Jedro

Kot protipravno ravnanje Okrožnega sodišča je pritožnik videl (in pri tem vztraja v pritožbi) to, da je sodišče postavilo nov(eg)a izvedenca. ZPP takšno ravnanje omogoča, zato o ravnanju sodišča v nasprotju z zakonom ni mogoče govoriti. Zakaj naj bi v konkretni situaciji šlo za (očitno oziroma kvalificirano) napačno uporabo določb ZPP o dokazovanju z izvedencem, pritožnik ne pojasni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do družinskega življenja z očitkom protipravnega ravnanja Okrožnemu sodišču v Mariboru v postopku IV P 000/2015, v katerem je Center za socialno delo ... (v nadaljevanju CSD) 27. 7. 2015 zahteval izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji tožnikovih mladoletnih hčera.1 Ti sta bili v predhodnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 000/2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Cp 1294/2014 s 4. 12. 2014 zaupani v vzgojo in varstvo materi.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 21.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2018 zavrnilo in tožniku naložilo, da toženi stranki v 15 dneh povrne 1.450 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in zaradi kršitve Ustave RS pritožuje tožnik. Predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe.

Sodišču prve stopnje očita kršitev metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v dokazni oceni, ker je pomanjkljivo in enostransko, izrazito v korist tožene stranke, povzelo dokaze, do izpovedi tožnika pa se ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj ji ne verjame.

V nadaljevanju pritožbe tožnik v točkah naniza, kakšne dejanske zaključke bi po njegovem prepričanju moralo napraviti sodišče prve stopnje. Navaja, da bi moralo izhajati iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). To poudarja, da je uživanje otroka in starša v družbi drug drugega ena temeljnih prvin družinskega življenja, zato je dolžnost države, da sprejme ukrepe, ki zagotavljajo združitev staršev in otrok.

Pritožnik vztraja, da bi moralo Okrožno sodišče v Mariboru v postopku IV P 000/2015 takoj po tistem, ko je pridobilo mnenje izvedenke A. A., opraviti predodelitev. Namesto tega je popolnoma brez razlogov sledilo (v postopku IV P 000/2015) toženi stranki, ob tem pa zavlačevalo s postavitvijo novega izvedenca (kar ni bilo otrokoma v korist) in s tem s sodnim postopkom. Postavitev novega izvedenca predstavlja očitni odstop od običajne metode dela.

Tožnik v pritožbi še ponavlja svoje trditve o tem, da ga je sodnica prisilila v začasni dogovor 22. 1. 2016 s kričanjem in ustrahovanjem, kar je na naroku 4. 2. 2021 izpovedal. V zaključku pritožnik povzema svoje tožbene navedbe in pojasnjuje njihov namen.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

_O (očitanih) kršitvah določb pravdnega postopka_

6. Dokazna ocena v izpodbijani sodbi ustreza zahtevam 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, dokazne zaključke pa je sprejelo po presoji uspeha celotnega dokaznega postopka. Pritožbeni očitek, da se ni opredelilo do tožnikove izpovedi, ni utemeljen. To je naredilo v 18., 26., 27. in 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik v pritožbi niti ne navede, v čem se mu zdi opredelitev do njegove izpovedi pomanjkljiva. Očitana kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP torej ni podana, prav tako ne z istimi navedbami utemeljevana kršitev 22. člena Ustave RS.

7. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, njen izrek je jasen in razumljiv ter ne nasprotuje razlogom o odločilnih dejstvih. Tudi slednji so jasni in zadostni ter si ne nasprotujejo. Smiselno (v zaključku osme strani pritožbe) očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni bila storjena. Spregled posameznih trditev tožeče stranke bi lahko predstavljal tudi kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pa višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila ta kršitev storjena, torej tudi, kje in katere so njegove navedbe, ki naj bi jih sodišče prve stopnje spregledalo.2 Kjer pritožnik tega ne stori, natančnejšega pritožbenega preizkusa svojih navedb ne more doseči.3 Smiselno očitana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni podana, prav tako ne z istimi navedbami utemeljevana kršitev 22. člena Ustave RS.

