le presoja pravilnost in zakonitost dokončne delodajalčeve odločitve. Ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin v postopku pred sodiščem bi lahko pomenilo ugotavljanje v škodo delavca, kar pa je po veljavnem pravu prepovedano (prepoved reformatio in peius). Ker gre za dejansko stanje, ki ga v revizijskem postopku tudi ni več mogoče izpodbijati, je za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe odločilno le to, ali so bile posebne okoliščine v disciplinskem postopku ugotovljene ali ne.

Zakon ne zahteva, da bi moral delodajalec že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka opredeliti tudi okoliščine, ki so pomembne za izbiro disciplinskega ukrepa. Po določbi prvega odstavka 62. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) mora biti delavec seznanjen z očitanimi kršitvami delovnih obveznosti, torej z vsemi tistimi okoliščinami, ki sestavljajo dejanski stan neke vnaprej določene kršitve. Pri kvalifikatornih okoliščinah pa ne gre za ugotavljanje hujše oblike kršitve in s tem povezanih kvalifikatornih elementov kršitve, temveč za ugotavljanje okoliščin, ki so pogoj za izrek disciplinskega ukrepa. Samo če disciplinski organi ugotovijo kvalifikatorne okoliščine, je izbira najstrožjega disciplinskega ukrepa zakonita (razen kadar je tak ukrep predpisan kot obvezen).

Revizijsko sodišče se v prejšnjem razveljavitvenem sklepu ni spuščalo v presojo dejanskega stanja ali dejansko oceno nižjih sodišč. Sodbo sodišča druge stopnje je razveljavilo zato, ker je ugotovilo zatrjevane pomanjkljivosti v pravnomočni sodbi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so bili v nasprotju z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje: ugotovitev, da disciplinski organi kvalifikatornih okoliščin niso ugotovili, je v nasprotju z vsebino listin (odločbo disciplinske komisije II. stopnje) ter izpovedjo priče in ugotovitvijo sodišča, da možnost nastanka posledic ni (bila) dokazana.

V ponovljenem postopku sta sodišči o tem vprašanju ponovno odločali. Sodišče prve stopnje je enako kot v prejšnjem postopku ugotovilo, da so kvalifikatorne okoliščine ugotovili že disciplinski organi pri toženi stranki. Pri ponovni dokazni oceni izvedenih dokazov (zlasti izpovedi priče M.), pa je - ob pravilni uporabi materialnega prava - prišlo do deloma drugačnega dokaznega zaključka. Enako kot prvič je sicer ugotovilo, da nastanek materialne škode ni dokazan, vendar je kot kvalifikatorno okoliščino mogoče upoštevati že možnost nastanka škode. Tako dokazno oceno je kot podlago svoji odločitvi sprejelo tudi sodišče druge stopnje in jo še podrobneje obrazložilo. Posebej še glede tega, da škoda ni nujno le materialna, temveč je lahko tudi moralna, ki je pri dejavnosti igralnice posebej pomebna.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).