Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sklep o prisilni izterjavi denarne kazni za prekršek je začetek izvrševanja odločbe o prekršku. Ker je bil ta sklep izdan pred potekom zastaralnega roka za začetek izvrševanja denarne kazni, ni mogoče šteti, da je podano zastaranje.
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.1.2000, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Davčnega urada L., Izpostava C. z dne 2.12.1997. S tem sklepom je bil zoper tožnico uveden postopek prisilne izterjave neporavnane denarne kazni in povprečnine v skupnem znesku 313.000 SIT ter stroškov izterjave v znesku 1.000 SIT iz njenih denarnih sredstev na njenem računu.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Ugotovilo je, da gre v tem primeru za prisilno izterjavo denarne kazni in povprečnine, ki je bila tožnici izrečena z odločbo Sodnika za prekrške C., ki je postala pravnomočna dne 22.5.1997 in izvršljiva dne 6.6.1997. Menilo je, da izvršitev navedene denarne kazni ni absolutno zastarala glede na 1. odstavek 57. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87 in 5/90 ter Uradni list RS, št. 10/91, 13/93 in 66/93, v nadaljevanju ZP), saj se po določbi 3. odstavka 57. člena ZP v nobenem primeru ne smejo začeti izvrševati postopki za izterjavo kazni in drugih sankcij po preteku dveh let od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna. V obravnavanem primeru je davčni organ prve stopnje začel s postopkom izterjave dne 2.12.1997, ko je bil izdan izpodbijani prvostopni sklep, torej pred potekom zastaralnega roka.
Tožnica v pritožbi navaja, da je bilo v obravnavanem primeru nepravilno ugotovljeno dejansko stanja in so bile kršene določbe zakona. Meni, da je prvostopno sodišče sicer pravilno povzelo 57. člen ZP, vendar ga pri razsojanju ni upoštevalo. Odločba o prekršku je postala pravnomočna 22.5.1997, zato je zastaranje začetka izvrševanja odločbe, torej odtegnitve denarne kazni in povprečnine absolutno zastaralo 21.5.1999. Če bi zastaralne roke, ki jih ZP določa, spreminjali z določbami Zakona o davčnem postopku (ZDavP) oziroma načinom dela davčnega organa, bi s tem tudi kršili ustavne določbe o pravni državi. Na tak način bi bilo tudi mogoče, da bi strožja kazen zapora za hujše prekrške zastarala prej kot denarna kazen. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi, ker je v skladu z ZP denarna kazen zastarala.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.
Tudi pritožbeno sodišče namreč meni, da zastaralni rok, določen v 3. odstavku 57. člena ZP, po katerem se v nobenem primeru kazni in druge sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati po preteku dveh let od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna, v obravnavanem primeru še ni potekel. Odločba Sodnika za prekrške C. je postala pravnomočna 22.5.1997, sklep o prisilni izterjavi dolga iz denarnih sredstev tožnice na njenem računu pa je bil izdan 2.12.1997. V 3. odstavku 57. člena ZP ni določeno, da se denarne in druge sankcije v nobenem primeru ne smejo izvršiti po preteku dveh let od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna, temveč je določeno, da se ne smejo začeti izvrševati po preteku dveh let od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna. Postopek izvrševanja se začne z izdajo sklepa o prisilni izterjavi dolga. Ta pa je bil v obravnavanem primeru izdan znotraj dvoletnega roka po pravnomočnosti odločbe o prekršku, zato določba 3. odstavka 57. člena ZP v tem primeru po presoji vrhovnega sodišča ni bila kršena.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.