Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
O odločilnem dejstvu (vrsti tožnikove poškodbe) je v razlogih izpodbijane sodbe nasprotje med tem, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in med samimi listinami, na katere se je pri tem oprlo.
Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu r a z v e l j a v i in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 5.000,00 USD z obrestmi, kot jih Banka priznava za ameriške dolarje, vezane nad enim letom, od 1.1.1995 do plačila, pri čemer od 1.1.2002 ne več kot 8 % letno, ter znesek 850.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
10.3.2004 do plačila; 2.) zavrnilo višji tožbeni zahtevek;
3.) toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 338.812,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2004 do plačila.
Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bilo zahtevku tožeče stranke ugodeno, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno sojenje. V pritožbi opozarja, da sodba pravi, da je sodišče v dokaznem postopku prebralo listine in zaslišalo tožnika in priči T. in M., nikjer pa ni zapisano, da je tudi vpogledalo kopijo fotografije stopnice, kar pomeni, da je ni in zato ta materialni dokaz pravno ne obstaja, sodišče pa ga v obrazložitvi sodbe vendarle uporablja in na njem gradi odgovornost tožene stranke. Pa tudi sicer je vrednost omenjene kopije fotografije enaka ničli, ker sploh ni razločna in tudi ne more imeti dokazne vrednosti, kot je povedal poveljnik ladje (priča T.), je tako fotografijo mogoče narediti na katerikoli ladji, saj so ladijske stopnice delane po standardu in so vse več ali manj enake.
Pomenljivo pa je to, da sodišče povsem nekritično ocenjuje ta dokaz, ki je priložen v fotokopiji, ne da bi zahtevalo original fotografije, iz katerega pa bi se lahko z detajlno obdelavo res videlo, ali sploh drži tožnikova trditev, da je bila stopnica preperela in ali se je sploh vdrla. Po izpovedbi priče M. naj bi original te fotografije imel tožnik, pa je kljub temu ni vložil v spis, očitno iz razloga, ker se je bal, da bi razkrinkali njegovo špekulativno igro. Da gre za dogovor med tožnikom in M. je lepo razvidno tudi iz njunih izpovedb, ki se nanašajo na fotografije in original. Tožnik je izjavil, da je fotografije in film izročil Z. in da so se izgubile (?), kopije pa je prejel po pošti naknadno od M., kar pa ne drži, ker je M. izjavil, da je vse fotografije tožniku izročil že v Maleziji, kjer jih je razvil. Priča M. je bil očitno le nagovorjen, da tožniku pomaga s konstruktom fotografije, ki jo je lahko naredil bodisi priča ali tožnik kjerkoli in kadarkoli, kar potrjuje tudi pričina izjava, da se ne spominja, ali mu je tožnik po nezgodi opisal sam potek in kraj nezgode (bal se je, da bi se po nepotrebnem zapletel).
Na podlagi nejasnega materialnega dokaza in spornosti izpovedbe priče M. je neutemeljena sodna ugotovitev, da sta bila tako tožnik in priča "prepričljiva", da jima gre verjeti in na tej podlagi temeljiti sodbo. To še zlasti iz naslednjih razlogov, ki pa res prepričljivo govorijo v prid toženi stranki: Prijava nesreče pri delu jasno in glasno citira dejstvo, da je tožniku "zdrsnilo" in ne omenja nobenega zloma stopnice. Prijava je uradni dokument in doslej se še v dolgoletni praksi tožene stranke oz. plovbe ni zgodilo, da bi sodišče (do sedaj Delovno) ugotovilo, da je katerakoli prijava vsebovala neresnične objektivne podatke. Gre za to, da se prijava sestavi na licu mesta, torej na morju, daleč od sedeža tožene stranke. Predmetno prijavo je podpisal poveljnik T.(tudi priča) in 1. oficir palube J.H., ki ga je sprva tožnik predlagal za pričo, potem pa je ta predlog umaknil, ker je očitno dobil informacijo, da bo povedal tako kot je zapisano v prijavi nesreče in kar je tudi edino logično. Poveljnik (priča T.) je jasno povedal, da ob predmetnem škodnem dogodku stopnice na ladji niso imele nobenega defekta, še več, niso ga imele ves čas pričinega poveljevanja na tej ladji (vendar ga je sodišče s svojim rezoniranjem totalno degradiralo kot kakega šolarčka). Poleg tega je poveljnik T. izpovedal tudi to, da bi mu moral tožnik ob nezgodi podati izjavo in tudi navesti priče (torej bi tedaj moral navesti pričo M., dejstvo, da se je stopnica "vdrla" in da je on fotografiral stopnice), pa očitno tega ni povedal, kar izhaja tudi iz izpovedbe samega tožnika. Še več, T. je povedal, da je prijava nesreče pri delu z dne 4.5.1994 napisana na podlagi tožnikove ustne izjave. Celotno zadevo je treba ocenjevati skozi koncept pomorskega prava in pomorske prakse (gre za pomorski spor) in je zato potrebno upoštevati določene pomorske standarde in običaje, to je, da je poveljnik ladje "komandant" z določeno avtoriteto, ki se spoštuje in priznava. Tožena stranka s tem ne misli, da ni mogoče poveljniku kontrirati, tudi to je možno, toda morajo biti res izkazani materialni in prepričljivi argumenti, ki pa jih v tem primeru ni. Tudi "spričevalo o klasi" z dne 9.5.1994 je sodišče degradiralo kot da je to neki brezvredni papir, čeprav gre za najbolj fundamentalni dokument o lastnosti ladje, ki ga izvajajo za to specializirane institucije in za tem dokumentom stojijo.