_O materialnopravnih izhodiščih_

8. Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem povzroči oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (1. odstavek 26. člena Ustave RS). Da bi bila podana odškodninska odgovornost Republike Slovenije zaradi ravnanja njenih organov, morajo biti, kljub temu da gre pri odgovornosti države po 26. členu Ustave RS za specifično odgovornost, hkrati podani vsi elementi civilnega delikta.4,5

9. Standard protipravnosti ravnanja ima v primerih odgovornosti države za ravnanje sodišč drugačno vsebino kot v primerih splošnih civilnih deliktov. Kot je Vrhovno sodišče RS že večkrat pojasnilo, je protipravnost podana le, če je ravnanje sodnika v očitnem nasprotju z zakoni ali če je njegova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.6 Za presojo protipravnosti je odločilno, ali je sodnik ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe. Odgovor je odvisen od presoje, ali je v danih okoliščinah mogoče konkretno odločitev ali ravnanje sodišča zagovarjati kot sprejemljivo ali pa je, nasprotno, obremenjena s tako hudo procesno ali materialnopravno kršitvijo, da je mogoče govoriti o kvalificirani stopnji napačnosti.7

10. Po določbi 3. odstavka 53. člena Ustave RS država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino in ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP) pa v 8. členu določa, da (1) ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja in (2) da se javna oblast v izvrševanje te pravice ne sme vmešavati, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Po stališču ESČP so temeljna prvina družinskega življenja v smislu 1. odstavka 8. člena EKČP tesni stiki in razmerja ter vzajemno uživanje medsebojne družbe med starši in otroki.8 Uresničuje se v okviru skupnega življenja družine, v primeru, ko kateri od staršev (ali oba) ne živi(ta) z otroki, pa s stiki. ESČP priznava znotraj pravice do družinskega življenja različno širino polja proste presoje, odvisno od tega, kako pomemben je interes, ki spada pod okrilje te pravice. O tem, kateremu od staršev, ki sta se razšla, naj bo otrok zaupan v vzgojo in varstvo, je polje presoje nacionalnih oblasti široko; ozko pa je glede pravice do stikov med starši in otroci. Polje proste presoje ne pove samo, koliko svobode ima nacionalni organ, ampak tudi kolikšna je teža posameznega vidika človekove pravice. Pravica do stikov med starši in otroki (za razliko od pravice staršev in otroka do skupnega življenja) pomeni po ustaljeni praksi ESČP poseg v trdo jedro pravice do družinskega življenja; prekinitev družinskih vezi upravičujejo zgolj zelo izjemne okoliščine.

_O dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje_

11. Višje sodišče izpostavlja, da namen pritožbenega postopka ni v ponovitvi postopka pred sodiščem prve stopnje, ampak gre za preizkus pravilnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je zato dolžno odgovoriti na očitke v pritožbi o kršitvah določb pravdnega postopka, o zmotni uporabi materialnega prava ali o konkretiziranih pomanjkljivostih v ugotovljenem dejanskem stanju in pretresti argumente pritožnika, s katerimi jih utemeljuje.

12. Tožnik v pritožbi obsežno predstavi, kakšno je „relevantno dejansko stanje, ki bi ga moralo sodišče v obravnavanem primeru ugotoviti“. S takšnimi pritožbenimi navedbami, ki predstavljajo golo vztrajanje pri že predstavljenih tožnikovih stališčih9, se ta v ničemer ne sooči z dokazno oceno in dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje. S takšnimi navedbami pritožnik dvoma v pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne more vzpostaviti.

_O uporabi materialnega prava_

13. V luči izhodišč, predstavljenih v 10. točki obrazložitve, je najprej pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ji tožnik v pritožbi z ničemer ne oporeka, da so se stiki med njim in deklicama vseskozi izvajali; z ravnanjem sodišča v postopku IV P 000/2015 pa v ta vidik tožnikove pravice do družinskega življenja ni bilo z ničemer negativno poseženo. Nasprotno – kljub temu, da je prišlo10 do razveljavitve odločitve o stikih iz predhodne sodbe IV P 000/2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Cp 1294/2014, so ti na podlagi dogovorov, sklenjenih v postopku IV P 000/2015, nemoteno tekli in se (v skladu s priporočili izvedenke) celo razširjali.11 Kakšne ukrepe za združitev staršev in otrok in zakaj, bi morala sprejeti država12, tako ni jasno.

