Jedro

Tožba z zahtevkom za ugotovitev, da je tožena stranka kršila prepoved diskriminacije, ni dopustna, ker ni mogoče zahtevati ugotovitve dejstev. Tožnica je imela pravico takoj, ko je do diskriminacije prišlo, vložiti dajatveno tožbo z odškodninskim zahtevkom.

Tožba z zahtevkom, da se prepove ravnanja, ki predstavljajo diskriminacijo, ni dopustna, saj so takšna ravnanja prepovedana že po samem zakonu in ne morejo biti predmet samostojnega tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi tožnice se ugodi delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti in se izpodbijana sodba razveljavi v točki I/1., II/2.3. v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe v zvezi z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2008 in razveljavitev tega sklepa ter točki II/3. izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožnice zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (točke izreka I/2.1, I/2.2., II/2.2 in II/2.3. v delu, ki se nanaša na prepoved opravljanja dela z dne 3. 6. 2008) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo ter ji za čas od 1. 8. 2008 do ponovnega nastopa dela prizna vse pravice iz delovnega razmerja, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 in ji za ta čas obračuna in izplača nadomestilo plače za polni delovni čas v bruto znesku 1.472,13 EUR, od bruto zneskov odvede prispevke za socialno varnost, akontacijo dohodnine in druge prispevke po zakonu, neto zneske pa plača tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska plače od vsakega 18. dne v mesecu za znesek preteklega meseca (točka I.1. izreka izpodbijane sodbe). Zavrnilo je tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa Komisije za preizkus ocene opr. št. 100-85/2008 z dne 21. 4. 2008 in ocenjevalnega lista uradnika za leto 2007 z dne 30. 1. 2008 (točka I., 2.1. izreka izpodbijane sodbe) in zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici plača odškodnino za pretrpljene duševne bolečine v višini 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka paricijskega roka (točka I., 2.2. izreka izpodbijane sodbe). S sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek glede tistega dela tožbe, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov opr. št. 100-168/2006 z dne 18. 4. 2008 in njegovo odpravo (točka II.1. izreka sklepa). Zavrglo je zahtevke (pravilno tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevke), da se ugotovi, da je ocena dela tožnice za leto 2007 odlična (točka II., 2.1. izreka sklepa), da tožena stranka zaradi osebnih okoliščin na strani tožnice oziroma zaradi njenega opozarjanja na nepravilnosti, ki se dogajajo pri toženi stranki, tožnici v času trajanja delovnega razmerja ne zagotavlja enake obravnave, s tem, da tožnico žali, ji grozi z izgubo službe in jo tudi sicer psihično maltretira preko nadrejenih, zaradi česar se toženi stranki prepove nadaljnja tovrstna dejanja oziroma izvajanje kakršnekoli posredne ali neposredne diskriminacije javne uslužbenke ter njeno trpinčenje na delovnem mestu (točka II., 2.2. izreka sklepa) ter za ugotovitev, da sta sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2008 in sklep o prepovedi opravljanja dela z dne 3. 6. 2008 nezakonita in se razveljavita (II., 2.3. izreka sklepa). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.113,87 EUR (točka 2.3. izreka izpodbijanega sklepa).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (točka I./2.1 in I./2.2. izreka) ter zoper del sklepa o zavrženju tožbe (točka II./2.2. in II./2.3. izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka (točka II./3 izreka) se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 26/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbo 8. člena ZPP o tem, da sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo pravilo o dokaznem bremenu, kakor ga določa šesti odstavek 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2006, 103/2007). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe 181. člena ZPP o ugotovitveni tožbi ter določbo 53. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004). Sodišče prve stopnje ni z ničemer obrazložilo stališča, da je zahtevek za razveljavitev ocenjevalnega lista uradnika za leto 2007 in razveljavitev sklepa Komisije za preizkus ocene neutemeljen, ker naj bi tožnica enostransko in nerealno ocenjevala svoje delo. Izpodbijana odločitev je tudi v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je Komisija za preizkus ocene ravnala procesno nepravilno, ker ni dovolila, da bi njenemu delu prisostvovala pooblaščenka tožnice. Komisija tožničinega ugovora sploh ni obravnavala. Prisotnost tožnice pri delu komisije ni obvezna, zato tudi njena odsotnost ni mogla biti razlog za neupoštevanje pripomb tožnice na oceno. Nerazumljivo je, kako je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da naj bi komisija na podlagi pritožbe tožnice in pojasnil nadrejenega F.M. (ki je bil istočasno tudi član komisije) natančno preizkusilo oceno. Takšna ugotovitev je v nasprotju z izpovedbo priče D.L. o tem, da tožničinih navedb v ugovoru sploh niso obravnavali. Razen tega F.M. tožnice sploh ni ocenjeval celotno leto 2007, temveč je v njegovi odsotnosti to počela I.Z., zato F.M. ni mogel biti tisti, ki bi komisiji kot njen član lahko pojasnil oceno o tožnici za leto 2007. Ocenjevalni list uradnika za leto 2007 je nezakonit, saj so v njem navedeni različni datumi, iz katerih izhaja, da naj bi bila tožnica z oceno seznanjena še preden je ta nastala. Ocenjevalnega lista se sploh ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo izpovedbo priče V.P. o tem, da je bila tožnica večkrat pohvaljena in da priča ne bi mogla voditi kreativne delavnice, ki jo je vodila tožnica. Navedeno pomeni, da je tožnica za delo v terapevtski delavnici neutemeljeno prejela le oceno zadovoljivo. Ocenjevalni list za leto 2007 je bil izpolnjen nekorektno in nepravilno in je odraz neenakega obravnavanja tožnice. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev ravnanj, ki pomenijo diskriminacijo. Ugotovitev, da je do diskriminacije prišlo, je neizogibna, v kolikor naj se tožnici prizna odškodnina na podlagi petega odstavka 6. člena ZDR. Zahtevek je bil prav glede na dikcijo zakona oblikovan kot celota, zato tožnica ni pričakovala, da bo sodišče njen zahtevek obravnavalo kot več posameznih zahtevkov. Sodišče prve stopnje tako očitno meni, da bi tožnica morala najprej vložiti tožbo na ugotovitev diskriminacije in nato še posebej tožbo, s katero bi zahtevala plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi diskriminacije. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveni del zahtevka, češ da je dajatveni zahtevek že dospel. S takšnim stališčem sodišča prve stopnje posredno sicer priznava, da je prišlo do diskriminacije tožnice. Glede navedenega je podano nasprotje med obrazložitvijo in izrekom, saj je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek za izplačilo odškodnine zavrnilo. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitveni zahtevek glede nadaljnjih kršitev ni mogoč. