Jedro

Tožena stranka je tista, ki je podala ugovor zastaranja, zato bi glede na listine, ki jih je v spis priložila tožeča stranka, imela možnost podati trditve o tem, kdaj je oškodovanka zvedela za škodo, s tem pa tudi konkretizirati svoj ugovor zastaranja obveznosti vračila posameznih nadomestil osebnih dohodkov.

Izrek

I. s k l e n i l o : Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v

1. točki izreka glede zavrnitve zahtevka za plačilo: - 83.350,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2000 do plačila

- 95.997,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2000 do plačila

- 102.502,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.2000 do plačila

- 93.789,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.5.2000 do plačila

- 94.336,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2000 do plačila

- 96.228,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.6.2000 do plačila

- 26.394,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.7.2000 do plačila

- pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila in v 2. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.

r a z s o d i l o : V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranke je tožeči stranki dolžna plačati znesek v višini

597.219,57 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.620,07 SIT od 24.12.2002 dalje do plačila, od zneska 83.350,00 SIT od 28.1.2000 dalje do plačila, od zneska 95.997,90 SIT od 6.3.2000 dalje do plačila, od zneska 102.502,20 SIT od 28.3.2000 dalje do plačila, od zneska 93.789,60 SIT od 3.5.2000 dalje do plačila, od zneska

94.336,90 SIT od 26.5.200 dalje do plačila, od zneska 96.228,20 SIT od 26.6.2000 dalje do plačila, od zneska 26.394,70 SIT od 25.7.2000 dalje do plačila, ter pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo" in tožečo stranko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 49.100,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter predlagala, da ji pritožbeno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da terjatve niso zastarale.

Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (1. odstavek 360. člena ZOR). Na zastaranje obveznosti sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa se mora tožena stranka nanj izrecno sklicevati (3. odstavek 360. člena ZOR). Uveljavljanje zastaranja je torej obrambno sredstvo tožene stranke, kar pomeni, da mora za njegovo uspešno uveljavitev v postopku pravočasno navesti dejstva, s katerimi izpodbija trditve in predložene dokaze tožeče stranke in predlagati svoje dokaze (212. člen ZPP).

Po podani izjavi tožene stranke o ugovoru zastaranja sodišče presoja njegovo utemeljenost tako, da ugotovi pravno relevantna dejstva, vezana na začetek in prenehanje teka zastaranja.

Pritožbeno sodišče se strinja z materialnim pravom, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje pri presoji ugovora zastaranja terjatve oškodovankine zavarovalnice nasproti zavarovalnici povzročitelja nesreče, ki je bil zavarovan pred odgovornostjo, to je z uporabo 6. odstavka 380. člena ZOR. Zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku. V konkretnem primeru to pomeni, da je pričelo teči zastaranje terjatve tožeče stranke proti toženi stranki takrat, ko je začelo teči zastaranje terjatve oškodovanke proti povzročitelju nesreče. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 376. člena ZOR). Zvedeti za škodo pomeni v konkretnem primeru zvedeti za stroške, ki so nastali v zvezi z ambulantnim zdravljenejm in z oškodovankino odsotnostjo z dela. Zastaralni rok pri obravnavanih odškodninskih terjatvah je začel teči od trenutka, ko bi oškodovanka lahko zvedela za vrsto in obseg škode.

Ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da se je dokazno breme o pravnorelevantnih dejstvih za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja prevalilo na tožečo stranko. Tožena stranka je namreč tista, ki je podala ugovor zastaranja, zato bi glede na listine, ki jih je v spis priložila tožeča stranka (dopis S. d.d. z dne

20.11.2001 o izplačilu nadomestila plač), imela možnost podati trditve o tem, kdaj je oškodovanka zvedela za škodo, s tem pa tudi konkretizirati svoj ugovor zastaranja obveznosti glede vračila posameznih nadomestil osebnih dohodkov. Zato po oceni pritožbenega sodišča ni pomembno, da teh dejstev ni zatrjevala tožeča stranka. Ob pravilni prevalitvi trditvenega in dokaznega bremena se izkaže, da tožena stranka v delu, ki se nanaša na vračilo nakazanih zneskov oškodovankinemu delodajalcu, ugovora zastaranja ni utemeljila s tritvami, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugodilo njenemu ugovoru.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje in ni odgovorilo na druge ugovore tožene stranke, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v obsegu, ki izhaja iz I. točke izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Ker pa tožeča stranka v pritožbi izrecno ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem terjatve v višini 4.620,07 SIT s pp iz naslova stroškov ambulantnega zdravljenja v UKC leta 1999 in v tem delu torej ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem delu izpodbijana sodba materialnopravno pravilna. Obveznost je do vložitve tožbe dne 12.2.2003 zastarala. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).