Uporaba sistemov ANPR

Datum

10.05.2023

Številka

07121-1/2023/615

Kategorije

Občine, Pravne podlage, Video in avdio nadzor

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju: IP) je prejel vaše zaprosilo za mnenje glede uporabe sistemov ANPR.

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22; v nadaljevanju: ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; ZInfP) posredujemo naše neobvezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

IP meni, da se prepoved obdelave osebnih podatkov iz desetega odstavka 80. člena ZVOP-2 lahko nanaša na sisteme za avtomatsko prepoznavo registrskih tablic, ki bi jih upravljavci na javnih površinah uporabljali ob izpolnjevanju pogoja iz c) ali e) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe, ne pa tudi na primere, ko bi uporaba teh sistemov na javnih površinah temeljila na kateri drugi od pravnih podlag iz prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe.

Pravna podlaga iz točke f) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe bi lahko prišla v poštev le za obdelavo osebnih podatkov, ki bi jo izvajala oseba zasebnega sektorja.

Po mnenju IP obstaja možnost, da bi v primerih, opisanih v vašem zaprosilu za mnenje, lahko šlo za opravljanje izvirnih nalog občine v smislu točke e) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe.

Obrazložitev

IP uvodoma poudarja, da lahko podaja neobvezujoča mnenja in pojasnila, ne sme pa izven konkretnih inšpekcijskih postopkov preverjati primernosti izbrane pravne podlage ali namenov oziroma obsega obdelave osebnih podatkov v konkretnem primeru.

IP pojasnjuje, da je videonadzor na javnih površinah urejen v 80. členu ZVOP-2. Ta v prvem odstavku določa, da je videonadzor na javnih površinah, kot jih določa zakon, ki ureja urejanje prostora, dovoljen le, kadar je to potrebno zaradi obstoja resne in utemeljene nevarnosti za življenje, osebno svobodo, telo ali zdravje ljudi, varnost premoženja upravljavca ali varovanje tajnih podatkov upravljavca ali obdelovalca v prenosu in teh namenov ni mogoče doseči z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v pravice iz prvega odstavka 1. člena ZVOP-2. Natančneje je videonadzor na javnih površinah urejen v nadaljnjih določbah 80. člena ZVOP-2.

Pojem javne površine opredeljuje Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 199/21; v nadaljevanju ZUreP-3) v 17. točki prvega odstavka 3. člena. Med drugim določa tudi, da je javna površina lahko v lasti države, občine ali v zasebni lasti. Nadalje ZUreP-3 v 259. členu določa, da je splošna raba javnih površin raba, ki je namenjena prostemu gibanju oseb, predvsem za prehod in dostop do drugih javnih površin, zelenega sistema, bivališč, poslovnih objektov, gospodarske javne infrastrukture in družbene infrastrukture, ter rekreaciji, igri in drugim prostočasnim dejavnostim na prostem.

IP glede na navedeno v prejšnjem odstavku meni, da je javna parkirišča, ki so namenjena splošni rabi, treba šteti kot javno površino v smislu ZUreP-3, saj je bistveni element opredelitve javne površine, da je namenjena splošni rabi (ne glede na lastništvo). Prav tako npr. Gradbeni zakon (GZ-1; Uradni list RS, št. 199/21, 105/22 – ZZNŠPP) v 26. točki prvega odstavka 3. člena objekt v javni rabi opredeljuje kot objekt ali del objekta, katerega raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem. V skladu s predpisom, ki ureja klasifikacijo vrst objektov CC-SI, so to nestanovanjska stavba, kot so gostinska stavba (skupina 121 po CC-SI), poslovna in upravna stavba (skupina 122 po CC-SI), trgovska stavba in stavba za storitvene dejavnosti (skupina 123 po CC-SI), stavba za promet in stavba za izvajanje komunikacij (skupina 124 po CC-SI), stavba splošnega družbenega pomena (skupina 126 CC-SI), obredna stavba (razred 1272 po CC-SI) in druga nestanovanjska stavba, če je namenjena javni rabi (skupina 113 po CC-SI) in javna površina, kot so javna cesta, ulica, trg, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, rekreacijska površina.

