Jedro

V postopku za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje je kot upravičen razlog, zaradi katerega je tujcu potrebno daljše prebivanje v RS, treba šteti tudi dejstvo, da ima tujec družino (tudi, če živi v izvenzakonski skupnosti) in če jo ima, je potrebno ob upoštevanju dohodka na družinskega člana presoditi, ali ta dohodek zagotavlja preživljanje prosilcu za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 17.1.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano določbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve občine z dne 26.10.1993, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji.V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 19.člena zakona o tujcih. Navaja, da v obravnavanem primeru ne obstoje razlogi, zaradi katerih bi bilo tožniku bivanje v državi potrebno ter, da tožnik ni izkazal, da mu je zagotovljeno preživljanje v Republiki Sloveniji. Priložnostnega dela in izjave izvenzakonske partnerice ni mogoče šteti za redna in zagotovljena sredstva za preživljanje.Tožena stranka še navaja, da je bil tožnik kaznovan zaradi kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir.Čeprav je bil obravnavan in obsojen v času, ko zanj še niso veljale določbe zakona o tujcih, tožena stranka meni, da njegovo prejšnje življenje kaže na ponovitveno nevarnost. Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da redno dela, čeprav neprijavljen, zato ni res, da je brez sredstev za preživljanje.Od leta 1978 tudi ni storil nobenega kaznivega dejanja.Skrbeti mora za otroka, žena je zaposlena, oče in mati prejemata pokojnino v Sloveniji, sestri in brata so državljani Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da ima tožnik od 13.4.1965 v Sloveniji stalno prebivališče, da nima rednega dohodka, ker ni zaposlen, ampak po lastni izjavi opravlja priložnostna dela pri raznih obrtnikih brez delovnega dovoljenja, kar ni v skladu z zakonom o zaposlovanju tujcev. Tožnik živi v izvenzakonski skupnosti s S.R. Izvenzakonska skupnost je sicer po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izenačena z zakonsko skupnostjo, na drugih področjih pa le, če tako določa zakon, zakon o tujcih pa tega ne določa. Tožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov: Po določbi 3.odstavka 19.člena zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 1/91-I), na katerega se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje oziroma podaljšanje začasnega prebivališča ne more dobiti tujec, pri katerem ne obstajajo razlogi iz drugega odstavka 13.člena, zaradi katerih bi mu bilo bivanje v državi potrebno, ki nima sredstev za preživljanje oziroma mu preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno, ki je prišel v državo v nasprotju z določbami 13.člena, ter tujec, pri katerem obstaja razlog iz 1.,2.,6. in 7.alineje 10.člena tega zakona.Tožena stranka ugotavlja, da v primeru tožnika ne obstoje razlogi iz 2.odstavka 13.člena zakona, zaradi katerih bi mu bilo bivanje v državi potrebno ter, da nima sredstev za preživljanje in mu preživljanje v državi tudi ni kako drugače zagotovljeno, vendar za tak sklep o dejanskem stanju v predloženih upravnih spisih ni zanesljive podlage.Iz podatkov spisa izhaja, da tožnik živi v izvenzakonski skupnosti, in da ima mladoletnega otroka. Če ima tožnik otroka z izvenzakonsko partnerko in je zanj priznal očetovstvo, kar iz podatkov spisa ni razvidno (v spisu ni izpiska iz rojstne matične knjige), bi morala tožena stranka upoštevati, da uživa družina po veljavnih predpisih -zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in po konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah (Ur.l. SFRJ, št. 15/90 in Ur.l.RS MP št.9/92 in 35/92) posebno varstvo. Tudi konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dne 4.11.1950, ki jo je Republika Slovenija ratificirala leta 1994 (Ur. RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/94 in Ur. l. RS, št.33/94) ureja pravico do spoštovanja družinskega življenja in svojega doma (8.člen). Glede na navedeno je po presoji sodišča dejstvo, da ima tožnik družino, kolikor bo to izkazano, šteti za drug upravičen razlog, zaradi katerega je tožniku potrebno daljše bivanje v Republiki Sloveniji.

Ima pa prav tožena stranka, da tožnik svojih sredstev za preživljanje ne more izkazati s sklicevanjem na priložnostna dela pri raznih obrtnikih, ki niso niti dovoljena, če tujec nima delovnega dovoljenja. Zato je pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik nima sredstev za preživljanje.Po presoji sodišča pa bi bilo dejstvo, da tožnik nima sredstev za preživljanje razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje le, če bi tožena stranka v postopku ugotovila, da mu preživljanje v državi tudi ni kako drugače zagotovljeno. V ta namen bi morala tožena stranka ugotoviti, ali tožnik res živi v družinski skupnosti s S.R. in ob upoštevanju dohodka na družinskega člana presoditi, ali ta dohodek zagotavlja preživljanje tožniku. Ker tožena stranka tako ni ravnala, je ostalo dejansko stanje v bistvenih okoliščinah nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno sodišče na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku ne more rešiti spora, zato je moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2.odstavka 39.člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS,št.1/91-I).