Jedro

Tožbo je bilo treba zavrniti, ker je tožnik, po izdaji odločbe o ustavitvi gradnje, nadaljeval z deli na počitniškem objektu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi urbanistične inšpektorice Mestne uprave za inšpekcijske službe z dne 20.2.1992, po kateri je tožnik dolžan v roku 7. dni odstraniti počitniški objekt v tlorisni izmeri 4 x 6 m, ki ga gradi na zemljišču s parc. št. 453/3 ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Ugotovila je, da je organ prve stopnje na podlagi 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor pravilno in zakonito odločil o odstranitvi objekta, ker je tožnik, kljub odločbi o ustavitvi del, nadaljeval z gradnjo.

Tožnik v tožbi navaja, da je celotno območje krajevne skupnosti v postopku sprejemanja zazidalnega načrta. Na tem območju je preko 50 počitniških hišic ali stanovanjskih hiš, ki nimajo pridobljenega lokacijskega ali gradbenega dovoljenja, saj za celotno območje ni bilo izdelanega prostorskega načrta. Ta načrt je sedaj v izdelavi. Skupščina občine, na čigar območju je krajevna skupnost, pa je že naročila izdelavo prostorskih načrtov, v katere bo vključena tudi krajevna skupnost. S tem pa bo tudi dana možnost pridobitve lokacijskih in gradbenih dovoljenj za vse objekte. Predvideno je bilo, da bo upravni organ že v letu 1992 izdelal vse načrte, vendar po njegovih informacijah v navedenem letu še ne bo možno pridobiti vseh potrebnih dovoljenj. Zato bi bila upravna izvršba prehitevanje dogodkov, kar pa bi zanj pomenilo izredno škodo, tako v materialnem kot tudi v psihičnem smislu. Tožnik smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je bila tožniku 12.6.1990 izdana odločba o ustavitvi gradnje počitniškega objekta. Odločeno je tudi bilo, da mora tožnik v roku enega meseca zaprositi za lokacijsko dovoljenje. Ob ogledu dne 18.2.1992 je urbanistični inšpektor ugotovil, da je tožnik nadaljeval z deli, in sicer je v objekt vgradil elektroinstalacije, namestil žlebove in odtočne cevi in vgradil električno omarico. Ker je kljub določeni ustavitvi gradnje z deli nadaljeval, je urbanistični inšpektor utemeljeno izrekel ukrep po 3. odstavku 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 48/90 in 3/91). Po tej določbi organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt oziroma del objekta odstrani na investitorjeve stroške ter vzpostavi prejšnje stanje, če investitor nadaljuje delo, kljub izdanemu ukrepu o ustavitvi gradnje, ali če za urejanje prostora pristojni upravni organ lokacijsko dovoljenje zavrne, ali če investitor v določenem roku ne zaprosi za lokacijsko dovoljenje.

Po presoji sodišča je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na neobstoječi urbanistični prostorski izvedbeni akt. Ker je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).