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da glede bodočih kršitev dajatveni zahtevek še ni dospel in ker obenem obstaja pravni interes tožnice, da se delodajalec po izdaji sodbi drži določnih pravil in se vzdrži nadaljnjega neenakopravnega obravnavanja, je takšen zahtevek dopusten. ZDSS-1 nikjer izrecno ne določa, da ni dopusten zahtevek o bodočih ravnanjih. V 53. členu ZDSS-1 je izrecno določeno, da se pri ugotovitvenih zahtevkih nasprotni stranki sme naložiti tudi določene obveznosti. V konkretnem primeru to pomeni, da bi sodišče prve stopnje toženi stranki lahko naložilo, da skrbi za enakopravno obravnavanje tožnice v bodoče, saj je to obveznost, ki jo določa zakon. Nedopustno bi bilo, da bi se delavec po prejemu pozitivne sodbe moral vrniti v enako okolje in nato vedno znova zaradi ravnanja delodajalca iskati pravno varnost pred sodiščem. Tožnica je uspela dokazati, da so neresnične obtožbe, ki so bile podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je izredna odpoved dokaz izvajanja mobinga in šikaniranja tožnice. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila izpostavljena sistematičnemu trpinčenju sodelavcev. Tožnico so vzgojiteljice, predvsem D.P., I.Z. in J.N.V. zasmehovale, ji prikrivale podatke o posameznih gojencih in dogodkih in ji tako namerno oteževale delo, se norčevale iz tožnice, saj so vedele, da jim to odobrava tudi pedagoški vodja F.M.. Ta je tožnico zasmehoval pred celotnim vzgojiteljskim kolektivom, se iz nje odkrito norčeval, češ da je butasta. Pri toženi stranki je bil očitno sprejet tihi dogovor, da se tožnico lahko žali, nadleguje, maltretira in ponižuje. To je izviralo iz tega, da ne direktor zavoda, ne tožnici nadrejeni F.M. na pritožbe tožnice nista ukrepala, temveč so se pritiski na tožnico po vsaki pritožbi le še stopnjevali. Sistematičnost ravnanja tožene stranke je razvidno tudi iz tega, da je tožnica najprej dobila negativno oceno dela, njeni pritožbi je takoj sledilo opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ker je tožnica nasprotovala očitkom iz opozorila ji je bila podana še izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je nepopolno povzelo izpovedbo inšpektorice za delo T.C.. Ob upoštevanju zbranih dokazov bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da tožena stranka ni dokazala, da bi različno obravnavo tožnice opravičevala vrsta in narava dela oziroma da ni dokazala, da ni prišlo do diskriminacije ter da je kot delodajalec storila vse, da do tega ne bi prišlo. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala škode povezane z zahtevkom za odškodnino zaradi pretrpljenih duševnih bolečin. Ne gre za materialno škodo, glede katere bi tožnica lahko predložila račune o višini nastale škode, temveč za trpljenje in slabo počutje tožnice med opravljanjem dela na delovnem mestu. Trpinčenje je bilo celo tako močno, da je tožnica duševno zbolela in je morala nastopiti bolniški stalež. Tožnica je zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravočasno vložila pritožbo na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, vendar ta o njeni pritožbi ni odločila v roku 30 dni. Molk organa ima za posledico, da se šteje kot da je organ izdal negativno odločbo. Dokončnost sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tako nastopila po sili zakona s tem, ko je prišlo do molka organa, zato je bilo tožnici omogočeno sodno varstvo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica tožbeni zahtevek morala razširiti še z zahtevo po ugotovitvi nezakonitosti sklepa komisije. Ta sklep je bil izdan po izteku zakonsko določenega roka in je bil tožnici vročene šele potem, ko se je sodni postopek že začel, zato ta sklep za stranko nima več pravnih posledic. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sklep o prepovedi opravljanja dela je bil vročen le tožnici in ne tudi njeni pooblaščenki. To je razvidno tudi iz samega sklepa, saj na njem pooblaščenka ni navedena med osebami, ki se ji sklep vroča. Tožnica je dne 4. 8. 2008 napisala pritožbo zoper sklep o prepovedi opravljanja dela in jo 8. 8. 2008 priporočeno oddala na pošto. Tožnica je pritožbo vložila pravočasno. Sodišče prve stopnje je očitno sledilo neresničnim navedbam tožene stranke, čeprav tožnica 13. 8. 2008 toženi stranki ni poslala pritožbe zoper sklep o prepovedi opravljanja dela, temveč podpisan izvod nove pogodbe o zaposlitvi. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo posamezne dele tožbenega zahtevka. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe in sklepa razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, ker je že po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko dne 1. 8. 2008 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. Sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na podlagi 5. točke drugega odstavka 224. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99, 70/2000, 52/2002, 73/2004, 119/2005, 126/2007, 65/2008) postal dokončen in izvršljiv z dnem 1. 9. 2009, ko je bil tožnici vročen sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi tako odpovedana šele s tem datumom in ne z 18. 6. 2008, kot meni sodišče. Razen tega pogodba o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 ni nova pogodba o zaposlitvi, temveč je bila izdana izključno zaradi prehoda na nov plačilni sistem. Zaposleni, ki so že imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi so v podpis sprejeli aneks k pogodbi o zaposlitvi, zaposlenim kakršna je bila tudi tožnica, ki pisne pogodbe o zaposlitvi še niso imeli sklenjene, pa je bila v podpis ponujena pogodba o zaposlitvi, ki se nanaša na enako vsebino in zahtevnost dela, kot so jo delavci opravljali tedaj. Drugostopenjski sklep Komisije za pritožbe za delovna razmerja je tožnica prejela šele po tem, ko je podpisano pogodbo o zaposlitvi že vrnila k delodajalcu. Tudi glede navedenega je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas od 1. 8. 2008 do ponovnega nastopa priznati tudi vse pravice iz delovnega razmerja. Tožnici je bilo s sklepom z dne 3. 6. 2008 tudi prepovedano opravljanje dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni, tako da tudi ta del tožbenega zahtevka zavrne.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena v celoti.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnice: Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP tožnica uveljavlja v uvodnih navedbah pritožbe, ne da bi v nadaljevanju to kršitev podrobneje substancirala. Ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka je namreč podana, če sodišče ne upošteva metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, po katerem sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana, pa bi to neupoštevanje lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. V resnici pa pritožba česa takšnega niti ne zatrjuje, temveč je iz pritožbenih navedb razvidno, da tožnica graja vsebinsko neprepričljivost argumentacije sodišča prve stopnje, kar pomeni, da dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zaradi večje preglednosti pritožbeno sodišče v nadaljevanju ločeno navaja razloge za svojo odločitev za vsakega od tožničinih zahtevkov, pri čemer zanje uporablja enake oznake kot sodišče prve stopnje.

a) pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in ocena uradnika za leto 2007 Z navedbo, da sodišče prve stopnje z ničemer ni obrazložilo stališča, da je zahtevek za razveljavitev ocenjevalnega lista in sklepa Komisije za preizkus ocene neutemeljen, ker naj bi tožnica enostransko in nerealno ocenjevala svoje delo, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Ni res, da izpodbijana sodba nima razlogov za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka. Ti razlogi so obširno navedeni na 4. in 5. strani obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša. Tudi ni res, da bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica enostransko in nerealno ocenjevala svoje delo kot odlično, edini razlog za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka, saj se je sodišče pri tem oprlo na izpovedbe tožničinih sodelavcev in predpostavljenih, ki so bili zaslišani kot priče in ki so tožničino delo ocenjevali kot nezadovoljivo. Očitno je, da se tožnica ne strinja z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje tožničinim zahtevkom moralo ugoditi že zaradi stališča, da je Komisija za preizkus ocene ravnala procesno nepravilno, ker ni dovolila, da bi seji prisostvovala tožničina pooblaščenka. Zgolj zaradi tega sklep komisije za preizkus ocene ni nezakonit, saj je komisija zgolj sledila navodilu Ministrstva za javno upravo, po katerem je preizkus ocene del ocenjevalnega postopka, zaradi česar v ta postopek ni mogoče vključevati sindikalnega zaupnika ali odvetnika. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnici kljub takšnemu ravnanju komisije ni bila kratena možnost udeležbe v postopku preizkusa ocene.