IP povzema, da je bistven element javne površine to, da je namenjena splošni oziroma javni rabi. Po drugi strani IP meni, da ne gre za javne površine, kadar ta element ni izpolnjen. Tako npr. parkirišče, ki je ograjeno in je dostop dovoljen le ozki skupini posameznikov (npr. zgolj stanovalcem, zaposlenim ipd.) ne sodi med javne površine, saj navedena omejitev dostopa pomeni, da gre za površino, ki ni namenjena splošni rabi oziroma ni pod enakimi pogoji dostopna vsem. V takem primeru mora biti tako kot za vsako drugo obdelavo osebnih podatkov tudi pravna podlaga za vzpostavitev in izvajanje videonadzora zagotovljena v skladu s prvim odstavkom 6. člena Splošne uredbe.

Kot izhaja tudi iz mnenja IP, ki ga navajate v vašem zaprosilu za mnenje (št. 07121-1/2023/413, z dne 23. 2. 2023), IP meni, da se prepoved obdelave osebnih podatkov iz desetega odstavka 80. člena ZVOP-2 lahko nanaša na sisteme za avtomatsko prepoznavo registrskih tablic, ki bi jih upravljavci na javnih površinah uporabljali ob izpolnjevanju pogoja iz c) ali e) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe, ne pa tudi na primere, ko bi uporaba teh sistemov na javnih površinah temeljila na kateri drugi od pravnih podlag iz prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe. To pomeni, da so na javnih površinah prepovedani sistemi za avtomatsko prepoznavo registrskih tablic, katerih uporaba bi bila potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca ali za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti upravljavca (ki bi torej temeljila na določbah c) ali e) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe). Take sisteme pa je na javnih površinah dovoljeno uporabljati, če upravljavec izkaže, da za to obstaja katera od drugih pravnih podlag iz prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe. To pomeni, da so na javnih površinah prepovedani sistemi za avtomatsko prepoznavo registrskih tablic, katerih uporaba bi bila potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca ali za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti upravljavca (ki bi torej temeljila na določbah c) ali e) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe). Take sisteme pa je na javnih površinah dovoljeno uporabljati, če upravljavec izkaže, da za to obstaja katera od drugih pravnih podlag iz prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe. V praksi bi kot pravna podlaga, na kateri bi lahko temeljila uporaba takih sistemov, lahko najpogosteje prišla v poštev pravna podlaga iz točke f) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe, ni pa izključena tudi uporaba preostalih pravnih podlag iz prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe, torej bi eventualno lahko v poštev prišla tudi točka b).

IP posebej poudarja, da ZVOP-2 razlikuje med javnim in zasebnim sektorjem. V skladu s 3. točko drugega odstavka 5. člena v javni sektor sodijo državni organi, samoupravne lokalne skupnosti, nosilci javnih pooblastil v delu, kjer izvršujejo javna pooblastila, javne agencije, javni skladi, javni zavodi, univerze, samostojni visokošolski zavodi, zasebni vrtci in zasebne osnovne ter srednje šole, ki izvajajo javno veljavne vzgojno-izobraževalne programe, samoupravne narodne skupnosti, Svet romske skupnosti Republike Slovenije in druge osebe javnega prava, ustanovljene z zakonom. V skladu s 4. točko istega odstavka istega člena pa v zasebni sektor sodijo pravne in fizične osebe, ki opravljajo dejavnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe ali gospodarske javne službe ali obrt, in druge osebe zasebnega prava; zasebni sektor so tudi javni gospodarski zavodi, javna podjetja in gospodarske družbe in izvajalci gospodarskih javnih služb, ne glede na delež oziroma vpliv države ali samoupravne lokalne skupnosti ali samoupravne narodne skupnosti ali dejstvo, da so nosilci javnega pooblastila. V zasebni sektor sodijo torej tudi javna podjetja in gospodarske družbe in izvajalci gospodarskih javnih služb.

