Jedro

Tako tožnik kot toženec sta v obravnavanem primeru kršila določila ZVCP-1 glede varne vožnje (pravil o defenzivni – neagresivni - vožnji v naselju) ter sta s tem (so)prispevala (sta sokriva) za nastalo škodo (tožniku). Sodišče prve stopnje je pri izpodbijani odločitvi preveliko težo dalo tožnikovi nepazljivi in prehitri (agresivni) vožnji, premajhno pa toženčevi nepozornosti pri zavijanju v križišču v levo (in presoji ali lahko to varno stori za druge udeležence v prometu, vključno s tistimi, ki vozijo za njim). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je zahtevek tožnika po podlagi utemeljen v višini 30%.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da je zahtevek po podlagi utemeljen v višini 30%.

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožbi obeh tožencev zavrnejo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnika se pridrži za poznejšo sodbo, predloga tožencev za povrnitev stroškov pritožbenega postopka pa se zavrneta.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je zahtevek tožnika po temelju utemeljen v višini 20%. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo kršitev prometnih predpisov in napake v pravilnosti vožnje tako na strani tožnika (nepravilno prehitevanje in s tem povezana premajhna varnostna razdalja ter vožnja s hitrostjo nad dovoljeno) kot tudi drugega toženca (premajhna pazljivost na dogajanje za njim ter nepravočasno prižgana smerna utripalka), četudi je večji del odgovornosti za prometno nesrečo na tožniku. Nedvomno drugi toženec spremembe smeri na prednostni (Dolenjski) cesti, ko je zavijal v levo ni pravočasno nakazal s prižigom smerne utripalke in je (prehitevajočega) tožnika spregledal, je pa prav tožnik s prehitevanjem na mestu, kjer je bilo to prepovedano, povzročil nevarno situacijo. Tožnik je bil tudi tisti, ki bi moral vsak trenutek pričakovati, da bo mogoče vozilo pred njim zavilo s prednostne ceste ter upoštevati primerno varnostno razdaljo. Na delu ceste, kjer je prišlo do prometne nesreče, si poleg križišča sledijo uvozi, zato je na takšnih mestih potrebna posebna previdnost prav zaradi vključevanja vozil v promet in možnosti zavijanja vozil s prednostne ceste, vse to, pa tudi ker je tam križišče in prehod za pešce, je delno razlog, da sta smerni vozišči na tem delu ločeni z neprekinjeno črto. Drugi toženec je lahko po drugi strani pričakoval, da ga ne bo na navedenem delu ceste glede na prometne predpise nihče prehiteval na način, kot je to storil tožnik, še posebej ker v nasprotni smeri ni bilo prometa. Bi pa lahko z ustreznim opazovanjem dogajanja za seboj na nastalo situacijo odreagiral s prekinitvijo manevra zavijanja levo ter s tem preprečil prometno nesrečo; enako tudi, če bi smerno utripalko pravočasno prižgal. Zato je tožnikov deleže odgovornosti (krivde - soprispevek) ovrednotilo na 80%, drugega toženca pa na 20%.

2. Zoper vmesno sodbo se pritožujejo tako tožnik kot oba toženca, vsi iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, tožnik in toženec pa tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo ustrezno spremembo vmesne sodbe v izpodbijanem delu oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v pritožbi meni, da je napačen zaključek, da bi se z umikanjem kamorkoli na desno veliko bolj preprosto izognil prometni nesreči ter da izpoved tožnika, da se je umikal levo in je bil zato na levem smernem vozišču, ni verjetna. Navedeni stališči tako izvedenca kot sodišča sta napačni in v nasprotju z določbami Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Tožnik je upošteval drugi odstavek 40. člena navedenega zakona ter meni, da je očitek sodišča, da bi moral voziti po desni strani voznega pasu in obiti toženca po desni strani v nasprotju z določili ZVCP-1 in navodili za varno vožnjo. Dolenjska cesta ima v smeri proti Ljubljani v križišču z Vrečarjevo ulico dva pasova, in sicer prometni in odstavni pas. Po odstavnem pasu promet ni dovoljen in mu ni mogoče očitati kršitve tretjega odstavka 25. člena ZVCP-1. Tožnik je pravilno vozil znotraj leve polovice svojega voznega pasu. Iz skice prometne nesreče policistov izhaja, da je toženec zavil levo skoraj iz odstavnega pasu, zato je očitek sodišča, da bi toženca tožnik moral prehiteti po desni strani, neutemeljen. Normalno pričakovana in instiktivno razumljiva reakcija tožnika je bila, da se je poskušal izogniti nepričakovanemu manevru toženca tako, da je zavil levo na nasprotni vozni pas, vendar le 0,40 m od sredinske črte in pričel z zaviranjem. Deleža krivde toženca sodišča ni ocenilo sorazmerno z deležem krivde tožnika, pri čemer tožnik priznava, da je sicer vozil malce nad dovoljeno hitrostjo. Ni pa izvajal manevra prehitevanja toženca. Meni tudi, da izvedenec tudi ni upošteval dejanskega stanja, ki izhaja iz skice PP Ljubljana ter našteva določbe ZVCP-1, ki jih je prekršil toženec. Vztraja, da toženca ni prehiteval, pač pa ga je dohiteval. Prepričan je, da toženec v veliko večji meri ni spoštoval cestnoprometnih predpisov in mu jih sodišče zmotno tudi ni očitalo in ne upoštevalo pri tehtanju teže kršitev, zato je napačno ocenilo velikost prispevnega deleža toženca k nastanku škode.