Ni mogoče slediti pritožbenemu zatrjevanju, da Komisija za preizkus ocene sploh ni obravnavala tožničine pritožbe. Tožnica pri tem sprevrača besede kot priče zaslišanega predsednika komisije D.L., saj ta ni izjavil, da niso obravnavali tožničinih navedb iz pritožbe. Izjava priče, da so zaključili (ta izraz je uporabila za odločanje) na podlagi pisne ocene in na podlagi obrazložitve ocenjevalca, da pa žal niso mogli upoštevati pripomb in mnenj ocenjevane osebe, se nanaša na večkrat izraženo stališče te priče, da se je tožnica sama prikrajšala za možnost, da na komisiji razloži svoje stališče, ker je na nasvet svoje odvetnice zapustila sejo komisije. Vendar pa je iz izpovedbe priče razvidno, da so obravnavali tožničino pritožbo, saj je priča izjavila, da je bila pritožba podlaga, da se je komisija sploh sestala, z namenom, da preizkusi oceno. Sicer pa je tudi priča M.L., ki je bila članica komisije izpovedala, da je komisija prebrala tožničine pritožbene navedbe, jih obravnavala in to tudi zapisala v 7. odstavku obrazložitve svojega sklepa.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je sklep Komisije za preizkus ocene nezakonit, ker član komisije F.M. tožnice ni ocenjeval celotno leto 2007, temveč je v njegovi odsotnosti to počela I.Z.. Sestava komisije je določena v tretjem odstavku 115. člena ZJU in sicer jo sestavljajo nadrejeni in po pooblastilu predstojnika dva druga uradnika, ki nista sodelovala pri določitvi ocene za uradnika. Tožničin predpostavljeni je bil vodja oddelka za vzgojo F.M., zato je pravilno, da je sodeloval v komisiji, ne glede na to, da je tožnico v spornem obdobju na podlagi njegovega pooblastila ocenila I.Z..

