Jedro

Pravica strank pogodbe o delu do odstopa od pogodbe iz krivdnih razlogov ureja zakon na več mestih. Ureditev v 629. členu velja za primer, ko se posel v redu odvija, ko nobeni od strank ni mogoče očitati kake nepravilnosti, pa vendarle naročniku ni več do tega, da se pogodba izpolni. Naročnikovi razlogi niso pomembni, uzakonjena je njegova pravica do razdrtja pogodbe, vendar z obveznostjo, da prejemniku, če ta ni odgovoren, plača izpolnitveni interes. To je tisto vrednost, ki bi jo podjemnik imel, če bi bila izpolnitev opravljena po dogovoru, zmanjšano za stroške, ki jih zaradi prenehanja pogodbe pred dokončanjem del podjemnik ni imel. Gre torej za vrednost izvedenih del in eventuelno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. VIII Ig 1253/92 z dne 14.7.1992 v 1. točki izreka za znesek 1.595.961,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 28.4.1992 dalje do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 36.380,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 14.7.1992 dalje do plačila. Toženo stranko je obsodilo na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 210.987,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 13.9.2000 do plačila. Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožnica izpodbijano odločitev napada zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker prvostopno sodišče ni zaslišalo podizvajalca F. S., ki bi izpovedal, da je bilo delo opravljeno, o čemer naj bi tožečo stranko z dopisom z dne 14.11.1991 tudi obvestil in jo pozval, da je pod na voljo, kljub temu, da je od izdelave poteklo že 14 mesecev. Nadalje po mnenju pritožnice sodišče prve stopnje ni ustrezno materialnopravno upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka od pogodbe enostransko odstopila potem, ko je tožena stranka v pretežni meri že izpolnila (razen montaže podov), zaradi česar naj bi bila tožeča stranka že v upniški zamudi. Predvsem pa tožnici po 629. členu ZOR ne gre vrnitev avansa, ker ji ne gre brezpogojni odstop od pogodbe, tožena stranka pa je ves čas zatrjevala, da je v materialu in izdelku že 80 % pogodbene cene. Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje sprejema pravilen materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, ki ga je le to sprejelo na podlagi dokazne ocene skupnega zapisnika pravdnih strank z dne 2.9.1991 (priloga A10), da je tožeča stranka pogodbo o delu (to je pogodba št. 26/8431-89 o izdelavi, dobavi in montaži opreme oziroma izvedbi del na objektu z dne 25.9.1989 - priloga A2), sklenjeno s toženo stranko, razdrla, preden je bil naročeni posel končan. Tožena stranka se je namreč po tej pogodbi zavezala dobaviti in montirati antistatični pod na objektu RTV B. Končanje posla je zato po pogodbi obsegalo dobavo in montažo predmeta podjema. Pravica strank pogodbe o delu do odstopa od pogodbe iz krivdnih razlogov ureja zakon na več mestih (primerjaj 606., 608., 609., 618. do 620. člen ZOR). V omenjenih primerih je vzrok za razdrtje pogodbe v dejstvu, da se posel iz razlogov na strani pogodbenih strank ne odvija v redu. Ureditev v 629. členu pa velja za primer, ko se posel v redu odvija, ko nobeni od strank ni mogoče očitati kake nepravilnosti, pa vendarle naročniku ni več do tega, da se pogodba izpolni. Naročnikovi razlogi niso pomembni, uzakonjena je njegova pravica do razdrtja pogodbe, vendar pa obenem z obveznostjo, da prejemniku, če ta ni odgovoren, plača izpolnitveni interes. To je tisto vrednost, ki bi jo podjemnik imel, če bi bila izpolnitev opravljena po dogovoru, zmanjšano za stroške, ki jih zaradi prenehanja pogodbe pred dokončanjem del podjemnik ni imel. Gre torej za vrednost izvedenih del in eventuelno škodo. Takšno upravičenje je vsekakor šlo tudi v obravnavanem sporu toženi stranki. Vendar pa vrednosti opravljenega dela (in eventuelne druge škode) ni izkazala, kar je prvostopno sodišče povsem korektno ugotovilo. Zgolj pavšalno je zatrjevala izvršitev posla v obsegu 80% glede na pogodbo, s čemer je nasprotovala tožbenemu zahtevku na vrnitev avansa v višini 50% pogodbene cene. Ob tem, ko je iz dokaznih listin, kot je pravilno ocenilo prvostopno sodišče, razvidno, da je dne 29.8.1991 tožeča stranka od tožene stranke zahtevala izročitev izdelka - antistatičnega poda (priloga A10) in ko je sama pozivala svojega podizvajalca, naj ji do 5.9.1991 preda material in vrne prejeta finančna sredstva po pogodbi, namreč ne gre za dokazovanje izpolnitve obveznosti, za katero bi bila tožeča stranka, kot naročnik zavezana, da jo mora plačati. Del dogovorjenega dela, za katerega je tožena stranka trdila, da je že opravljen, namreč niti ni bil pri njej, iz njenih lastnih dokaznih listin pa celo ne izhaja, da bi prejeti avans izročila podizvajalcu (iz vsebine dopisa z dne 27.11.1993 - priloga B9). Tako tožena stranka dejansko ni dokazala za kakšen namen je prejeti avans porabila, medtem ko je tožeča stranka dokazala tako njegovo plačilo, kot tudi dejstvo, da posel pred razdrtjem ni bil končan. Sklicevanje pritožnice na tožničino upniško zamudo (primerjaj 622. člen ZOR), je brezpredmetno, saj tožena stranka ni ponudila dokaza, da je prevzeta dela opravila, niti ni omogočila tožeči stranki pregleda opravljenega dela, kakor tudi ni dokazala, da bi tožečo stranko pozivala na dokončno plačilo in prevzem izdelkov, kar vse so bile okoliščine v njeni sferi, v katero sodi tudi njen pogodbeni odnos s podizvajalcem F. S. Zato ni bilo pomembno, kaj bi imenovani o tem izpovedal kot priča, ni niti navedla kaj konkretno in v kolikšni vrednosti je od dogovorjenega po pogodbi izvršila. Pri tem je, kot je razvidno iz podatkov v spisu, dokaznemu predlogu tožeče stranke s postavitvijo izvedenca nasprotovala. Novi in zato neupoštevni dejstvi (glej 1. odstavek 337. člena ZPP) sta v pritožbi zatrjevani dopis podizvajalca tožeči stranki z dne 14.11.1991 in zatrjevana izstavitev začasne situacije za 80% izvršenega posla po pogodbi. Iz predloženih listin v sporu pred sodiščem prve stopnje namreč podatka ne izhajata, tožena stranka pa obeh dejstev tudi ni zatrjevala. S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo potem, ko je ugotovilo, da ta tudi ni obremenjena z nobeno od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).