Glede na datum izdaje navedenega dokumenta je jasno, da stopnica ni mogla biti "preperela", saj je rjavenje dolgotrajen proces. Sporne pa so tudi okoliščine v zvezi s tožnikovo diagnozo in posledicami. Tožnik vtožuje poškodbo levega zapestja, kar dokazuje tudi prvo zdravniško spričevalo iz S.. Iz zdravniškega spričevala z dne 17.5.1994 in odpustnega lista z dne 18.5.1994 pa izhaja poškodba desne roke, nakar potem izvedenec, ki ga je najel sam tožnik, in ki ga tožena stranka ne priznava, ponovno ugotavlja poškodbo leve roke. Oba citirana zdravniška dokumenta sta uradni listini, ker ju je izdala medicinska ustanova in ni mogoče njune dokazne vrednosti ovreči, zlasti ne s privatno listino, ki jo je predložil tožnik in v kontekstu procesne situacije, ko je tožnik umaknil dokazni predlog za imenovanje sodnomedicinskega izvedenca, ki bi vse te kontradiktorne elemente lahko razčistil. Ker tožnik ni vztrajal pri tem predlogu, ne bi smelo sodišče vseh teh okoliščin sedaj šteti v tožnikovo korist, saj se potem izkaže, da je za vse tožnike bolje, da sploh ne predlagajo sodnega izvedenca. Ker je zakon enak za vse, je taka sodna praksa nevarna in nesprejemljiva, zato je sodišče tudi v tem pogledu kršilo procesno pravo in razsodilo o imaterialni škodi brez ustreznega dokaza, torej kar na tožnikovo besedo.
Pritožba tožene stranke je utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi poškodbe leve roke, ki jo je utrpel na ladji tožene stranke, in se je pri ugotavljanju dejstva o tem, kakšno poškodbo je utrpel tožnik, oprlo med drugim tudi na del medicinske dokumentacije, v kateri pa poškodba tožnikove leve roke ni navedena; gre za izvid Splošne bolnišnice C. z dne 17.5.1994 (priloga A 5), v katerem je govora o "obsežnem hematomu zapestja in hrbtišča desne roke", ter za odpustni list Zdravstvenega centra C. z dne 18.5.1994 (priloga A 6), kjer je opisana ravno takšna poškodba desne roke. O odločilnem dejstvu (vrsti tožnikove poškodbe) je torej v razlogih izpodbijane sodbe nasprotje med tem, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in med samimi listinami, na katere se je pri tem oprlo. Ker gre za kršitev absolutne narave po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je moralo pritožbeno sodišče že iz tega razloga pritožbi tožene stranke ugoditi, sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (354. čl. ZPP), pri katerem bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti neskladje med tožbenimi trditvami o tožnikovi poškodbi in listinami, ki naj bi zatrjevano poškodbo dokazovale. Pri ponovnem odločanju pa bo moralo upoštevati tudi okoliščino, da trditve o vrsti tožnikove poškodbe in o oblikah (nepremoženjske) škode, ki jih je tožnik zaradi tega utrpel, dokazno bremenijo tožnika, vendar pa slednji kljub temu ni plačal predujma za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, zaradi česar takšen dokaz ni bil izveden. Čeprav je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem višine nepremoženjske škode navedlo, da se je oprlo na tožnikovo medicinsko dokumentacijo in njegovo zaslišanje, je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je upoštevalo tudi mnenje dr.
H.S., ki ga je ta izdelal po tožnikovem naročilu pred obravnavano pravdo (in uporabi katerega je tožena stranka nasprotovala). Pri tem je sodišče prve stopnje sicer zapisalo, da je ta dokaz presojalo tako kot vsak drug dokaz, ne pa v funkciji, ki ga ima po zakonu, vendar pa pri tem ni pojasnilo, v čem se je uporaba tega mnenja dejansko razlikovala od tistih primerov, ko sodišče v postopku uporabi neko mnenje v funkciji izvedenskega mnenja po ZPP (243. čl. in nasl.).
Pritožba pa končno tudi utemeljeno opozarja na nezanesljivo dokazno oceno v zvezi z ugotovljenimi okoliščinami, v katerih naj bi prišlo do tožnikove poškodbe; v navedeni smeri je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnika in priči M. ter T., vpogledalo je fotografije stopnic, na katerih naj bi se tožnik poškodoval (ki so sicer nerazločne in ni razvidno, da gre za posnetek ravno tistih stopnic, na katerih naj bi se poškodoval tožnik), ter prijavo nesreče pri delu s priloženo izjavo poveljnika T. in spričevalo o klasi za ladjo z dne 9.5.1994. Zaključek o tem, da naj bi do tožnikove poškodbe prišlo zato, ker se je tožniku vdrla - preperela - stopnica na ladji, pa je napravilo na podlagi izpovedb tožnika in priče M., za kateri je menilo, da sta prepričljivi. Pri tem pa se ni opredelilo do drugačnega opisa okoliščin, v katerih naj bi prišlo do tožnikove poškodbe, ki so razvidne iz prijave nesreče pri delu, priložene izjave poveljnika ladje T. ter njegove izpovedbe (da naj bi tožniku zdrsnilo na ladijskih stopnicah). Gre namreč za to, da mora o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odločiti sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP), v obravnavanem primeru pa je očitno takšna celovita ocena vseh dokazov izostala.