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališči sodišča prve stopnje glede tega, da navedba različnih datumov v ocenjevalnem listu ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane ocene. Ni res, da se ocenjevalnega lista zaradi tega sploh ne bi dalo preizkusiti.

Odločilno dejstvo v tem sporu tudi ne more biti izpovedba priče V.P. o tem, da so tožnico večkrat pohvalili, da je naredila lepe izdelke in da priča ne bi mogla voditi kreativne delavnice. Zaradi navedenega na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva, da se sodišče prve stopnje do te izpovedbe ni posebej opredelilo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le v primeru, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpovedba priče V.P. dokazuje zgolj to, da so se prostočasovne aktivnosti dodeljevale glede na sposobnosti in osebne lastnosti posameznega vzgojitelja, ni pa mogoče na podlagi tega narediti sklepa, da bi tožnica zato morala prejeti višjo oceno.

Na podlagi celotnega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ta del tožničinega zahtevka, saj ni bilo ugotovljeno, da bi bila izpodbijana ocena za leto 2007 in izpodbijani sklep Komisije za preizkus ocene nezakonita, tožena stranka pa je tudi dokazala, da ni kršila načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica izpodbijane ocene ni dobila zaradi katere od osebnih okoliščin, katerih upoštevanje bi pomenilo nedopustno diskriminacijo, temveč na podlagi ocene tožničinega dela in ugotovljenih pomanjkljivosti pri tem.

b) prepoved diskriminacije in odškodnina za pretrpljene duševne bolečine Zmotno je pritožbeno stališče, da iz določbe petega odstavka 6. člena ZDR izhaja, da mora delavec v primeru diskriminacije tožbeni zahtevek oblikovati tako, da zahteva ugotovitev diskriminacije in plačilo odškodnine. Določba, da je v primeru kršitve prepovedi diskriminacije delodajalec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, ne predstavlja posebnega predpisa v smislu določbe drugega odstavka 181. člena ZPP, ki omogoča vložitev ugotovitvene tožbe, kadar je tako določeno s posebnim predpisom. Seveda mora sodišče, preden delavcu dosodi odškodnino zaradi diskriminacije ugotoviti, ali je do diskriminacije v resnici prišlo, vendar o tem odloča le v obrazložitvi, ne pa v izreku. V kolikor bi bilo pravilno stališče tožnice, da je v primeru diskriminacije potrebno vložiti tožbo, ki vsebuje ugotovitveni in dajatveni zahtevek, potem bi isto veljalo tudi za vse ostale odškodninske tožbe, saj določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) glede obveznosti plačila odškodnine niso bistveno drugačne od določbe petega odstavka 6. člena ZDR. Stališče tožnice bi pomenilo, da bi oškodovanec, ki je utrpel negmotno škodo, moral vložiti tožbo, ki bi bila po svoji naravi tako ugotovitvena kot dajatvena. Ni res, da bi iz izpodbijane sodbe izhajalo stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica zaradi diskriminacije morala vložiti najprej ugotovitveno in nato še dajatveno tožbo.

