Jedro

Uporabnik, ki živi v hišniškem stanovanju, pa ne opravlja hišniških del in nima sklenjene pogodbe z lastniki, stanovanje uporablja nezakonito.

Pravno napačno in neživljenjsko je stališče, da nekdo, ki živi v stanovanju brez pravnega naslova, ni dolžan plačevati nikakršnih stroškov, ki nastanejo zaradi bivanja v stanovanju.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v točki I. In točki II/1 potrdi izpodbijana odločba.

2. Pritožbi drugotožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje pod točko II/2 in v odločitvi o pravdnih stroških (tč. II/3) spremeni tako, da glasi: II/2. Toženca sta dolžna plačati drugotožeči stranki 2.392,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov - 55,41 EUR od 16.6.2006 dalje, - 75,64 EUR od 16.7.2006 dalje, - 69,07 EUR od 16.8.2006 dalje, - 63,44 EUR od 16.9.2006 dalje, - 80.30 EUR od 16.10.2006 dalje, - 72.43 EUR od 16.11.2006 dalje, - 101,42 EUR od 16.12.2006 dalje, - 94,40 EUR od 18.1.2007 dalje, - 126,35 EUR od 16.2.2007 dalje, - 80,28 EUR od 16.3.2007 dalje, - 82,48 EUR od 16.4.2007 dalje, - 80,03 EUR od 16.5.2007 dalje, -77,26 EUR od 16.6.2007 dalje, - 80,02 EUR od 16.7.2007 dalje, -74,45 EUR od 16.8.2007 dalje, - 88,85 EUR od 16.9.2007 dalje, - 80,57 EUR od 16.10.2007 dalje, - 95,24 EUR od 16.11.2007 dalje, - 119,28 EUR od 16.12.2007 dalje, - 109,75 EUR od 16.1.2008 dalje, - 136,33 EUR od 16.2.2008 dalje, - 119,28 EUR od 16.3.2008 dalje, - 118,64 EUR od 16.4.2008 dalje, - 98,26 EUR od 16.5.2008 dalje, - 133,90 EUR od 16.7.2008 dalje v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.603,96 EUR, stroške pritožbenega postopka v znesku 356,03 EUR in stroške odgovora na pritožbo v znesku 171,90 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencema naložilo, da se v roku 90 dni izselita iz stanovanja št. 2 v izmeri 52,36 m2 v pritličju stavbe K. 1 in ga prostega oseb in stvari izročita tožeči stranki. Enak tožbeni zahtevek A. S. in N. M. je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek drugotožeče stranke za plačilo 2.392,11 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska. Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženca navajata, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker tožniki niso lastniki spornega stanovanja, ki ni hišniško in je v lasti R. kot zemljiškoknjižnega lastnika. Toženca sta tudi nasprotovala objektivni spremembi tožbe v vlogi z 17.4.2009, česar pa sodišče ni upoštevalo.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje drugotožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku. V pritožbi drugo tožeča stranka navaja, da je neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da ni upravičena do izterjave stroškov hišniškega stanovanja, ki ga zasedata toženca. Določbe člena 24/4 in 5 SZ-1 je potrebno tolmačiti širše in v krog zavezancev razširiti tudi na uporabnika, ki nezakonito zaseda stanovanje. Toženca sta terjatev drugotožeče stranke na obravnavi 8.5.2009 priznala tako po temelju kot višini, edini razlog za neplačilo pa je njuna finančna kriza. Po določbi člena 214 ZPP, se dejstvo, ki ga stranka ne zanika, šteje kot priznano. Ker je drugotožeča stranka poravnala vse stroške za sporno stanovanje, sta zavezanca za plačilo teh stroškov toženca. Naloga upravnika po pogodbi o izvajanju stanovanjskih storitev je, da skrbi, da bodo vse obveznosti do dobaviteljev poravnane in je že zato podan tudi temelj za vložitev tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve.

Drugotožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožencev in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je neutemeljena, pritožba drugotožeče stranke pa utemeljena.

O pritožbi tožene stranke: V čem je napačen sklep, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti, pritožba ne obrazloži in z ničemer ne utemeljuje, saj samo pavšalno navaja, da je v tem delu odločitev nepravilna in nezakonita.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za hišniško stanovanje, kar je bilo ugotovljeno v postopku v zadevi I P 3569/2002, ko sta toženca zahtevala odkup stanovanja in je prvotožeča stranka na spornem stanovanju pridobila lastninsko pravico na podlagi samega zakona, kot je že pravilno pojasnilo tožencema sodišče prve stopnje sklicujoč se na določbi člena 8/5 SZ in člena 3-4 SZ-1(in zaradi tega trenutno zemljiškoknjižno stanje, na katerega se sklicujeta toženca, ni pravno odločilno v tej zadevi). Glede na navedeno so ugovori tožene stranke v pritožbi, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke (tožena stranka navaja pravno in procesno legitimacijo), neutemeljeni. Ob nadaljnji ugotovitvi, da toženca živita v spornem stanovanju brez pravne podlage, saj vse od uveljavitve SZ pravno nista uredila svojega bivanja, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencema naložilo izpraznitev spornega stanovanja.

O pritožbi tožeče stranke: Drugotožeča stranka je upravnik večstanovanjskega objekta na podlagi sklenjene pogodbe o izvajanju stanovanjskih storitev na K. 1 v L. in med skupne dele in prave spada tudi sporno stanovanje, ki ga zasedata toženca, ki za to stanovanje ne plačujeta ničesar. Drugotožeča stranka je dolžna plačevati stroške, ki odpadejo na sporno stanovanje na podlagi člena 9 zgoraj navedene pogodbe. Drugotožeča stranka kot upravnik zahteva plačilo stroškov, katerih višina ni niti sporna, na podlagi neupravičene pridobitve. Zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana iz naslova neupravičene pridobitve, so materialnopravno zmotni, sklicujoč se na določbe SZ-1 (člen 30 in 24), ko pa, kot že omenjeno tožeča stranka uveljavlja svoj zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Po določbi prvega odstavka 190. člena OZ, je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan povrniti vrednost dosežene koristi. Nerazumljivi in napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da so bili okoriščeni dobavitelji, ko pa so ti dobili plačano tisto, kar so dobavili stanovalcem na Kogojevi 1, med drugim tudi tisto, kar bi morala plačati toženca in je namesto njiju to storila drugotožeča stranka. Pravno napačno in neživljenjsko je stališče sodišča prve stopnje, da nekdo, ki živi v stanovanju brez pravnega naslova, ni dolžan plačevati nikakršnih stroškov, ki nastanejo zaradi bivanja v stanovanju. Glede na to, da tožena stranka ne plačuje redno stroškov zaradi slabega premoženjskega stanja (izpoved tožene stranke) in v bistvu priznava svojo obveznost in jo je drugotožeči stranki tudi delno že poravnavala v predhodnem obdobju, je bilo pritožbi drugotožeče stranke ugoditi in v zavrnilnem delu sodbo spremeniti in stroškovno ugoditi tožbenemu zahtevku.

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi izpodbijano odločbo, pritožbi drugotožeče stranke pa ugoditi in v zavrnilnem delu sodbo spremeniti ter ugoditi tožbenemu zahtevku (člen 353 in člen 358 ZPP).

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka je v celoti uspela z zahtevkom in v posledici tega ji morata toženca povrniti pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške. Vsi ti stroški so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in ZST. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 154 in 165 ZPP.