14. Vložitev tožbe za izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji tožnikovih mladoletnih hčera v zadevi IV P 000/2015 (in predloga za začasno odredbo) je bila po v pritožbi neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje posledica ugotovitve CSD, da mati, ki sta ji bili deklici zaupani v varstvo in vzgojo, ni spoštovala sklepov CSD, sprejetih v zvezi s kazensko ovadbo, ki jo je (sedanji) tožnik podal13 zaradi suma spolne zlorabe14 ene od hčera s strani dveh materinih sorodnikov.15

15. Kot je bilo že obrazloženo, je bilo o tem, kakšna odločitev o zaupanju tožnikovih hčera je deklicama v največjo korist, pravnomočno odločeno 4. 12. 2014. Na tem mestu mora višje sodišče pojasniti, da je družinskim postopkom sicer imanentna spremenljivost razmerij, ki (drugače kot v drugih civilnopravnih razmerjih) dopušča novo odločanje v primeru spremembe okoliščin, vseeno pa to ne pomeni, da pravnomočnost v teh zadevah nima nikakršnega pomena in je mogoče o družinskih vprašanjih neprestano in vsakokrat drugače odločati. Vsako sodišče, ki obravnava predlog za spremembo ureditve o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo/stikih/preživnini, mora najprej opraviti presojo, ali so se okoliščine od prejšnje odločitve (pravno) pomembno spremenile, če spremenjenih razmer ni, tudi ni podlage za ponovno odločanje.16 Takšno ravnanje ni pomembno samo zaradi pomena posega v ustavnopravni institut pravnomočnosti, ampak tudi in še bolj zaradi varstva koristi otrok. Njihov položaj in s tem njihovo življenje mora biti varno in stabilno, ne pa podvrženo neprestanemu spreminjanju pravnega in s tem življenjskega okvira.

16. Ob upoštevanju predhodne odločitve o varstvu in vzgoji (ter vzroku za vložitev tožbe CSD) je moralo Okrožno sodišče v Mariboru v zadevi IV P 000/2015 najprej v zvezi s predlogom za začasno odredbo ugotavljati, ali sta deklici zaradi zaupanja v vzgojo in varstvo materi oziroma njenega ravnanja ogroženi (in če, kaj je tisto, kar ju ogroža)17, v zvezi s tožbenim zahtevkom pa, ali so se okoliščine tako spremenile, da terjajo drugačno odločitev o vzgoji in varstvu.

17. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožnik konkretizirano ne nasprotuje, izhaja, da je izvedenka A. A. pojasnila18, da začasna predodelitev deklic ni nujna, če le stiki (z očetom) potekajo redno. To, da sodišče o položaju deklic ni odločalo prenagljeno, na podlagi nepopolno (le pisno) podanega izvedenskega mnenja, ne predstavlja protipravnega ravnanja v nasprotju s predpisi, ampak pravilno izvedbo (dokaznega) postopka, ob pravilni materialnopravni diagnozi.19

18. V odnosu do materinih sorodnikov sta bili deklici zaščiteni s sklenitvijo začasnega dogovora v zadevi Z 00/2016; da bi bili po tistem še kakorkoli ogroženi, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožnik pa česa takšnega niti ne trdi.20 Temu pritrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje o zaključku postopka IV P 000/2015 – CSD je tožbo za izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji tožnikovih mladoletnih hčera, po najavi 20. 7. 2017, umaknil 28. 8. 2017. Pritožbeno sodišče tako sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da v opisani procesni situaciji v nobeni fazi ni bilo podlage za izdajo začasne odredbe o začasni dodelitvi deklic v vzgojo in varstvo tožniku.

19. Kot protipravno ravnanje Okrožnega sodišča v Mariboru v zadevi IV P 000/2015 je pritožnik videl (in pri tem vztraja v pritožbi) to, da je sodišče postavilo nov(eg)a izvedenca. ZPP takšno ravnanje omogoča21, tako da o ravnanju sodišča v nasprotju z zakonom ni mogoče govoriti. Zakaj naj bi v konkretni situaciji šlo za (očitno oziroma kvalificirano) napačno uporabo določb ZPP o dokazovanju z izvedencem, pritožnik ne pojasni. V pritožbi povzema stališče Višjega sodišča v Mariboru iz druge zadeve22, a situaciji nista primerljivi. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obrazloži, kaj je botrovalo odločitvi za postavitev novega izvedenca23, tožnik pa v pritožbi tem ugotovitvam in razlogom konkretizirano ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče naj še poudari, da je prvo izvedensko mnenje izdelala specialistka klinične psihologije (priloga A 4 v spisu), drugo mnenje pa poleg specialista klinične psihologije še izvedenec za psihiatrijo (priloga B 24), ne gre torej niti za ponavljanje dokaza z izvedencem, ampak tudi za drugo dokazno temo in strokovnjaka druge stroke.