Stališče sodišča prve stopnje o tem, da ugotovitvena tožba ni možna tudi zaradi tega, ker je terjatev že dospela, pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje priznava, da je do diskriminacije v resnici prišlo, kakor zmotno tolmači pritožba. To stališče pomeni zgolj to, da ima tožnica, v kolikor meni, da je tožena stranka kršila prepoved diskriminacije, pravico vložiti odškodninski zahtevek takoj, ko je do diskriminacije prišlo in da zato ni možno vlagati ugotovitvene tožbe. Sodišče prve stopnje se pri tem opira na določbo drugega odstavka 181. člena ZPP o tem, da se ugotovitvena tožba lahko vloži, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja. Iz te določbe sledi, da stranka ne more imeti pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, če je zahtevek iz določenega pravnega razmerja že zapadel, saj stranka lahko vloži dajatveno tožbo. Sicer pa tožnica ugotovitvenega dela zahtevka sploh ni oblikovala v skladu s prvim odstavkom 181. člena, saj tožnica ni zahtevala ugotovitve obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, temveč ugotovitev dejanskega stanja (tožena stranka tožnici zaradi osebnih okoliščin oziroma zaradi njenega opozarjanja na nepravilnosti ne zagotavlja enake obravnave, jo žali, ji grozi z izgubo službe in jo tudi sicer psihično maltretira), takšna ugotovitvena tožba pa ni dopustna.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje o nedopustnosti tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva, da se toženi stranki prepove nadaljnja tovrstna ravnanja, kakršna so našteta zgoraj v zvezi z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka, oziroma izvajanje kakršnekoli posredne ali neposredne diskriminacije ter njeno trpinčenje na delovnem mestu. Takšno ravnanje je prepovedano že po samem zakonu in tudi zato ne more biti predmet samostojnega tožbenega zahtevka. Povsem zmotno je pritožbeno stališče, da je podlaga za ta del tožbenega zahtevka določba drugega odstavka 53. člena ZDSS-1. Ne le, da se ta določba nanaša na kolektivne delovne spore, temveč je določba drugega odstavka 53. člena ZDSS-1 podlaga za dajatveni in ne ugotovitveni del izreka sodbe v kolektivnem delovnem sporu. Na podlagi citirane določbe se nasprotnemu udeležencu običajno naloži, da zaradi ugotovljene kršitve pravic ali obveznosti iz kolektivne pogodbe delavcem obračuna razlike v plači, plača regres in podobno.

Ni res, da bi bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje že ugotovljeno, da so neresnične obtožbe, ki so bile podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da bi že to dokazovalo, da je šlo pri izredni odpovedi za mobing in šikaniranje tožnice. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega prepričanja o nedopustnosti tistega dela tožbe, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kršitev, ki so bile podlaga za odpoved, po vsebini sploh ni obravnavalo. Ne glede na zmotnost takšnega stališča, kar bo razloženo v nadaljevanju, pa je potrebno pojasniti, da zakonito vodenega postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti za diskriminacijo in šikaniranje, niti v primeru, če bi se v dokaznem postopku res pokazalo, da tožnici očitane kršitve delovnih obveznosti niso dokazane.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v zvezi z navedbami tožnice o diskriminatornem in šikanoznem obravnavanju, kakor so razvidne iz 7., 8. in 9. strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ni moglo slediti pritožbenim navedbam, da naj bi šlo pri toženi stranki za sistematično šikaniranje tožene stranke. Okoliščina, da je tožnica dobila negativno oceno dela, opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in končno še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da je tožnica žrtev načrtnega šikaniranja. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka z izdajo pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti niti formalno ni kršila nobene tožničine pravice, zaradi česar njeno ravnanje ni mogoče opredeliti kot škodno in tudi ne kot šikaniranje.

c) izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, prepoved opravljanja dela Pač pa tožnica utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da zavrže tožbo v tistem delu, ki se nanaša na zahtevek za razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2008 in sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 3. 6. 2008. Tožnica je zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravočasno vložila pritožbo na vladno Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja. Komisija o pritožbi ni odločila v roku iz drugega odstavka 29. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-UPB3, Ur. l. RS, št. 63/2007), zato je tožnica v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU-UPB3 v nadaljnjih 30 dnevih od izteka roka za odločitev komisije pravilno vložila tožbo na sodišče. Tožnica si je s takšnim ravnanjem zagotovila pravico do sodnega varstva, zato bi sodišče prve stopnje o tem delu tožničinega zahteva moralo odločati po vsebini, ne glede na to, da je komisija po izteku roka odločila o pritožbi in pritožbo zavrnila. Tožnica bi sicer lahko v roku 30 dni od vročitve sklepa komisije na sodišču zahtevala razveljavitev tudi tega sklepa, vendar zgolj zato, ker tega ni storila, ni izgubila pravice, da še naprej vztraja pri razveljavitvi izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je sodno varstvo zahtevala pravočasno in tega varstva ne more izgubiti zgolj zato, ker ni izpodbijala odločitve drugostopenjska organa, ki jo je ta sprejel potem, ko je tožnica že vložila tožbo. Sodišče prve stopnje bi o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi moralo odločiti po vsebini. V kolikor bi ugotovilo, da je bila izredna odpoved nezakonita, bi jo pač v skladu s tožbenim zahtevkom razveljavilo ter ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnice.

Rok, v katerem je potrebno vložiti tožbo, če komisija ne odloča o pritožbi delavca, je prekluzivni materialni rok, zato v primeru molka organa delavec ne sme čakati, da bo komisija o pritožbi morda vendarle odločala po izteku z zakonom določenega roka, temveč mora tožbo vložiti v roku 30 dni od poteka roka, v katerem bi morala komisija odločiti o njegovi pritožbi. Prekluzivni materialni rok iz drugega odstavka 25. člena ZJU-UPB3 se v primeru naknadne odločitve komisije za pritožbe ne podaljša in mora sodišče zavreči tožbo, ki je bila sicer vložena v roku 30 dni od vročitve sklepa Komisije za pritožbe, vendar po izteku prekluzivnega roka, ki je pričel teči naslednji dan po izteku roka, v katerem bi komisija morala odločiti.

Zaradi zmotnega stališča, da tožnica ne more izpodbijati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker ni izrecno izpodbijala tudi po poteku roka izdanega sklepa Komisije za pritožbe, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so zatrjevani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi resnični ali ne.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica v pritožbi zatrjuje, da je pritožbo zoper sklep o prepovedi opravljanja dela vložila 13. 8. 2008; tožbo, s katero ta sklep izpodbija, pa je vložila 18. 8. 2008, torej še pred iztekom zakonsko določenega roka za odločitev o tej pritožbi. Generalni direktor je to pritožbo zavrgel, še preden je iztekel rok za odločitev o pritožbi, tožnica pa je bila v pravnem pouku opozorjena, da zoper sklep o zavrženju v roku 8 dni lahko vloži pritožbo, o kateri bo odločala Komisija za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije. Glede na to, da tožnica sklepa o zavrženju ni izpodbijala s pritožbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tisti del tožbe, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti sklepa o prepovedi opravljanja dela in razveljavitev tega sklepa.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo v tistem delu točke II/2.3 izreka, ki se nanaša na zavrženje tožbe v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njegovo razveljavitev ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 352. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Res je sicer, da 355. člen ZPP določa, da pritožbeno sodišče le izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče to lahko stori, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka. Tudi v tej zadevi gre za takšen primer, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da je tožbo potrebno zavreči, sploh ni ugotavljalo, ali je bila tožnici utemeljeno podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav je dokaze v zvezi z resničnostjo očitanih kršitev delovnih obveznosti ugotavljalo. Navedeno pomeni, da bi pritožbeno sodišče, v kolikor bi te pomanjkljivosti želelo samo odpraviti, moralo ponovno izvajati že vse izvedene dokaze, sodišču prve stopnje pa bo zadoščalo, da prebere zapisnike o izvedenih dokazih. Očitno je, da je bilo povsem neracionalno, da bi pritožbeno sodišče o zadevi odločalo na podlagi pritožbene obravnave.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obravnavalo po vsebini, pri čemer bo po potrebi izvedlo še druge predlagane, vendar zavrnjene dokaze in nato o zadevi znova odločilo.