IP tako meni, da bi lahko pravna podlaga iz točke f) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe prišla v poštev le za obdelavo osebnih podatkov, ki bi jo izvajala oseba zasebnega sektorja. Splošna uredba jasno določa, da omenjena pravna podlaga ne pride v poštev za obdelavo s strani javnih organov pri opravljanju njihovih nalog.

IP nadalje pojasnjuje, da Splošna uredba v tretjem odstavku 6. člena določa, da je podlaga za obdelavo iz točk c) in e) odstavka 1 določena v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za upravljavca. Namen obdelave se določi v navedeni pravni podlagi ali pa je ta v primeru obdelave iz točke (e) odstavka 1 potrebna za opravljanje naloge, ki se izvaja v javnem interesu, ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu.

Zakon o lokalni samoupravi (ZLS; Uradni list RS, št. 94/07 - UPB, 76/08, 79/09, 51/10, 40/12 - ZUJF, 14/15 - ZUUJFO, 11/18 - ZSPDSLS-1, 30/18, 61/20 - ZIUZEOP-A, 80/20 - ZIUOOPE) v 61. členu določa, da občina zagotavlja opravljanje javnih služb, ki jih v skladu z zakonom določi s svojim splošnim aktom, in javnih služb, za katere je tako določeno z zakonom (lokalne javne službe). Opravljanje lokalnih javnih služb zagotavlja občina na več načinov, in sicer neposredno v okviru občinske uprave, z ustanavljanjem javnih zavodov in javnih podjetij, z dajanjem koncesij ali na drug način, določen v skladu z zakonom.

Občina v skladu z 21. členom ZLS samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), ki jih določi s splošnim aktom občine ali so določene z zakonom. V skladu z drugim odstavkom istega člena tako občina za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev opravlja določene naloge, med drugim tudi gradi, vzdržuje in ureja lokalne javne ceste, javne poti, rekreacijske in druge javne površine, v skladu z zakonom ureja promet v občini ter opravlja naloge občinskega redarstva. Pooblastila občine glede obdelave osebnih podatkov ZLS opredeljuje v 21.a členu v povezavi z 21. členom ZLS. V skladu z 21.a členom ZLS občina pridobiva podatke, ki jih potrebuje za opravljanje nalog iz svoje pristojnosti, jih obdeluje ter opravlja statistično, evidenčno in analitično funkcijo za svoje potrebe. Občina pridobiva in obdeluje o posameznikih naslednje osebne podatke: EMŠO, osebno ime, naslov stalnega ali začasnega prebivališča, datum in kraj rojstva oziroma datum smrti, podatke o osebnih vozilih, podatke o nepremičninah ter druge osebne podatke v skladu z zakonom.

IP meni, da obstaja možnost, da bi v primerih, opisanih v vašem zaprosilu za mnenje, lahko šlo za opravljanje izvirnih nalog občine v smislu točke e) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe in s tem za obdelavo osebnih podatkov s strani javnih organov pri opravljanju njihovih nalog. V takem primeru tako točka f) ne bi mogla priti v poštev kot ustrezna pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov, ne glede na to, ali bi v konkretnem primeru te naloge opravljala občina sama ali pa bi njihovo izvajanje zaupala drugemu subjektu (npr. javnemu podjetju ali drugemu subjektu zasebnega sektorja).

IP sklepno ponavlja, da v okviru mnenja ne more presojati ustreznosti določene rešitve z vidika skladnosti z obstoječimi predpisi. Presojo o ustreznosti lahko izvede le v okviru konkretnega inšpekcijskega ali upravnega postopka. Presoja glede zakonitosti obdelave oziroma obstoja pravne podlage za posamezno obdelavo je torej primarno na vsakem upravljavcu posebej in ta je tako v vsakem posameznem primeru odgovoren za zakonitost ter sorazmernost obdelav osebnih podatkov, ki jih izvaja.

Lepo vas pozdravljamo.

Pripravil

Matej Sironič, Svetovalec pooblaščenca za varstvo osebnih podatkov

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav., Informacijska pooblaščenka