4. Toženka v pritožbi opozarja na tožnikovo prehitevanje na kraju, kjer je prehitevanje prepovedano zaradi križišča in prehoda za pešce ter eno od temeljnih načel cestnega prometa, to je da udeleženci v cestnem prometu ravnajo v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZVCP-1). Tožnik je kršil številna cestnoprometna pravila v trenutku, ko je zaradi zmanjševanja hitrosti toženca zanesljivo lahko pričakoval spremembo smeri vožnje, tudi v primeru, če bi spregledal smerne utripalke, še posebej pa opozarja na za 20% preseženo najvišjo dovoljeno hitrost tožnika. Meni, da toženec ni prispeval k nastanku obravnavane prometne nesreče. 5. Toženec pa v pritožbi opozarja, da se je tožnik že pred lastnim zaviranjem nahajal na levem smernem vozišču (manever vrnitve na desno smerno vozišče je tožniku preprečil padec zaradi lastnega intenzivnega zaviranja) ter da se je tožnik v trenutku začetka zaviranja nahajal okoli 8 m za vozilom toženca. Okoliščina, da naj bi toženec ne pravočasno prižgal smerne utripalke in je bila posledično njegova sprememba smeri vožnje nenadna, nima opore v izvedenih dokazih, iz izvida in mnenja izvedenca pa jasno izhaja, da je toženec z zaviranjem pred križiščem začel zmanjševati hitrost. Splošno znano je, da se pri tem prižgejo zavorne luči, ki že same po sebi opozarjajo na dodatno potrebno previdnost zadaj vozečega. Tožnik ni opazil zavornih luči, zato je povsem logično, da ni opazil smerne utripalke, ker je bil očitno ob preveliki hitrosti in nepravilni vožnji bistveno premalo pozoren na ravnanje drugih udeležencev prometu, zaradi česar je izključno sam odgovoren za nastalo mu škodo. Glede zmotne uporabe materialnega prava opozarja na 154. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in krivdno odgovornost ter da v ravnanju toženca protipravnosti ravnanja ni. Pavšalna ocena sodišča o premajhni pazljivosti toženca za dogajanje za njim pa ne more imeti materialnopravne teže in ne more biti podlaga za ugotovitev toženčeve sokrivde. Tudi vzročne zveze med ravnanjem toženca in tožnikovo škodo ni, vzrok škode je izključno v tožnikovem ravnanju.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi tožencev pa nista utemeljeni.

7. Po oceni pritožbenega sodišča so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika in toženca glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja (odločilnih okoliščin) v obravnavani zadevi, pri čemer se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na razloge izpodbijane sodbe glede dejanskih ugotovitev v celoti sklicuje. Drži pa pritožbeni očitek tožnika glede zmotne materialnopravne presoje obravnavnega primera, medtem ko sta pritožbena očitka tožencev glede zmotne uporabe materialnega prava neutemeljena. Po 154. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, se pri nesreči premikajočih motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek); če pa je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek) (1). Dejstvo je, da sta tako tožnik kot toženec v obravnavanem primeru kršila določila ZVCP-1 glede varne vožnje (pravil o defenzivni – neagresivni - vožnji v naselju) ter sta s tem (so)prispevala (sta sokriva) za nastalo škodo (tožniku), in sicer je toženec zavijal v levo, ne da bi se prepričal ali to lahko varno stori (ni opazil za njim vozečega tožnika, čeprav bi to mogel in moral), tožnik pa je v dani prometni situacijo vozil z bistveno previsoko hitrostjo (ofenzivna vožnja) in ni bil dovolj pozoren na dogajanje pred njim, saj bi v nasprotnem primeru nedvomno opazil namero toženca, ne glede na to ali je toženec imel vključen smerni kazalec za zavijanje v levo ali ne. Vse to se je namreč dogajalo na cestišču z enim voznim pasom v vsako smer (ter odstavnim pasom, ki ni namenjen vožnji), ločenim z neprekinjeno črto, in to v križišču s prehodom za pešce (tako tožnik kot toženec sta kršila določbe prvega odstavka 2. člena ZVCP-1, po katerem morajo udeleženci cestnega prometa ravnati tako, da poteka promet nemoteno, umirjeno in varno ter drugega odstavka 24. člena ZVCP-1, po katerem morajo udeleženci cestnega prometa ravnati tako, da ne ovirajo ali ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali jim ne povzročajo škode; poleg tega se toženec pred spremembo smeri vožnje ni prepričal, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje (obveznost, ki jo določa prvi odstavek 27. člena ZVCP-1), tožnik pa ni vozil s takšno hitrostjo (obveznost, ki jo določata prvi in drugi odstavek 30. člena ZVCP-1), da bi vozilo (motorno kolo) ves čas obvladoval in da bi ga lahko ustavil pred oviro, ki jo je glede na okoliščine lahko pričakoval, hitrost in način vožnje pa tudi ni prilagodil svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozila). To pa konkretno pomeni, da je sodišče prve stopnje pri izpodbijani odločitvi preveliko težo dalo tožnikovi nepazljivi in prehitri (agresivni) vožnji, premajhno pa toženčevi nepozornosti pri zavijanju v križišču v levo (in presoji ali lahko to varno stori za druge udeležence v prometu, vključno s tistimi, ki vozijo za njim). Na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je zahtevek tožnika po podlagi utemeljen v višini 30%. Na podlagi 353. člena ZPP je v preostalem delu pritožbo tožnika in pritožbi obeh tožencev kot neutemeljene zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

8. V skladu z določbami 165. člena v zvezi s 154. in 164. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnika pridržalo za končno sodbo, predloga tožencev za povrnitev stroškov pritožbenega postopka pa kot neutemeljena zavrnilo, saj pritožnika z njima nista uspela.

(1) Krivda je v takem primeru kriterij porazdelitve nastale škode (soprispevek);