- K pritožbi tožene stranke: Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku potrebno ugoditi, ker sta stranki po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenili novo pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, zaradi katere je tožnica od 1. 8. 2008 pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas.

Tožnici je bila sicer podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar v skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZJU-UPB3 pritožba v primeru prenehanja delovnega razmerja zadrži izvršitev odločitve delodajalca, zato je tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno določila, da se pogodba o zaposlitvi odpove z dokončnostjo sklepa o izredni odpovedi. Navedeno pomeni, da je bila tožnica v času, ko ji je bil vročen predlog nove pogodbe o zaposlitvi, še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni bil dokončen. Takrat še ni potekel niti rok, v katerem bi Komisija za pritožbe morala odločiti o tožničini pritožbi zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Navedeno pomeni, da je bila tožena stranka tožnici na podlagi drugega odstavka 48. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-UPB7, Ur. l. RS, št. 95/07, 17/08) dolžna izdati pisno obvestilo in ji hkrati izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi oziroma sklep, v katerem so podatki oziroma določbe o plačnem razredu na osnovi prevedbe, plačnem razredu na osnovi odprave nesorazmerij, plačnem razredu, ki ga je javni uslužbenec oziroma funkcionar dosegel z napredovanjem in dodatkih ter datumu, ko se bo plača začela izplačevati v skladu s prvim odstavkom istega člena. Iz vsebine pogodbe z dne 1. 8. 2008 in spremnega dopisa k tej pogodbi je povsem nedvomno razvidno, da gre za realizacijo navedene obveznosti in ne za voljo tožene stranke, da s tožnico kljub podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklene novo pogodbo o zaposlitvi. Predložena pogodba o zaposlitvi samo pomeni, da dokler ne preneha veljati odpovedana pogodba o zaposlitvi tožničina plača znaša toliko, kolikor je določeno v novi pogodbi. Tožena stranka bi ravnala sicer v skladu z zakonom tudi, če bi tožnici predložila samo aneks k pogodbi ali pa celo sklep, v katerem bi bili vsi elementi iz drugega odstavka 48. člena ZSPJS-UPB7, vendar zgolj to, da se je zaradi jasnosti, tako kot pri vseh delavcih odločila za čistopis pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da je s tem bilo delovno razmerje na novo sklenjeno, neodvisno od že podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Da gre zgolj za uskladitev z novim plačilnim sistem, je bilo očitno jasno tudi tožnici, saj sicer ne bi bilo potrebno pošiljati obvestila o tem, da bo nastopila delo na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi, ki tožnici ni bila izredno odpovedana in se nanjo sklep z dne 3. 6. 2008 tudi ne nanaša. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje preuranjeno, zgolj na podlagi podpisane pogodbe o zaposlitvi, štelo, da je tožnica od 1. 8. 2008 v delovnem razmerju s toženo stranko na povsem drugi pogodbeni podlagi, zaradi česar je treba ugoditi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Reintegracijski in reparacijski zahtevek tožnice bo utemeljen, v kolikor se bo pokazalo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kakor je to že razloženo zgoraj.

Na podlagi 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in v izpodbijanem ugodilnem delu (točka I/1 izreka) ter v odločitvi o stroških postopka (točka II/3 izreka) razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče se je za razveljavitev odločilo, kljub napotilu 355. člena ZPP, da to stori le izjemoma, saj je sodišče prve stopnje reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ugodilo izključno na podlagi zmotnega stališča, da je podlaga za to nova pogodba o zaposlitvi, v resnici pa je temu delu zahtevka možno ugoditi le, če bo sodišče ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče prve stopnje dokazov v zvezi z zakonitostjo sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni ocenilo, zato bi bilo v nasprotju z ekonomičnostjo postopka, če bi to prvo storilo šele pritožbeno sodišče. Glede na to, da bo končni uspeh strank v tem sporu znan šele po izdaji nove sodbe, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi v sodbi vsebovan sklep o stroških postopka.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev.