Jedro

Tožena stranka tožeči stranki v spornem obdobju ni izplačala plač oziroma nadomestil plač, stroškov za prevoz na delo in z dela, stroškov za prehrano med delom, regresa za letni dopust in potnih stroškov za službena potovanja, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati in plačati plačo in nadomestilo plače za mesece oktober 2011, november 2011 in december 2011 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe; plačati odpravnino v višini 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2012 dalje do plačila; sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 183,53 EUR bruto, odvesti davek in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2011 dalje do plačila; regres za letni dopust za leto 2011 v višini 748,10 EUR bruto, odvesti davek in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila; stroške prevoza na delo in z dela ter prehrano med delom v skupni višini 683,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2012 dalje do plačila; potne stroške za službena potovanja v višini 192,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar pa je tožeča stranka zahtevala več ali drugače pa zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v znesku 414,50 EUR in sicer na TRR Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka) in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče s svojo odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožeči stranki dosodilo več in drugače, kot je zahtevala. Tožeča stranka je glede zahtevkov, ki se nanašajo na plače, nadomestila plače in regresa za letni dopust, postavila zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati plačo v bruto zneskih, z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter sorazmerni del regresa za letni dopust v bruto zneskih, nato pa je na koncu postavila še zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati še vse prispevke in davke. Tožena stranka je ugovarjala nesklepčnost takšnih zahtevkov, saj tožeča stranka nima pravne podlage, da zahteva od tožene stranke izplačilo bruto prejemkov, nato pa od takšnih bruto izplačil še plačilo davkov in prispevkov. Sodišče je zaključilo, da toženec ni dokazal zatrjevanega dogovora s tožečo stranko, da od nje ne bo zahteval povračila škode, tožeča stranka pa naj bi se strinjala, da plač ne bo zahtevala. Toženec je zatrjeval tudi, da je šel tožeči stranki na roke in se je z njo dogovoril, da ji bo podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zato, da bo ona dobila odpravnino in denarno nadomestilo za čas brezposelnosti, toženka pa od nje ne bo uveljavljala nobenih denarnih zahtevkov. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da podpis tožnice na pisni odpovedi potrjuje zgolj to, da je odpoved prejela, kar je jasno zapisano, nikakor pa ne, da se strinja, da ne bo ničesar uveljavljala, oziroma da se s podpisom strinja, da nima zahtevkov proti tožencu. Zapisi v odpovedi pogodbe, da delodajalec ugotavlja, da nima finančnih ali drugih obveznosti do delavke iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, razen izrecno navedenih v tej pogodbi ter podpis tožnice na koncu pogodbe, zato ne more predstavljati zgolj prejema pogodbe kot to zmotno zaključuje sodišče, temveč tudi dosežen dogovor s tožencem, da nima tožeča stranka do toženca nobenih drugih zahtevkov, kot tistih, ki so dogovorjeni v odpovedi. Tožeča stranka je tudi izrecno izjavila, da je prebrala odpoved, zato je nelogičen zaključek sodišča, da njen podpis pomeni le potrdilo prejema odpovedi, ne pa tudi potrditev njene vsebine. Tožeča stranka je imela vso možnost, da odpoved s takšno vsebino ne podpiše, bodisi prečrta takšno vsebino, bodisi da prepiše izrecni zaznamek, da se ne strinja, da nima do toženca nobenih finančnih obveznosti. Tožeča stranka se je očitno strinjala, saj je tako prišla do odpravnine in denarnih nadomestil za čas brezposelnosti, ki jih v primeru krivdnega prenehanja zaposlitve ne bi prejela, nato pa takoj vložila zahtevek za izplačilo vseh nadomestil. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev toženca, da ne bi podpisal takšno odpoved, če ne bi bil s tožečo stranko predhodno dogovorjen in če le-ta s podpisom o prejemu odpovedi ne bi hkrati podpisala tudi takšnega dogovora. Sodišče je tožnici dosodilo tudi izplačilo stroškov za prehrano, prevoz na delo in potnih stroškov, službenih poti za mesec oktober 2010 in verjelo le trditvam tožeče stranke, čeprav je svojo izjavo spreminjala. Sodišče pa bi se moralo tudi opredeliti do trditev direktorja tožene stranke, da ji je stroške za november 2010 plačala na roke, tem trditvam pa tožeča stranka ni ugovarjala. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev toženca, da so se določeni vtoževani stroški prevoza na delo podvajali z vtoževanimi prevoznimi stroški. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno materialno pravno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena od 1. 10. 2010 do 9. 12. 2011, ko ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - da je tožena stranka štela, da je tožeča stranka podpisala dogovor s tem, ko je podpisala prejem redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kateri je med drugim zapisano, da delodajalec ugotavlja, da nima finančnih ali drugih obveznosti do delavke iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, razen izrecno navedenih v tej odpovedi (A5); - da tožena stranka ni dokazala zatrjevanega dogovora s tožečo stranko, da od nje ne bo zahtevala povračila škode, medtem ko naj bi se tožeča stranka strinjala, da od tožene stranke ne bo zahtevala plač; - da je bila tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1. 10. 2010 do 9. 12. 2011 in da ji tožena stranka v spornih mesecih (od oktobra do decembra 2011) ni izplačala plače oziroma nadomestila plače oziroma, da je tožeča stranka dobila izplačano manj kot ji dejansko pripada, da ji ni izplačala odpravnine, sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2010, regresa za letni dopust za leto 2011, stroške prevoza na delo in z dela ter potne stroške za službena potovanja, zato je tožničinemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo.

6. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje v delu, s katerim je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za izplačilo neizplačanih plač oziroma premalo izplačanih plač v vtoževanem obdobju. Med strankama v postopku ni sporno, da tožena stranka tožeči stranki v spornem obdobju ni izplačala plač oziroma nadomestil plač, prav tako ni nasprotovala višini, temveč je zatrjevala, da se je tožeča stranka z dogovorom (ki ga v dokazne namene ni predložila) strinjala, da ne bo ničesar od tožene stranke uveljavljala s tem, ko je podpisala prejem redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka podala tožeči stranki odpoved iz poslovnega razloga in da ni dokazala zatrjevanega dogovora s tožečo stranko, da od nje ne bo zahtevala povračila škode, tožeča stranka pa naj bi se strinjala, da plač ne bo zahtevala. Zato je utemeljeno ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo plače oziroma nadomestila plače za sporno obdobje, saj tožena stranka tožeči stranki plače in nadomestila plače za mesec oktober, november in december 2011 ni plačala skladno s 135. in 137. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna od bruto plač in nadomestil plač plačati davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače, nadomestila plače do plačila, saj tožeči stranki pripada neto plača z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je tožena stranka dolžna od bruto zneskov odvesti in plačati ustrezne davke in prispevke za tožečo stranko.

8. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi tožeči stranki izplačala pripadajoči sorazmerni del regresa za leto 2010 in regres za leto 2011, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je skladno z določilom 161. člena ZDR tožeči stranki prisodilo bruto zneske, od katerih je tožena stranka dolžna odvesti davek, tožeči stranki pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Delodajalec mora delavcem zagotoviti tudi povračilo stroškov za prehrano med delom in prevoz na delo in z dela, kot to določa 130. člen ZDR. Ker tožena stranka ni izkazala, da bi tožeči stranki navedene stroške, obračunane po plačilnih listih, tudi izplačala, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Pravilno je sodišče prve stopnje tožeči stranki tudi prisodilo denarni zahtevek iz naslova neplačanih potnih stroškov za službena potovanja v višini 192,34 EUR skladno s potnimi nalogi, saj so priče potrdile, da je tožeča stranka opravila oglede. Zmotno je stališče tožene stranke, da se stroški službenih poti povrnejo zgolj v primeru, če so sklenjene pogodbe, saj stroški nastanejo, ne glede na uspeh ogleda. Tako je tožeči stranki utemeljeno prisodilo kilometrino po potnih nalogih, v skupni višini 192,34 EUR, saj tožena stranka ni izkazala, da bi tožeči stranki karkoli tudi dejansko izplačala. Ker je službene poti tožeča stranka opravila, ji pripada kilometrina v celoti kot jo vtožuje, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da se je iz treh službenih poti vrnila neposredno domov, zato ji ni priznalo v celoti stroškov za prevoz z dela v mesecu oktobru 2011 in je zahtevek v tem delu delno zavrnilo. Pri tem je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka pravici do plače kot zakonsko določeni minimalni pravici ne more odpovedati (odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005).

9. Ker niso bili podani pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki jih uveljavlja pritožba, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.