20. Nadaljnji pritožbeni očitek o protipravnosti ravnanja Okrožnega sodišča v Mariboru v zadevi IV P 000/2015 se nanaša na potek časa do pridobitve novega izvedenskega mnenja. ZPP sodišču rokov za izvedbo posameznih dokazov ne nalaga. Katere procesne aktivnosti (in zakaj) so bile opravljene pred pridobitvijo novega mnenja, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik teh ugotovitev ne izpodbija. V sodni praksi čas od odločitve za postavitev izvedenca do končne postavitve nikakor ni enoznačen, v zadevah s področja družinskega prava, kjer izvedenstvo opravljajo (klinični) psihologi in še bolj v tistih, v katerih je potrebno izvedenstvo s področja psihiatrije, pa je čas povsem primerljiv s tem v obravnavni zadevi, pogosto daljši.24 Kaj (torej katero ravnanje ali opustitev, ki bi nasprotovala profesionalnim standardom sodniške službe, procesna ali materialnopravna kršitev, ki bi kazali na kvalificirano stopnjo napačnosti) bi bilo v zvezi s tem mogoče očitati razpravljajočemu sodišču, tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti navedel (z izjemo očitka o zavlačevanju postopka s samo odločitvijo za ponavljanje dokaza25).

21. V zvezi z dokaznim postopkom z (novima) izvedencema pritožnik tudi v pritožbi vztraja pri očitku, da jima Okrožno sodišče v Mariboru ni posredovalo vsega procesnega gradiva. Do tega očitka se je sodišče prve stopnje zelo natančno in konkretizirano opredelilo v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je bilo izvedencema posredovano vse procesno gradivo; obrazložilo, kdaj jima je bil poslan kateri del spisa, in tudi pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je to ugotovilo. Pritožnik dokazni oceni v nobenem delu ne nasprotuje. Z golim vztrajanjem pri stališču, da sta izvedenca prejela le 500 strani dokumentacije, pritožnik ne more izpodbiti dokazne ocene izpodbijane sodbe.

22. Pritožbena navedba o pristranskosti in arbitrarnosti izvedencev je neobrazložena, navedbe o tem, da sta izvedenca otroka videla le z mamo, ker ju odnos z očetom ni zanimal, pa nedopustna pritožbena novota26, s katero se višje sodišče zato ne more ukvarjati.

23. Siljenje razpravljajoče sodnice k sklenitvi začasnega dogovora bi bilo v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe, a sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pritožnik k temu ni bil prisiljen. Razlogi izpodbijane sodbe o tem vprašanju27 so jasni, konkretni, preverljivi, življenjsko sprejemljivi in prepričljivi. Pritožnik se z dokazno oceno sodišča prve stopnje v nobenem aspektu ne sooči. V pritožbi vztraja pri svojih stališčih, do katerih se je sodišče prve stopnje konkretizirano opredelilo, s čimer dvoma v pravilnost dokazne ocene ne uspe vzpostaviti.

24. Tožnik izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje, da predstavlja naknadno utemeljevanje tožbenega zahtevka še s protipravnostjo ravnanja sodišč v drugih sodnih postopkih, spremembo tožbe. Takšno stališče sodišča temelji na uporabi ekvivalenčne teorije o identiteti tožbenega zahtevka, ki je v sodni praksi pretežno sprejeta. Ob uporabi čiste procesne teorije, za katero se zavzemajo nekateri teoretiki, pa bi bil zaključek drugačen – torej da nov dejanski temelj ob nespremenjenem tožbenem zahtevku ne predstavlja spremembe tožbe. A bistveno je, da se je sodišče prve stopnje do vseh odločilnih tožnikovih navedb, torej tudi tistih, ki jih je štelo za spremembo tožbe, opredelilo.28 Pritožnik niti ne trdi, da kakšne pravno odločilne tožbene navedbe ne bi dobile odgovora v izpodbijani sodbi. Izjema je pritožbeni očitek, da mu je sodišče onemogočilo dokazovanje pristranskosti Okrožnega sodišča v Mariboru, kar tožnik utemeljuje z ravnanji in stališči višjega sodnika B. B. v prvotnem sodnem postopku.29 Kako bi lahko ravnanje višjega sodnika kazalo na pristranskost okrožnega sodišča, pa višje sodišče iz pritožbe ne more razbrati.

25. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev, da pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka, ki je posledica pritožbenega neuspeha. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

1 Tako da bi bili deklici zaupani v varstvo in vzgojo očetu, sedanjemu tožniku; podrejeno pa nameščeni v rejniško družino. 2 Prim. sodba VS RS II Ips 25/2020. 3 Več o tem v 24. točki obrazložitve te sodbe. 4 To je: - da je nastala škoda, - da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, - da obstaja pravno relevantna vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo, - da tožena stranka odgovarja za nastalo škodo. V skladu z določbo 131. člena OZ je tožeča stranka dolžna dokazati obstoj škode ter vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastankom škode oz. trditi in dokazati, da ji je bila škoda povzročena prav s protipravnim ravnanjem tožene stranke. Tožena stranka pa je dolžna povrniti škodo, če ne dokaže, da je ta nastala brez njene krivde (1. odstavek 131. člena OZ) oz. če se ne razbremeni objektivne odgovornosti. 5 Tako tudi: Dunja Jadek Pensa, Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pravica do povračila škode po 26. členu ustave; Podjetje in delo, 18. 10. 1999. 6 Odločbe II Ips 171/2018, II Ips 90/2016, II Ips 79/2014 in druge. 7 Tako na primer odločba II Ips 36/2018. 8 Sodbe ESČP Eberhard in M. proti Sloveniji z 12. 1. 2009, Monroy proti Romuniji in Bolgariji s 5. 4. 2005, Gobec proti Sloveniji s 3. 10. 2013; prim. tudi sklep VSRS II Ips 171/2018. 9 V veliki meri pa hkrati nepotrebno povzemanje ugotovitev sodišča prve stopnje. 10 S sklepom VSRS II Ips 220/2015 z 19. 11. 2015. 11 Prim. tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v 34. točki izpodbijane sodbe o odlaganju umika tožbe s strani CSD, prav zaradi zagotavljanja stikov. 12 Navedbe na 6. strani pritožbe. 13 In to 6. 1. 2015, neposredno po tem, ko je bila 4. 12. 2014 sprejeta odločba Višjega sodišča III Cp 1294/2014. 14 Ki naj bi jo tožnik zaznal že 8. 11. 2014 (ugotovitve sodišča prve stopnje v 14. točki izpodbijane sodbe). 15 Ni nepomembno opozoriti na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila kazenska ovadba v zvezi s tem s sklepom Okrožnega državnega tožilca s 4. 4. 2016 zavržena; s sklepom II Kp 000/2015 s 15. 3. 2017 pa je bila zavrnjena tudi zahteva za preiskavo tožnika (kot oškodovanca kot tožilca). 16 In to velja tudi za odločanje z začasno odredbo. 17 In ali je ogrožanje mogoče odpraviti z izdajo predlagane začasne odredbe. 18 Pisno izvedensko mnenje in njegovo ustno dopolnitev je vselej treba obravnavati kot celoto. Sodišče je tisto, ki je dolžno poskrbeti, da se nepopolno ali nejasno mnenje dopolni z odgovori na vsa pravno pomembna vprašanja. 19 O prednostih ustne komunikacije z izvedencem prim. sklep VSRS II Ips 182/2012. 20 Nujnost izdaje začasne odredbe obrazloži s svojo pravico do družinskega življenja, ne z varovanjem koristi deklic, kar je, kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, temeljni pogoj za izdajo vsake začasne odredbe zaradi varstva otrokovih koristi. 21 Prim. 1. odstavek 245. člena in 1. odstavek 254. člena ZPP ob začetku izvajanja dokaza ter 3. odstavek 254. člena ZPP po pridobitvi mnenja. 22 III Cp 578/2014. 23 33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, gre za (z drugimi mnenji vzpostavljen) dvom v pravilnost mnenja. 24 Izvedenci so namreč izjemno obremenjeni, sodišča pred postavitvijo preverjajo, kje bo mnenje najhitreje (in kje sploh) lahko pridobljeno. 25 Do česar se je višje sodišče že opredelilo. 26 Pritožnik niti ne pojasni, zakaj tega ne bi mogel navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje; prim. 1. odstavek 337. člena ZPP. 27 26. do 28. točka izpodbijane sodbe. 28 Pojasnilo v zadnji povedi prvega odstavka na 3. strani izpodbijane sodbe. 29 Odgovor na očitke o nedopustnosti ponavljanja dokaza z izvedencem je v obrazložitvi zgoraj.